Isaac Newton že za časa svojega življenja ni bil le veliko ime naravoslovne znanosti, ampak se je ukvarjal tudi s financami in skrbjo za kakovost denarja. Več kot dve desetletji je v Londonu služboval kot direktor Kraljeve kovnice denarja in postal strah in trepet takratnih ponarejevalcev. Goljufe je lovil tako vneto, kot je pred tem računal lege planetov in premišljeval, po kakšnih zakonih se gibljejo nebesna telesa.

Žal pa niti Newtonov intelekt ni znal predvideti velikega borznega zloma, ko se je razpočil eden izmed prvih delniških balonov. Tako kot mnogi njegovi sodobniki je tudi Newton investiral v takrat popularno Južnomorsko družbo (South Sea Company) in spomladi 1720 unovčil velike dobičke. Ker je vrednost delnic še kar rasla, se je poleti ponovno odločil za nakup, a se mu posel v drugo žal ni izšel. Jeseni je borzni balon počil in Newton je po pričevanju sorodnikov izgubil 20.000 takratnih funtov, kar znese danes nekaj milijonov evrov oziroma še bistveno več, če znesek primerjamo s takratno povprečno plačo. Po tej žalostni borzni izkušnji je menda izrekel slavni stavek: “Izračunati znam gibanja nebesnih teles, ne pa neumnosti ljudi.”

Utopična apriorna ekonomija

Da se ljudje ne odločamo vedno najbolj racionalno, je splošno znano. Zato je toliko bolj nenavadno, da je ekonomska teorija že vseskozi izhajala iz aksioma, da se udeleženci na trgu obnašajo kot povsem racionalna bitja, ki znajo v vsakem trenutku ugotoviti, katera odločitev jim najbolj koristi, prav tako pa imajo tudi dober pregled nad trgom. John Cassidy v knjigi How Markets Fail: The Logic of Economic Calamities (Penguin, 2009), ki je bila letos med finalisti za Pulitzerjevo nagrado, imenuje takšno apriorno ekonomsko teorijo, ki izhaja iz vnaprejšnje predpostavke racionalnih in dobro informiranih akterjev na trgu, utopična ekonomija.

Začetki utopične ekonomije segajo v drugo polovico osemnajstega stoletja, ko je Adam Smith spoznaval nenavadne lastnosti tržnega modela gospodarstva, ki zna egoizem posameznikov čudežno spremeniti v dobrobit družbe. Vsak naj skrbi zase in v razmerah svobodnega trga se bo to izrazilo kot učinkovit sistem, ki zna bolje upravljati ekonomijo kot katerikoli posamični strokovnjak.

Vplivni avstrijski ekonomist in eden od ustanoviteljev slovite čikaške ekonomske šole Friedrich Hayek je nekaj let pred začetkom druge svetovne vojne pokazal, da gre v tržni ekonomiji predvsem za učinkovit prenos informacij. Cene, ki se oblikujejo na trgu, so po njegovih ugotovitvah odlično sredstvo za zbiranje in sporočanje podatkov. V planski ekonomiji nihče ne ve prav dobro, kaj ljudje želijo in česa nočejo, zato dolgoročno takšna organiziranost ne more biti učinkovita. V tržnem sistemu pa informacije o željah kupcev nosijo že same cene. Če začnejo cene posameznega izdelka na trgu rasti, je to znak, da si ljudje želijo več te dobrine, ko začnejo padati, pa to nasprotno pomeni, da je dobrine preveč.

V ekonomskih učbenikih običajno povzamejo verjetno apokrifno anekdoto iz časov hladne vojne, ko je neki ruski diplomat obiskal ZDA. Odpeljali so ga v dobro založeno trgovino na Manhattnu, kjer so imeli na policah skoraj vse, kar si si lahko zamislil. Ko je Rus videl pestrost ponudbe, se je takoj želel sestati z genijem, ki skrbi za organizacijo. Seveda ga ni bilo, saj v tržni ekonomiji za učinkovito razporejanje poskrbi kar sam trg. Prav ta učinkovit način koordinacije s prenosom informacij preko trga je imel Hayek za enega največjih triumfov človeške misli.

V začetku petdesetih let je Kenneth Arrow v sodelovanju s francoskim matematikom Gérardom Debreujem na podlagi matematične izpeljave dokazal tudi, da intuitivna domneva Adama Smitha, po kateri “nevidna roka” trga skrb posameznikov za svoje lastno dobro preoblikuje v učinkovit sistem na ravni družbe, dejansko velja. Pokazala sta, da ko trg doseže ravnovesje cen, posamezniku ni mogoče izboljšati stanja, ne da bi ga pri tem drugemu poslabšali, čemu se strokovno reče Paretov optimum. (Ob tem velja omeniti izjavo harvardskega ekonomista in nobelovca Amartyja Sena, da je “družba ali ekonomija lahko paretovsko optimalna, a je še vedno močno nagnusna.”)

