Referat na posvetu o etiki v znanosti

    Danes je na SAZU potekal posvet z naslovom Perspektive odgovornosti, etike in spolov: nova razmerja v znanosti. Tole je besedilo referata, ki sem ga predstavil na posvetu:

    Običajno se obe ključni temi, ki jih danes obravnavamo, se pravi znanost in etika, srečata tam, kjer se pojavijo težave. Ponavadi je to takrat, ko se znanstveniki pregrešijo in naredijo kaj takega, kar ni v skladu z družbenimi normami: recimo goljufajo, lažejo ali si prisvajajo zasluge drugih. Dostikrat pa potrebo po etičnem premisleku v znanosti sproži tudi napredek znanja, ki terja od družbe, da najde načine, kako nova znanstvena spoznanja umestiti v vsakdanji svet.

    Vendar v današnjem referatu ne bom govoril o tovrstnih običajnih srečevanjih znanosti in etike, ki jih vsi poznamo in imamo za njihovo razreševanje vzpostavljene že razmeroma dobre mehanizme. Poskušal bom raje navesti nekaj argumentov v podporo trditvi, da je etika na nek način vpisana že v samo bistvo znanstvene metode.

    V nadaljevanju bom zato najprej na kratko predstavil svoje razumevanje tega, kaj je sploh etično ravnanje, oziroma kako naj v tem okviru sploh razmišljamo o etiki. Nato bom navedel argumente, zakaj menim, da so določeni elementi etičnega diskurza nujno prisotni v sami znanosti oziroma v njeni metodi. Na koncu bom ta spoznanja apliciral še na nekaj primerov iz naše okolice. 


    Če zelo poenostavim, imamo pri etičnem ravnanju dve nujni komponenti, ki morata biti obe izpolnjeni, da lahko trdimo, da nekdo deluje etično. Prva komponenta predstavlja zmožnost in sposobnost reči ne, če se neko dejanje ne sklada z načeli, ki smo jih sprejeli in po katerih želimo delovati. Brez tega, da imamo voljo in sposobnost, da preprečimo izvajanje dejanja, ki se nam intuitivno morda zdi pravo in ustrezno, a ni v skladu z našimi načeli, ne moremo reči, da smo sposobni delovati etično.

    Druga prav tako pomembna komponenta, na katero pa velikokrat pozabimo, je neprestana prisotnost vsaj minimalnega dvoma, da so načela, ki jih zagovarjamo, res prava oziroma ustrezna. Brez te neprestane skepse, ki od nas zahteva, da smo miselno aktivni in se ne nehamo spraševati, ali je z našimi načeli in predvsem njihovo aplikacijo v konkretne okoliščine, res vse v najlepšem redu, lahko hitro nastopijo težave. Če umanjka ta druga komponenta, se hitro lahko znajdemo na področju moraliziranja, ko nam je brez kakršnega koli dvoma povsem jasno, kaj je prav in kaj narobe in katera načela in njihove aplikacije so najbolj ustrezne za vsakršne okoliščine.

    V domeni etike smo tako šele, ko sta izpolnjena oba ta dva pogoja: se pravi volja do delovanja po načelih in vsaj minimalni dvom v ustreznost in pravilnost teh načel. Velikokrat se namreč zgodi, da zberemo dovolj energije, da delujemo načelno, vendar pa nam nato zmanjka motivacije za premislek, ali je konkretna uporaba načel dejansko prava, potrebna in umestna.

    Če etično delovanje razumemo na način, kot sem ga pravkar opisal, lahko podobni dve komponenti, ki smo jih navedli za etiko, najdemo tudi v znanosti.

    Besedo znanost v tem kontekstu uporabljam za specifično obliko sodelovanja med ljudmi, ki je stara nekaj sto let in temelji na radikalni odprtosti za nove ideje in za medsebojno sodelovanje pri vrednotenju idej. Za znanost že od njenih začetkov v obliki pisemske republike, ko so si evropski učenjaki medsebojno izmenjevali ideje preko javnih pisem, iz česar so se kasneje razvile znanstvene revije, velja, da lahko pri tej izmenjavi idej sodeluje vsakdo, ne glede na spol, vero, starost, izobrazbo in podobne osebne okoliščine, če le spoštuje določena pravila.

    Znanost tako predstavlja sistem za najbolj radikalno enakopravno izmenjavo idej in vrednotenje argumentov, kot je v praksi to sploh mogoče. Radikalno pravim zato, ker gre za nekakšno skrajnost, saj si bolj odprtega sistema, ki bi tudi deloval, ni mogoče zamisliti. Tak je vsaj ideal, ki ga želi znanost čim bolje udejanjiti tudi v praksi. Zato je znanost skozi zgodovino razvila veliko mehanizmov, ki omogočajo, da se to načelo čim bolj uspešno udejanja.

