Fizika, finance in kreditna kriza

    Ko sem ob pričetku podoktorskega izpopolnjevanja prišel v London, me je presenetilo, da so doktorski študentje fizike osnovnih delcev na glas razmišljali o službi v finančnem sektorju in odprto debatirali o tem s svojimi mentorji in sodelavci. Občutek sem imel, da bi bilo kaj takega v Sloveniji nesprejemljivo; vsak, ki se je v naši skupini na Institutu Jožef Stefan odločil za doktorat, se je s tem ne-napisano zavezal akademsko-raziskovalni karieri, in zdelo se je, da so tisti, ki so zapustili to pot, neke vrste odpadniki.

    Po drugi strani pa sem tudi opazil, da so se v Londonu veliko lažje sprijaznili s tem, da bo katera od doktorskih nalog slabše kakovosti; komentar je bil pač, da se bodo avtorji teh nalog vseeno lahko odlično odrezali izven akademskih krogov. V Veliki Britaniji se torej glavna selekcija bodočih raziskovalcev ni izvajala ob sprejemu na doktorat, ampak šele po doktoratu. To ima po mojem mnenju svoje dobre in slabe strani. Po eni strani je res, da je nekdo lahko odličen raziskovalec, pa mogoče na dodiplomskem študiju ne blesti – tak se pri nas se ne bo imel možnosti izkazati. Po drugi strani pa mislim, da trpi kvaliteta dela ostalih raziskovalcev, če se morajo ukvarjati z doktorskimi študenti, ki jim raziskave in akademska kariera niso cilj, saj je z njimi veliko več dela, izkupiček pa večinoma veliko manjši.

    Tako se je do začetka letošnjega leta kar nekaj doktorskih študentov fizike osnovnih delcev po končanem doktoratu zaposlilo v finančnem sektorju, kjer so za modeliranje finančnih dogajanj potrebovali ljudi z dobrimi kvantitativnimi spretnostmi. Odhajali niso ne zgolj najboljši ne zgolj najslabši. Nekatere je premamila plača, ki je bila že takoj po doktoratu skoraj za faktor dva večja od tiste, ki bi jo dobili kot podoktorski raziskovalci na britanskih univerzah. Druge je motilo to, da v raziskovalni sferi včasih težje določiti, kdo je uspešen in kdo ne (na kar je opozorilo tudi nekaj blogov kvarkadabre), in so menili, da se bodo lažje izkazali s trdim delom v financah, kjer je merilo uspešnosti bolje določeno.

    Ker je London eno največjih finančnih središč, v Londonskih univerzah sodelavci odhode v finance sprejemajo kot normalen del življenja in legitimno odločitev. Eden od kolegov, ki je imel v naši skupini prestižni fellowship, se je odločil sprejeti ponudbo za delo v investicijski banki Merrill Lynch. Njegovo raziskovalno mesto so zamrznili za eno leto (fellowship je to omogočal), da bi se lahko vrnil, če bi ugotovil, da mu je delo na univerzi bolj ustrezalo; nihče pa mu zaradi njegove odločitve ni poskušal povzročati težav.

    Trend odhodov v finance se je nekoliko ustavil pred pol leta, ko je postalo jasno, da bodo tudi Veliko Britanijo prizadele posledice kreditne krize. Doktorski študentje, ki so zaključevali z raziskavami in so iskali nadaljnjo zaposlitev pri zaposlovalnih agencijah, so potarnali, da dobivajo vedno manj klicev na intervjuje, po bankrotu banke Lehman Brothers pa so nekaterim celo sporočili, da je trg dela za nekaj mesecev nasičen z izkušenejšimi delavci, ki so jih odpustili iz drugih finančnih institucij, tako da skoraj ni prostora za “novince” iz akademskega sveta. Dva od kolegov, ki sta si želela v finance, sta vsaj začasno obupala nad zamenjavo področja in si poiskala podoktorske pozicije na univerzah.