Takšni in podobni povsem matematični dokazi, ki so izhajali iz aksiomov, po katerih se ljudje in podjetja odločajo povsem racionalno in imajo pri tem vse potrebne informacije, so postali temelj ekonomske teorije, ki je v osemdesetih in devetdesetih letih preplavila akademski svet.

A kot zapiše Cassidy v prej omenjeni knjigi, v realni ekonomiji teh teoretikov apriorne utopične matematične ekonomije že takrat niso pretirano cenili. V ekonomskem oddelku velikana Morgan Stanley sistematično niso zaposlovali kadrov z doktoratom iz ekonomije, če niso imeli večletnih izkušenj zunaj akademskega sveta, ki so “nevtralizirale pranje glav v podiplomskih programih”. Izraz “pranje glav” se nanaša predvsem na apriorna izhodišča teoretikov, ki so si kot izhodiščni aksiom postavili racionalnega sebičnega posameznika, ki je do potankosti informiran o stanju sveta.

Marxova analiza hrbtne strani kapitalizma

Tržni ekonomski model se je skozi več stoletij uporabe izkazal kot izjemno učinkovit in prilagodljiv, a ima tudi svojo temnejšo hrbtno stran, na katero je že v devetnajstem stoletju s podrobnimi analizami opozoril Karl Marx.

Najbolj preprosto bi Marxovo analizo klasičnega laissez-faire kapitalizma strnili v spoznanje, ki je ravno nasprotno tistemu, do katerega je prišel Adam Smith. Liberalno razumevanje svobode vodi po Marxu do protislovja: čeprav se v tržnem sistemu vsi odločajo po lastnih interesih, je rezultat takšen, da ne služi nobenemu interesu. Individualna racionalnost vodi po Marxovih ugotovitvah do kolektivne iracionalnosti.

V prejšnjih sistemih, kot sta bila sužnjelastniški in fevdalni, je bilo očitno, da večina ljudi ni svobodna oziroma da niso gospodarji svoje usode. V kapitalizmu pa se vsaj na prvi pogled zdi, da so ljudje svobodni in sami odločajo, kaj bodo počeli. A dejansko tudi v kapitalizmu večina ljudi nima prostih rok, da bi sledili svojim željam. Vzrok temu ni, da se ljudje napačno odločajo ali da jih zlobni kapitalisti namenoma izrabljajo, ampak gre za skupni učinek množice posamičnih izbir, kar na kolektivni ravni prinese rezultate, ki niso nikomur v korist.

Po Marxu v kapitalističnem sistemu dejansko nismo svobodni, ker ne moremo vplivati na ta kolektivna stanja družbe. Konkretni družbeni sistem je po eni strani kontingentna zgodovinska kreacija, kar pomeni, da bi prav lahko bil tudi drugačen, a ga po drugi strani ne moremo preprosto spremeniti. Pri tem gre ravno za nasproten zaključek kot pri Adamu Smithu, kjer sebični interes posameznika privede do kolektivnega dobrega na ravni sistema.

Utopične predstave o naravi ljudi

Vendar je tudi Marx, podobno kot utopični ekonomisti, izhajal iz apriorne predpostavke o naravi ljudi. Če utopični ekonomisti predpostavljajo povsem racionalnega in dobro obveščenega posameznika, ki neprestano skrbi za maksimum lastne dobrobiti (homo economicus), je Marx domneval, da ljudje v idealnih razmerah nismo sebični, ampak nas v takšno obnašanje silijo družbene razmere.

Marx je videl bistvo človeške narave v delu. Svobodna produkcija oziroma ustvarjanje je zanj bistvo človeške aktivnosti. V kapitalizmu je človek od tega odtujen, saj praviloma dela nekaj, kar ni sam zasnoval in česar sam ne poseduje. Njegovo delo je odtujeno in ta odtujitev od lastne narave vpliva tudi na obnašanje ljudi. Kapitalistični ekonomski sistem ljudi vleče stran od njihove pristne narave, ki je dobra. Višje plače delavcem po Marxu zato ničesar ne spremenijo. V bistvu razmere le še zameglijo in neizbežni kolaps sistema zaradi notranjih protislovij odložijo v prihodnost.

Žal pa danes vemo, da egoizem ne izgine, ko se materialno stanje ljudi izboljša. Ko se potešijo osnovne potrebe, se pojavijo nove. Ljudje težijo po vedno novem in boljšem. Če ne po materialnih dobrinah, pa vsaj po statusu v družbi. Ta notranja želja, ki se nikoli ne izčrpa, je pomemben temelj človeške narave. Sprememba ekonomskega sistema ne spremeni te osnovne narave ljudi, ki je vrojena v ustroj človeških možganov.

Iz vsega skupaj se lahko naučimo predvsem to, da smo ljudje kompleksna bitja, ki jih za potrebe teoretičnih modelov ni mogoče preprosto poenostaviti v racionalne sebične avtomate ali ljubeče sočutne dobričine.

PUSTITE KOMENTAR

Vpiši svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.