Dr. Tony Cicoria je ortopedski kirurg v manjšem mestecu v bližini New Yorka. Če ga srečate na cesti, ga boste zelo verjetno zamenjali za ostarelega rokerja, še posebno, če se bo mimo vas zapeljal na motorju znamke Harley-Davidson, na katerem je z brki in brado videti bolj kot pripadnik kake motoristične tolpe kot pa ugleden kirurg lokalne bolnišnice. A vse to je zgolj videz, pod katerim se skriva čisto drugačna osebnost, kot bi jo morda pričakovali.

Ključni trenutek njegovega življenja, po katerem se je njegov odnos do sveta bistveno spremenil, se je dogodil leta 1994, ko je bil z družino na pikniku pri manjšem jezeru. Družinsko srečanje se je že zaključevalo, ker so prihajali nevihtni oblaki, zato je odšel do bližnjega javnega telefona, da bi poklical svoje starše. To so bili namreč še časi, ko ni bilo mobitelov. Med tem, ko je govoril z materjo, je začelo deževati in v daljavi je lahko slišal udarce strele.

Strela udari skozi telefon

Ko je mati na drugi strani že odložila slušalko, on pa jo je ravno polagal nazaj na telefon, je ponovno udarilo. Tony se spominja le, kako je iz slušalke, ki jo je takrat držal pred seboj, posvetil močan žarek svetlobe naravnost v njegov obraz. Vrglo ga je po tleh, kjer je obležal. Sorodniki, ki so prihiteli k telefonu, so hitro ugotovili, da mu je zaradi udarca strele zastalo srce, zato so ga začeli oživljati. Tonyjevi možgani pa so se medtem že odklopili od okolice in zdelo se mu je, kot da lebdi nad lastnim telesom. Prepričan je bil namreč, da je že mrtev in se mu je pravkar začelo nekakšno “posmrtno življenje”. Njegova izkušnja je bila podobna izkušnjam drugih ljudi, ki so tako kot on za las ušli smrti.

Tony udarca strele verjetno ne bi preživel, če pri oživljanju ne bi sodelovala tudi medicinska sestra, ki je bila ravno v bližini. Ko so ga z masažo srca in umetnim dihanjem priklicali k zavesti, je čutil bolečino po obrazu in stopalih, torej na mestih, kjer je strela vstopila in izstopila iz njegovega telesa, sicer pa ni bilo videti, da bi bilo z njim kaj zelo narobe. Na kraj dogodka je prispela tudi policija in želela poklicati reševalce, a je Tony to odklonil, saj je bil prepričan, da je najhujše že mimo in ne potrebuje dodatnega pregleda v bolnišnici. Raje se je obrnil na kolega kardiologa, ki mu je naredil EKG in ni ugotovil nobenih nepravilnosti. Naslednje dni se je posvetoval še z nevrologom, ki ga je poslal na slikanje glave, a tudi tu niso ugotovili, da bi bilo kaj narobe.

Vseeno pa se Tony ni več počutil enako kot pred nesrečo. Imel je težave s spominom in zdelo se mu je, da je njegova glava kot star televizor, ki ga je treba vsake toliko časa malo stresti, da spet deluje, kot bi moral. Ko se je čez nekaj tednov vrnil na delo, je še zmeraj pozabljal imena in nazive nekaterih bolezni, a operiral je lahko še vedno enako dobro kot prej. Čez čas so se tudi težave s spominom uredile, tako da je kazalo, da je popolnoma okreval.

Ko se je njegovo življenje že povsem vrnilo v stare tirnice, se je zgodilo nekaj nenavadnega. V obdobju nekaj dni ga je naenkrat prevzela močna želja, da bi poslušal klavirsko glasbo. Pred tem je poslušal predvsem rock, le v otroštvu je kratek čas igral klavir, sicer pa ga klasična glasba ni pretirano zanimala.

Sprva je poskušal to notranjo potrebo po klavirski glasbi zadovoljiti tako, da si je kupil nekaj posnetkov. Prva plošča, ki si jo je izbral, je bila zbirka Chopinovih skladb, ki jih je izvajal Vladimir Aškenazi. Takoj se je tako zaljubil v klavirsko glasbo s plošče, da je želel skladbe igrati tudi sam. Najprej si je priskrbel note vseh posnetkov na plošči, nato pa je še varuško otrok prepričal, da svoj klavir preseli v njegovo hišo.