    Zdi se, da je kreditna kriza naredila znanstvene in inženirske službe veliko bolj privlačne, kot so bile še par let nazaj. Med desetimi študiji, ki so v Veliki Britaniji tri leta in pol po koncu študija najbolje plačani, so se pojavili tudi študiji matematike in fizike, po dolgem času naj bi se povečal interes za vpis na fiziko, ki je bil se pred dvema letoma na nekaterih britanskih univerzah tako pičel, da so napovedali ukinitev fakultet za fiziko univerz v Readingu in Essexu (o težavah univerz s študiji fizike in kemije je bilo tedaj kar nekaj napisanega v dnevnem časopisju). Kar se tiče mojega področja – eksperimentalne fizike osnovnih delcev, so se najbolj dramatični septembrski dnevi (okoli bankrota banke Lehman Brothers in velikih padcev cen na borzah po svetu) dogajali istočasno z enim od najbolj pričakovanih trenutkov zadnjih let, zagonom velikega trkalnika LHC v Cernu. S sodelavci smo bili mešanih občutkov, ko smo ugotavljali, da so začetki finančne krize tako sovpadli z začetkom novega razcveta fizike osnovnih delcev (saj so naša pričakovanja za LHC res velika).

    Med britanskimi kolegi krožijo tudi zgodbe (ki pa jih nisem uspel preveriti), da so nekateri bivši fiziki, ki so delali nekaj časa v finančnih institucijah, pa so se zaradi kriznih časov od tam pred kratkim morali posloviti, na svojih bivših univerzah predlagali, da bi raziskovali zastonj (torej, ne da bi jih plačali, saj naj bi imeli dovolj prihrankov…). Zaenkrat lahko rečem le, da se nihče od mojih kolegov in prijateljev, ki so odšli iz akademskih voda v finance, še ni vrnil.

    Raziskovalne skupine fizike osnovnih delcev se vsaki dve leti pri vladni agenciji prijavijo za denar za naslednja 3 leta (tako da če na naslednjem razpisu ne dobijo denarja, imajo še eno leto za zaključek tekočih projektov). Februarja naslednje leto bo potrebno oddati naslednje prijave in takrat bo jasno, koliko denarja bo na voljo za posamezne univerze, od tega bo tudi seveda odvisno, koliko raziskovalcev bodo zaposlili. Britanske raziskovalne skupine v fiziki osnovnih delcev zato zadnje mesece večinoma ne zaposlujejo nikogar. Študentje, ki so doktorat zaključili v tem času, so tako na veliko slabšem, kot so bili njihovi kolegi leto in po nazaj, a že čez pol leta bo situacija lahko veliko boljša (ali pa slabša).

    Zdi se, da je tako kot pri drugih stvareh v življenju tudi v raziskavah zaradi povezanosti z ostalim dogajanjem v svetu veliko ciklov z različnimi časovnimi periodami, ki se včasih med seboj ojačajo, včasih pa izničijo. Že velikokrat sem recimo prebral, da je konec časov, ko so fiziki in matematiki delali v službi financ (za primerno plačo), ali da je poklic znanstvenika raziskovalca izgubil svoj čar med današnjo mladino. Take in drugačne napovedi so po mojem mnenju na daljši rok malo vredne. Znanost je prav tako kot druge stvari vpeta v dogajanje okoli nas, porajajo se nove potrebe in včasih vračajo stare, znanstveniki pa se, tako kot drugi poklici, trudijo ohraniti relevantnost svojih raziskav (dela) in iščejo nove izzive.

    10 KOMENTARJI

    1. Odlicen post. Tudi sam sem slisal, da bodo univerze (vsaj nekatere) v ZDA zamrznile zaposlovanje novih ljudi. Na matematiki na Pitt so jim tako obljubili 5 novih mest (tri tenure track in dve lecture poziciji), sedaj pa sta ostali le dve lecture poziciji. Tough luck, za tiste, ki iscemo sluzbo…