    Poenostavljeno lahko rečemo, da si je za vstop v diskurz znanosti treba nadeti posebna očala, ki pri vseh sodelujočih zatemnijo njihove partikularne lastnosti. Vse, kar ostane, so ideje in argumenti, ki se medsebojno srečujejo, preverjajo in vrednotijo. Kdo kaj izreče, ni pomembno, pomembna je le vsebina izrečenega.

    Vendar pa tega ideala znanosti ni enostavno vzpostaviti, ker je tak pristop za ljudi nenaraven oziroma ne-intuitiven. Za vstop v diskurz znanosti je zato potreben določen napor. Pri znanosti ne gre za naravno ravnovesno stanje odnosov med ljudmi, ampak za od zunaj vsiljeno stanje, za katerega se je treba neprestano truditi. Če popustimo, lahko sistem hitro razpade in ne izpolnjuje več ciljev, zaradi katerih sploh obstaja.

    Tako kot sta pri etiki ključni dve komponenti: to je zmožnost in volja do “reči ne” in ohranjanje dvoma v ustreznost načel in njihove konkretne uporabe, velja nekaj podobno tudi za znanost. Prva komponenta pri znanosti je skrb za vrednotenje idej in argumentov preko “očal”, ki zakrijejo kdo je dejanski avtor posamezne ideje. To pomeni, da se vse argumente upošteva enakovredno in da lahko vsi pridejo do besede, če se le ustrezno izražajo.

    Druga komponenta pa je neprestan dvom v ustreznost konkretnih sistemov, pravil in odnosov, ki urejajo diskurz znanosti. Vedno znova se je zato treba spraševati, ali konkretni mehanizmi in odnosi res omogočajo vsem, ne glede na spol, prepričanje, religijo, politično pripadnost, starost, kraj prebivanja in delovanja ipd., da lahko dejansko enakopravno delujejo v znanosti. So trenutna pravila in odnosi, ki veljajo v znanstveni skupnosti, res najbolj primerni, za uresničevanje idealov znanosti.

    Pri etiki, kot smo videli, ne gre le za spoštovanje pravil in načel, ampak tudi za neprestani dvom v to, ali so konkretna načela in pravila res “etična”. Enako mora biti tudi v znanosti. Vedno znova moramo postavljati pod vprašaj pravila in z argumentirano analizo iskati možnosti za izboljšave.

    Za konec si skozi optiko tega, kar smo povedali o etiki in znanosti, zastavimo še nekaj vprašanj, ki se nanašajo na naše domače razmere:

    • Imajo danes vse generacije znanstvenikov enakopraven dostop do raziskovalnega dela, ali so mlajše generacije v bistveno slabšem položaju glede na starejše? 
    • Bi uveljavitev pravila, da lahko posameznik iz državnega proračuna za svoje delo naenkrat prejema največ eno plačo oziroma ne več kot sto odstotkov svojega predvidenega dohodka, izboljšala ali poslabšala razmere za znanstveno delo v Sloveniji? 
    • So pravila zaposlovanja na univerzah, ki zahtevajo habilitacijo že ob kandidaturi na razpis za učiteljsko mesto dejansko namenjena temu, da se prijavijo samo kvalitetni kandidati, ali se s tem najboljšim celo prepreči, da bi se sploh lahko prijavili? 
    • Bi slovenska akademija znanosti in umetnosti bolje opravljala svoje razsvetljensko poslanstvo, če bi vanjo sprejemali izmenično eno žensko in enega moškega? 
    • Bi bili člani akademije morda celo bolj družbeno aktivni, če za članstvo ne bi prejemali denarnih nagrad, ampak bi bili deležni denarne podpore samo tisti člani, katerih pokojnina oziroma plača ne bi bila dovolj visoka za dostojno življenje in delo?

    6 KOMENTARJI

    1. Imajo danes vse generacije znanstvenikov enakopraven dostop do raziskovalnega dela, ali so mlajše generacije v bistveno slabšem položaju glede na starejše?

      Če pod raziskovalnim delom razumete projekte, potem je odgovor seveda ne. Tudi v tujini je glede tega podobno (naj samo omenim sistem stolic-kateder v tako opevani Nemčiji ali Avstriji). Vendar pa v pravih skupinah se da tudi to rešiti.