Od časov obiskovanja glasbene šole je minilo že trideset let, tako da se pravil igranja klavirja ni dobro spominjal. A želja po ustvarjanju glasbe je bila tako močna, da je vstajal že okoli štirih zjutraj in več ur vadil, preden je odšel v službo, igranju se je posvetil tudi zvečer, ko so otroci odšli v posteljo. V povprečju je za klavirjem prebil od štiri do šest ur na dan.

Sprva se je učil igranja iz knjig, kmalu zatem pa si je najel učiteljico, s katero sta vadila dvakrat na teden. Ker se drugače nista uspela uskladiti, sta se dobivala že ob petih zjutraj in to druženje vzdržujeta že vse od leta 1998.

Vendar neustavljiva želja po igranju klavirja ni bila edina stvar, ki se je po udarcu strele izrazila pri Tonyju. Nekoč se je ob treh ponoči zbudil iz zelo živih sanj, v katerih je nastopal kot koncertni pianist v veliki dvorani. Izvajal je glasbo, ki je pred tem še ni slišal. Pri vsem skupaj pa je bilo najbolj zanimivo, da se je povsem natančno spominjal vsake note, ki jo je v sanjah zaigral med koncertom.

S svojim začetniškim znanjem glasbene teorije je želel skladbo tudi zapisati. Vendar pa je za to, da je skladbo, ki se mu je porodila v sanjah, v celoti spravil na papir, potreboval več let. Ko je bila enkrat na papirju, jo je še dolgo pilil in nadgrajeval. Šele letos pa je končno izdal tudi ploščo z naslovom “Notes From an Accidental Pianist and Composer”, na kateri izvaja lastne klavirske skladbe.

Leta 2004 se je ločil, istega leta je doživel tudi hudo motoristično nesrečo s svojim harlyjem, a je že po nekaj mesecih okreval. Huda nesreča, v kateri si je med drugim poškodoval tudi glavo, pa na njegovo strast do glasbe ni vplivala.

Pacient, ki boleha za “muzikofilijo”

Tonyja je sprva kot zdravnika zelo zanimalo, kaj se je v njegovi glavi premaknilo, da je naenkrat začutil takšno potrebo po glasbi. Prebral je vse knjige o podobnih usodnih dogodkih, ki so spremenili življenja posameznikov, a mu zadovoljivega odgovora ni uspelo najti. Po nesreči je postal tudi bistveno bolj dojemljiv za najrazličnejše “duhovne” razlage svoje obsesije.

Iskanje pojasnitev ga je pripeljalo do slavnega nevrologa Oliverja Sacksa, ki je o podobnih primerih napisal že veliko odmevnih knjig. Ta je poskušal Tonyja pregovoriti, da bi na njem opravil nekaj raziskav, s katerimi bi poskušal ugotoviti nevrološki vzrok njegove “muzikofilije”, kot se strokovno reče primerom, ko postanejo pacienti obsedeni z glasbo. A se je Tony po premisleku odločil, da sam v resnici ne potrebuje več nevrološke razlage svoje neustavljive želje po igranju klavirja. Zanj je to darilo, ki ga izpopolnjuje in osrečuje in ki ga ne bi rad izgubil.

Primer “muzikofilije” Tonyja Cicorie je prva iz serije zgodb o nevroloških pacientih, ki so tako ali drugače povezani z glasbo in jih je Oliver Sacks zbral v svoji zadnji knjigi Musicophilia: Tales of Music and the Brain. Poleg primerov nenadnega zanimanja za glasbo opiše primere epileptičnih napadov, ki jih vzpodbudi glasba in lahko privedejo do strahu pred glasbo. V nadaljevanju se posveti ljudem z absolutnim posluhom pa tudi nesrečnežem, ki glasbe sploh ne morejo poslušati, saj različne tone med seboj komaj razločijo. Zanimive so tudi zgodbe o ljudeh, ki se jim čuti medsebojno mešajo in glasbo na primer vidijo v barvah.

Sacks v knjigi navaja možne nevrološke spremembe v možganih, ki bi lahko privedle do posameznih simptomov, med drugim tudi do povečanega zanimanja za glasbo. Včasih se zgodi, da se pacientom zaradi poškodb v sprednjem delu možganov zmanjša sposobnost abstraktnega mišljenja in jezikovnega izražanja, nasprotno pa se okrepi zanimanje za glasbo oziroma celo poveča glasbeni talent. Vendar se to v Tonyjevem primeru ni zgodilo, saj so njegove sposobnosti abstraktnega mišljenja ostale neokrnjene.