    2. Glede doktorskih studentov, ki se odpravljajo v bancnistvo, consulting in podobno – tudi v ZDA je to nekaj normalnega, in ugibam, da je kaksna tretjina sosolcev z doktoratom iz fizike koncala na sorodnih mestih. Kolikor sem videl sam, je sistem strpen: en sosolec je zamrznil svoj doktorski program za eno leto, v dogovoru z mentorjem, in sel poizkusiti v hedge fund v New York. Kolikor vem, zaenkrat se ni nazaj :), ampak leto dni je imel casa, da si premisli, kar je radodarna ureditev. Tudi moj mentor je precej navduseno razlagal o svojem bivsem postdocu (z uspesno serijo clankov), ki je zapustil znanost za hedge fund… in izpeljal popravke k Black-Scholesovi enacbi za vrednotenje izvedenih papirjev, s katerimi je potem sklad menda mastno zasluzil. Cez nekaj let je tega bancnika in kolege zanimalo, kaj pocnejo fiziki, in je svojega bivsega mentorja povabil v NY, da je imel na hedge skladu predstavitev, nato so ga povabili na vecerjo v neko luksuzno restavracijo. Just for fun, of course…
      Delno je to posledica dodeljevanja denarja: glavno ‘tveganje’ univerza v ZDA naredi, ko studenta sprejme – takrat je strosek zanj(o) ze nacrtovan. Ker se pri znanosti se zansas itak na notranjo motivacijo, ne na palico, da phd studentje kaj naredijo, pac upostevas ze od vsega zacetka, da nek delez studentov ne bo koncal ali bo takoj sel.

    3. Tema, ki jo načenja blog, v bistvu ni nič novega, obstaja vsaj že od vzpona zahodnega kapitalizma. Gre predvsem za problematično prilaščanja znanosti s strani kapitala. Torej za boj neoliberalizma proti ‘državi’. Ker država ne namenja dovolj proračunskih sredstev znanosti, je seveda logika kapitala ravno tu našla svojo najdragocenejšo nišo – zaposlovanje visoko kvalificiranih kadrov, prilaščanje znanja, a ne tudi etike. Univerza in znanost morata ostati neodvisni in ohraniti neodvisne etične standarde. To ne pomeni, da se s kapitalom ne smeta povezovati. Lahko se, a pri tem je potrebno biti skrajno previden in dobro premisliti na kateri stopnji raziskovalnega procesa se lahko priključi kapital. Npr. ameriški primer incestuoznega razmerja med farmacijo, biomedicino in kapitalistično industrijo je nazoren primer oporečnih ‘znanstvenikov’, ki se ne držijo etičnih standardov. Podobno je v živilski industriji kjer je kapital pregloboko prodrl in proizvedel celo vojsko kapitalističnih ‘znanstvenikov’. Tudi nekateri projekti za mlade raziskovalce, npr. t.i. projekt ‘gospodarski MR’, je lahko na večini znanstvenih področij sila problematičen, ker se pod pretvezo povezovanja in integriranosti znanosti in gospodarstva pravzaprav skriva ideja neoliberalizacije in komodifikacije znanosti, posledično pa postopnega odmikanja financiranja znanosti s strani države. Ena izmed hujših posledic vsega tega pa je pomanjkanje financiranja t.i. temeljnih (za razliko od aplikativnih) projektov, saj naj bi bili le ti za gospodarsko uporabnost težje ulovljivi. Tako se soočamo z vse manj inovacijami in vse več podobnimi produkti, ki so že zdavnaj zasičili trg. V prihodnosti se lahko uresniči najhujši možni scenarij. Kapital bo, kot vedno, stvari ugotovil prvi, in bo popolnoma prevzel temeljne raziskovalne projekte.