      "Bi uveljavitev pravila, da lahko posameznik iz državnega proračuna za svoje delo naenkrat prejema največ eno plačo oziroma ne več kot sto odstotkov svojega predvidenega dohodka, izboljšala ali poslabšala razmere za znanstveno delo v Sloveniji? "

      Poslabšala. O tem smo že debatirali. Da se ne ponavljam:
      http://blog.kvarkadabra.net/2014/01/rezanje-uklescene-roke-ali-racioniranje.html
      http://blog.kvarkadabra.net/2013/03/dva-nujna-ukrepa-nove-vlade-na-podrocju.html

      So pravila zaposlovanja na univerzah, ki zahtevajo habilitacijo že ob kandidaturi na razpis za učiteljsko mesto dejansko namenjena temu, da se prijavijo samo kvalitetni kandidati, ali se s tem najboljšim celo prepreči, da bi se sploh lahko prijavili?

      Če mislite, da veliko ljudi izpolnjuje pogoje za habilitacijo na določenem področju (ustrezen doktorat, ustrezni raziskovalni rezultati) potem je odgovor na vaše vprašanje seveda da. Če mislite na tujce, imate problem znanja jezika (in prav je tako, upam, da škodljivci ne bodo uspeli z ukinjanem materinega jezika kot učnega na univerzah). Realnost je pa verjetno takšna, da je to vprašanje razpisov zgolj nerealno megličenje.

      • "Če mislite, da veliko ljudi izpolnjuje pogoje za habilitacijo na določenem področju (ustrezen doktorat, ustrezni raziskovalni rezultati) potem je odgovor na vaše vprašanje seveda da. Če mislite na tujce, imate problem znanja jezika (in prav je tako, upam, da škodljivci ne bodo uspeli z ukinjanem materinega jezika kot učnega na univerzah). "

        Tukaj ne gre za tujce in v vprasanju tujci nikoli niso bili omenjeni, gre za kogarkoli, ki bi se lahko prijavil na delovno mesto, pa se ne more, ker nima habilitacije (kar je vec ali manj identicno kot ce bi rekel, da na tej isti ustanovi se ne dela). To pravilo onemogoca kandidaturo ne samo tujcem, temvec tudi vsem Slovencem, ki trenutno delajo v tujini.

        o jeziku pa raje ne bi, ker ne gre za racionalno vprasanje, temvec za ideolosko, kar je rx170 tudi zelo jasno zapisal v svojem odgovoru.

        komentarja o meglicenju ne razumem povsem, poznam pa precej ljudi, ki delajo na najboljsih angleskih, ameriskih in nemskih univerzah, ki so se bili pripravljeni vrniti v Slovenijo, pa se zaradi debilnih (drugace se jih ne da poimenovati) razpisov niso mogli niti prijaviti na prosto delovno mesto – kje tocno je tu megla?

    2. Domnevam sicer, da ciljate na to, da fakultete vzamejo svoj obstoječi že habilitiran kader. Ker sicer ne vidim nekih strašnih ovir, človek se pač habilitira in potem zasede delovno mesto. Mislim, pa da je za vas večji problem v tej socialni noti fakultet. Npr. nekdo odide, sprostijo se ure, izda se razpis in mesto zasede že habilitiran učitelj in ne npr. kolega, ki se je vrnil iz Avstrije.

      Seveda ni mogoče posploševati, saj nikjer ne piše, da je tisti, ki bi se naj vrnil iz tujine, res boljši od tega obstoječega. Samo delo v tujini seveda ne pomeni tega. Če pa je, pa je potem dodatna ovira v omejenih sredstvih in ker bi potem morali tega prvega odsloviti, kar pa dekani neradi počnejo.

      Da pa ne bomo megličili na pamet, me zanimajo konkretni podatki (precej je raztegljiv pojem): konkretno koliko kandidatov se ni moglo prijaviti na razpis, so pa bili boljši (npr. po kriteriju objav) od habilitiranega sprejetega kandidata? In v nasprotnem primeru kaj v slo zakonodaji storiti: obstoječega IP ali docenta odsloviti (razlog nepsosobnost???) ter habilitirati novega kandidata. Slo zakonodaja (pa ne samo visokošolska) je žal (ali pa na srečo, odvisno s katerega stališča gledamo) precej omejujoča.

      • Ja, motite se rx170, sklepam, da zaradi nepoznavanja dejanskega stanja. Da pa bo problem lazje razumljiv, bom poskusil tam, kjer obstaja kaksna statistika, z njo postreci, povsod pa bom dal zraven se primer delovanja ETH Zurich, ki ga tudi precej dobro poznam).