    4. Denar interagira z znanostjo v najsirsem smislu (torej z univerzo kot institucijo, s posamezniki – studenti in profesorji – in s projekti) na zelo razlicne nacine. Nekateri od teh nacinov se univerze sploh ne ticejo: ce student odide za svoje dobro na Wall Street, je to pac ‘lost opportunity’ za druzbo in za znanost, ampak pac posameznikova svoboda; mogoce bo celo bolj koristen tam — ce ni motiviran za znanost, je itak brezveze. Mislim, da je Ilija hotel povedati, da tak fizik v tujini nima stigme, da je ‘izdal’ znanost, univerzo, druzbo ali kogarkoli drugega. Ali da je sel, ker ni ‘sposoben’ za fiziko (kar je vecinoma itak zgresena razlaga). Ce privatnik X donira denar brez pogojev (in taki primeri so), potem je to absolutno pozitivno. Ce firme ‘donirajo’ denar, in hkrati zahtevajo, da bodo imele koncno besedo pri tem, kaj se lahko objavi in kaj ne, to verjetno ni dobro, ker je ob takem pogoju rezultat raziskav vnaprej potencialno pristranski. Ce si firma najame privatno znanstvenika za trobljo, ki bo promoviral znanstveno trhle zakljucke, to ni nujno problem kapitalisticnega sistema, ampak osebne integritete. Ce imas univerze, ki so tako na bogem z denarjem, da morajo ‘prodajati’ diplome, je to vsekakor slabo, ce je diploma od drzave priznan in poenoten papir, saj taka institucija zbija vrednost ostalim. Ce imas bolj wild west sistem, kjer drzava s samim papirjem in nazivom nima nic za opraviti, potem se pac vzpostavi situacija, kjer se diplome sodi po ugledu institucije, in diploma od MIT ni ista kot tista od Univerze XY; v tem primeru ni lepe sistematike, ampak stvar nekako deluje.
      Po drugi strani pa je otepanje univerze, da bi imela s poslovnim sektorjem karkoli opraviti, ali percepcija, da so v znanosti tisti bolj pametni, v biznisu pa tisti manj, ce smem karikirati, skodljiva.
      Skratka, obstajajo neke genericne smernice, ki jih drzava v imenu ‘public good’ sprejme, ala koliko denarja bo namenila za univerze itd, medtem ko je nadaljnja interakcija privatnega denarja z akademsko sfero nekaj, kar pokriva dovolj sirok spekter, da je tezko vleci genericne zakljucke ali vrednostne sodbe.

    5. Samo v pojasnilo. Moj komentar izrecno pove, da stvari niso tako črno-bele, opozarja le na neugodne scenarije in ideološke momente, ki so vse preveč prisotni a premalo problematizirani. Seveda pa kritika kapitala (kapital je mišljen v smislu logike delovanja kapitala in ne dobesedno) spada bolj v domeno kritičnega družboslovja ali humanistike. Seveda pa cilj tovrstnega problematiziranja ni vleči vrednostnih sodb, temveč opozarjanje na zavezanost znanstveni etiki. V skladu s tem se tudi ne morem strinjati, da je neetičnost znanstvenika problem njegove osebne integritete. V kolikor ima družbene implikacije in v kolikor ne govorimo o osamljenih primerih, potem je to vse prej kakor stvar posameznika.

    6. To, da ljudje odhajajo v financi sektor ima tudi povsem prakticne posledice. Recimo to, da ostajajo analize nedokoncane ali pa da se tudi izgubi ekspertiza. Velikokrat je tako skoraj nemogoce izvedeti za detajle kaksne analize eksperimenta, ker so glavni avtorji pac odsli iz znanosti. Obstajajo pa tudi izjeme, ki tudi nekaj let po odhodu v finance se vedno v prostem casu pisejo znanstvene clanke (eden takih primerov je eden od mojih sodelavcev), ali pa se po tem, ko so si zagotovili financno varnost, vrnejo nazaj k znanosti. Se pa strinjam z Gasperjem, da v ZDA stigme glede odhoda iz znanosti nisem zasledil – v Evropi pa se mi zdi situacija blizje Sloveniji. Da ne omenjam, da poznam nekaj slovenskih znanstvenikov (v Sloveniji), ki v prostem casu pisejo programe za financne firme in to skrivajo pred ostalimi, ker “bi jim to lahko skodovalo”. Narobe svet…

    7. Vcasih gre pa pretok tudi v nasprotno smer. Mi smo imeli v zadnjem letu v laboratoriju kar dva studenta, ki sta prej diplomirala iz ekonomije in potem kar nekaj let delala v financah, pa se jih navelicala in se odlocila it nazaj v solo. John je zdaj podiplomski student celicne biologije in hoce ostati v znanosti, Sarah je pa v nekaksnem prehodnem programu in gre potem studirat medicino. Obema pa kakopak pomaga, da sta si v letih dela v financah nabrala nekoliko kapitala…

      Mah se mi zdi, da je na splosno Amerika dosti bolj odprta za menjave karier; tu ljudje dosti manj mislijo, kako da so prestari, da bi se lotili cesa novega; starejsi studenti niso v nobeni panogi prav nic presenetljivi. Tudi recimo se ti prav nic ne steje v slabo, ce se prijavljas na nek podiplomski program, prej si pa ze imel kako drugo kariero — kvecjemu obratno.

    8. Zanimivo mnenje kolumnista NYT Thomasa Friedmana, ki ga povzemajo Razgledi.net

      Vrh vsega pa smo podlegli še trendu, da smo najbolj sposobne ljudi spodbujali, da so delali finančni inženiring namesto pravi inženiring. Razvijali so kompleksne finančne instrumente, da bi iz denarja delali denar, namesto, da bi razvijali avtomobile, telefone, računalnike, orodja za poučevanje, spletne programe in zdravstveno opremo, ki omogoča izboljšanje življenja in povečanje produktivnosti za milijone, v svoji kolumni v IHT piše Thomas L. Friedman.

    9. Glede na to, da že citiramo nagrajene ume, tukaj je še en zanimiv izsek iz
      nedavne kolumne
      svežega nobelovca Paula Krugmana o mahinacijah Madoffa:

      …Meanwhile, how much has our nation’s future been damaged by the magnetic pull of quick personal wealth, which for years has drawn many of our best and brightest young people into investment banking, at the expense of science, public service and just about everything else?

      Most of all, the vast riches being earned — or maybe that should be “earned” — in our bloated financial industry undermined our sense of reality and degraded our judgment.

      Think of the way almost everyone important missed the warning signs of an impending crisis. How was that possible? How, for example, could Alan Greenspan have declared, just a few years ago, that “the financial system as a whole has become more resilient” — thanks to derivatives, no less? The answer, I believe, is that there’s an innate tendency on the part of even the elite to idolize men who are making a lot of money, and assume that they know what they’re doing.

      After all, that’s why so many people trusted Mr. Madoff.

    10. Si ne morem kaj, da ne bi napisal svoj komentar, četudi je tema že precej stara.

      “Gre predvsem za problematično prilaščanja znanosti s strani kapitala. Torej za boj neoliberalizma proti ‘državi’.”
      Ajej, kdo pa je ta ‘država’? Od kje dobi denar? Mogoče od teh grdih kapitalistov, ki občasno z denarjem zvabijo kakšnega znanstvenika, da zapusti svoje božansko poslanstvo?

      “To, da ljudje odhajajo v financi sektor ima tudi povsem prakticne posledice. Recimo to, da ostajajo analize nedokoncane ali pa da se tudi izgubi ekspertiza.”
      A misliš da v podjetjih pa tega ni? Je** ga, delodajalci ne morejo prikleniti svoje zaposlene na delovno mesto. Lahko pa od njih zahtevajo, da dobro dokumentirajo svoje delo, vendar je jasno, da z odhodom ključne osebe gre tudi del ekspertize.

      “Ker država ne namenja dovolj proračunskih sredstev znanosti, je seveda logika kapitala ravno tu našla svojo najdragocenejšo nišo – zaposlovanje visoko kvalificiranih kadrov, prilaščanje znanja, a ne tudi etike.”
      Kaj pa pravzaprav je smisel znanosti, če je pomoč gospodarstvu prepovedana? Večina v Sloveniji delujočih znanstvenikov (če jim sploh lahko rečemo znanstveniki) dobiva daleč višjo plačo, kot so si sposobni zaslužiti na prostem trgu. Mladi raziskovalci so seveda izjema.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.