        Torej, ko se na kaksni izmed fakultet univerze v Ljubljani izve, d a bo na voljo profesorsko mesto (in to se ponavadi ve nekaj let vnaprej, ker gre pac za upokojitev prejsnjega profesorja) se ne naredi nicesar. Predvsem pa se razpisa ne objavi do zadnjega moznega trenutka (ko je potrebno nekoga zaposliti v nekaj tednih ali mesecih). Razpis se objavi na strani univerze, nikakor pa ne na kakrsnihkoli mednarodnih portalih, ki jih spremlja znanstvena skupnost. V zadnjih 5 letih sem na portalu NatureJobs, ki je eden izmed najbolj prestiznih portalov za iskanje znanstvenih zaposlitev na svetu, videl 0 oglasov Univerze v Ljubljani. V razpis se potem nujno zapise (do sedaj sem imel priloznost videti priblizno 40 razpisov UniLJ in za VSE je veljalo enako), da mora kandidat ob prijavi imeti slovensko habilitacijo. Glede na to, da je povprecni razpis odprt priblizno 10 dni, cas od vloge za habilitacijo do njenega sprejetja pa je nekje 6 mesec, je jasno, da je edina moznost, da se na razpis javi kdorkoli od "zunaj", da mu je nekdo o delovnem mestu povedal krepko pred objavo razpisa. S tem je torej vsakemu zunanjemu kandidatu kandidatura ze vnaprej onemogocena. Na ETH so razmere nekoliko drugacne, razpisi so objavljeni na vec portalih, objavljeni so do eno leto pred dejanskim nastopom na delovnem mestu, odprti so vsaj 3 mesece, in o kaksni habilitaciji kot pogoju ni ne duha ne sluha (btw, kaksni morajo biti razpisi jasno dolocajo notranja pravila ETH in pa tudi svicarska zakonodajo).

        To seveda ne pomeni, da vsa mesta na ETHju zasedejo tujci, temvec mnogo tudi notranji kandidati. Nikjer nisem opazil, da bi Saso ali jaz trdila, da so zunanji kandidati vedno boljsi, trdila sva samo, da ne morejo kandidirati…

        Zdaj pa se na zadnji del vase izjave, radi bi torej videli statistiko o tem, koliko zunanjih se ni moglo prijaviti, pa so bili boljsi od notranjih. Sam poznam priblizno 10 takih primerov, med njimi so tudi nekateri bralci tega bloga, tako da upam, da se bodo sami javili. Seveda pa ne morem oceniti ali so bili boljsi ali slabsi kandidati, ker do primerjave pac nikoli ni prislo, ocenjevati meni neobstojecih ali pa vsaj meni nepoznanih prijav na delovna mesta pa tudi ne morem.

        Tudi se ne spomnim, da bi kdaj omenil kaksno odslavljanje ze zaposlenih docentov, ki verjetno za situacijo niso prav dosti krivi. Kriva je pac UniLJ in njen moronski kadrovski sistem.

        Zdaj pa me zanima, ali lahko po tej razlagi, ce privzamem seveda, da ji verjamete, kakorkoli zagovarjate trenutni sistem kadrovanja?

      • "Torej, ko se na kaksni izmed fakultet univerze v Ljubljani izve, d a bo na voljo profesorsko mesto (in to se ponavadi ve nekaj let vnaprej, ker gre pac za upokojitev prejsnjega profesorja) se ne naredi nicesar."

        Verjetno zato, ker obstaja naslednik v sistemu fakultete.

        "Seveda pa ne morem oceniti ali so bili boljsi ali slabsi kandidati, ker do primerjave pac nikoli ni prislo, ocenjevati meni neobstojecih ali pa vsaj meni nepoznanih prijav na delovna mesta pa tudi ne morem. "

        Poznate 10 primerov vendar pa ne veste, kdo je dejansko zasedel delovno mesto (!!!) in ne morete primerjati? Treba je pogledati, kdo je zaposlen na delovnem mestu (večinoma imajo fakultete to na spletnih straneh) in potem uporabiti vse te silne sicrise/cobisse ter primerjati. Seveda, če se strinjate, da se slednje vzame kot kriterij.

        "Tudi se ne spomnim, da bi kdaj omenil kaksno odslavljanje ze zaposlenih docentov, ki verjetno za situacijo niso prav dosti krivi. Kriva je pac UniLJ in njen moronski kadrovski sistem. "
        Torej, MR doktorira, recimo, da se najdejo ure ali projektni denar, dovolj dober je bil za izvolitre docenturo, mentor ga želi zadržati. Imamo razpis in prijavi se nekdo iz tujine, ki je recimo 4-5 let starejši, ima več objav in citatov… Kakorkoli izberemo ni prav, ker človeka v katerega smo vložili doktorsko usposabljanje v enem primeru vržemo na cesto (in na tem portalu je nezaposljivost mladih znanstvenikov prepoznana, seveda upravičeno, kot resen problem), v drugem pa zavrnemo nekoga, ki je objektivno boljši in ima morda tudi izkušnje iz tujine…

        "Zdaj pa me zanima, ali lahko po tej razlagi, ce privzamem seveda, da ji verjamete, kakorkoli zagovarjate trenutni sistem kadrovanja?"

        Ničesar brezpogojno ne zagovarjam. Še manj pa zagovarjam ad hoc predloge "revolucionarjev sistema". Še se spomnim namreč katastrofalne peticije o "eni plači" ter socialistični prerazporeditvi sredstev, ki bi iz tega sledila.
        S teoretičnim primerom sem poskušal pokazati, da zadeve niso enostavne.

      • "Verjetno zato, ker obstaja naslednik v sistemu fakultete."
        ja, ampak npr. na ETH (znova, ker trenutno razmere tam najboljse poznam) se ve, kdo je naslednik, ker je mesto naslednika (po razpisu, ki je iskal kandidata dovolj zgodaj med zelo sirokim spektrom ljudi) zasedel ze leta pred upokojitvijo prejsnjega. temu se rece nacrtovanje, in temu je namenjen t.i. tenure-track sistem. Pri nas pa se to, kdo je naslednik, ve samo neuradno, in se to samo par posameznikov.

        "Poznate 10 primerov vendar pa ne veste, kdo je dejansko zasedel delovno mesto (!!!) in ne morete primerjati? "
        hja, sicrisa se za merilo ne da vzeti, ker pac informacij o ljudeh, ki niso del nasega sistema, notri ni, tako da, cetudi bi se strinjal s takim kriterijem, ne bi mogel oceniti. Btw, kljub temu, da je vsem jasno, da so kvantitavni kriteriji pomembni, seveda to niso edini kriteriji (pa ne bi zdaj nasteval). Ce pa recimo vzamem za primerjavo samo stevilo citatov, potem lahko recem, (za tri, kjer dejansko vem, kdo je mesto zasedel, sem ravnokar naredil primerjavo), da so v vseh treh primerih mesta zasedli slabsi kandidati. Razumem, da se od mene, kot komentatorja pricakuje, da podrobno spremljam zadeve, ki jih komentiram, ampak osebne statistike v smislu nasi vs njihovi pa vseeno ne delam.

        "Kakorkoli izberemo, ni prav"
        To nikakor ni res, lahko da bo vedno kdo razocaran, ampak, ce se odlocimo na podlagi nekih smotrnih kriterijev, ki so javno znani, potem je pac odlocitev lahko samo pravilna in ne napacna. Ne pozabimo, da imajo fakultete moznost, da kadrovanje vzamejo bolj resno, in da za MR-ja, ki je briljiral med svojim usposabljanjem, ze prej izberejo tenure-track nacin. Kar se tice kvalitete znanosti, pa bi bilo za takega MRja itak bolje, da gre se vsaj za par let ven, da si razsiri obzorje (aja, sem pozabil, nazaj potem ne more…), kar se od njih pricakuje v vseh bolj razvitih drzavah po svetu.

        "Ničesar brezpogojno ne zagovarjam. Še manj pa zagovarjam ad hoc predloge "revolucionarjev sistema".
        Moje mnenje je, da za predlog, da zacne UniLJ kocno kadrovat in nacrtovat kadrovanje vsaj priblizno na taksen nacin, kot to pocnejo vse uspesnejse evropske in univerze, in da se naj zunanjim znanstvenikom da vsaj priblizno enakopraven polozaj pri kandidaturi, niti slucajno ne bi smelo oznaciti za ad hoc revolucijo.

        "Še se spomnim namreč katastrofalne peticije o "eni plači" ter socialistični prerazporeditvi sredstev, ki bi iz tega sledila. "
        to debato lahko pustiva za kdaj drugic

        OK, tale izmenjava mnenj je sicer zanimiva, ampak nisem preprican, ali si se pripravljen v kaj prepricati ali ne, drugi pa se vanjo prav tako ne vkljucujejo, tako da jo na tem mestu s svoje strani zakljucujem.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.