Verjetno se nam je vsem že kdaj zgodilo, da smo se z znanci zapletli v pogovor o pomembni temi, a nam kljub intenzivni izmenjavi argumentov nikakor ni uspelo zbližati stališč. Čeprav smo se sprva trudili, da bi argumente prikazali čim bolj nazorno in razumljivo, smo sčasoma ugotovili, da dodatni dokazi ne bodo prav nič pomagali pri premagovanju razlik v naših pogledih.

Situacije, ko debata ne napreduje več, običajno nastanejo takrat, ko imajo sogovorniki do predmeta pogovora močan čustveni odnos. Resničnost idej namreč ni nujno najpomembnejši kriterij, po katerem jih ljudje vrednotijo. Ideje ne nosijo nujno le pomena, ampak se lahko nanje navezuje tudi družbeni status in še marsikaj drugega, kar za racionalno razpravo ni bistveno, ima pa velik pomen za sodelujoče v razpravi.

Spoštovanje in odobravanje, ki nam ju izkazujejo prijatelji, znanci in avtoritete, sta za naše možgane izjemno pomembni. Če človeški možgani predvidijo, da bodo za zagovarjanje določenega prepričanja nagrajeni, se z veseljem odzovejo. Pri tem jim je dokaj vseeno, ali bodo pozitivno spodbudo prejeli, ker se niso zmotili, ali ker jih bodo pohvalili vrstniki. Ker so naši predniki živeli večinoma v manjših skupnostih, v katerih sta osamitev in izobčenje lahko pomenila smrtno obsodbo, so se človeški možgani prilagodili na način, da lahko pripadnost skupini vrednotijo močneje kot zavezanost resnici. Širjenje nenavadnih stališč tako pogosto morda sploh ni namenjeno izmenjavi argumentov, ampak je le signal pripadnosti določeni skupini, kar je neodvisno od tega, ali so ideje sploh resnične.

Javne razprave o ideoloških temah, ki služijo kot kazalnik pripadnosti skupini, so zato izjemno težavne. Na tehtnici je namreč bistveno več kot zgolj resničnost ali neresničnost idej. Ogrožena sta pripadnost in status v skupini, kar ima za posameznika lahko bistveno hujše posledice kot zagovarjanje nesmiselnih, lažnih in napačnih trditev. Marsikdo se tako odloči, da bo raje kot dejstvom zvest prijateljem in skupnosti, ki ji pripada.

Ko se razprave iz klasičnih medijev in izza omizij vedno bolj selijo na družbene medije, se situacija lahko še dodatno zaplete. Poleg čustev in signaliziranja lojalnosti skupini se v izmenjavo in vrednotenje idej vpletejo še algoritmi, ki dajejo prednost objavam, ki sprožajo burnejše odzive. Opazimo namreč lahko, da so na družbenih omrežjih v povprečju bistveno več pozornosti kot zmerne objave deležni zapisi, ki vzbudijo veliko čustev. Zelo popularne so tako objave, v katerih se avtorji zgražajo nad čudaškimi stališči skrajnežev iz nasprotnega tabora, kar po eni strani signalizira pripadnost, saj se s smešenjem distancirajo od čudaške ideje, po drugi strani pa čudaške ideje ravno z zgražanjem dodatno promovirajo in ohranjajo pri življenju.

Med drugim tudi zaradi pospešenega širjenja objav, ki ne prikazujejo tipičnih, ampak izrojene različice idej in stališč, sociolog Chris Bail v knjigi Breaking the Social Media Prism: How to Make Our Platforms Less Polarizing (Princeton University Press, 2021) ugotavlja, da vidijo uporabniki družbenih medijev svet skozi nekakšno medijsko prizmo, ki dodatno krepi ekstremizem. Ob tem pa opozarja, da moramo biti pri iskanju krivcev za situacijo pazljivi. Pogosto se zadovoljimo že z razlago, da so za polarizacijo krivi algoritmi, ki jih upravlja nekdo daleč stran v Silicijevi dolini. Samodejno prikazovanje objav vsekakor nosi del krivde za polarizacijo, a nas nikakor ne razbremeni odgovornosti.

Da bi preučil, kako izpostavljenost različnim mnenjem vpliva na toleranco in pripravljenost na kompromis, je Bail uporabnikom twitterja ponudil simbolično plačilo, če mesec dni sledijo posebej izbranim objavam. Čeprav udeleženci tega niso vedeli, so morali levo usmerjeni udeleženci eksperimenta slediti računu, ki je redno poobjavljal sporočila desnih politikov in komentatorjev, desni pa so sledili računu, ki je verižil sporočila levo politično opredeljenih osebnosti.

Pred študijo in po njej je z anketo med sodelujočimi preveril, ali so zaradi izpostavljenosti širšemu spektru idej postali politično zmernejši. Presenetljivo je ugotovil, da se je ideološka polarizacija med eksperimentom le še dodatno povečala. Kot je pojasnil, zgolj izpostavljenost različnim mnenjem ne vodi nujno do večje tolerance in pripravljenosti na kompromis.

Zato se mu zdi pomembno, da iščemo načine, kako bi lahko izboljšali raven javne razprave na družbenih omrežjih, ki so postala pomemben del izmenjevanja informacij in stališč v sodobni družbi. Zmernim uporabnikom družbenih medijev tako svetuje, naj ne zapuščajo platform, ampak vztrajajo in se trudijo s konstruktivnimi razumskimi objavami. Priporoča tudi, da se mirno in kulturno odzivajo na nasprotne argumente ter kritizirajo tudi člane lastne politične skupine oziroma osebe sorodnih prepričanj, če je treba.

A ne glede na stanje javne razprave o večini za skupnost pomembnih vprašanj bi se morala biti zdrava družba zmožna organizirati na način, da vsaj pri najpomembnejših eksistenčnih in razvojnih vprašanjih ne bi zapadla v polarizacijo, ki onemogoča konstruktivno izmenjavo argumentov in iskanje soglasja. Prilagajanje na podnebne spremembe, skrb za zdravo okolje in kakovost javnih storitev ter učinkovito spopadanje z epidemijo so cilji, glede katerih bi morala vsaka zrela skupnost najti soglasje.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/skodljivost-ideoloske-polarizacije/

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest

2 - št. komentarjev
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Brane Slevec
Brane Slevec
10 - št. mesecev nazaj

Čeprav že odkar vem zase, živim v okolju, kjer se kot po tekočem traku izmenjujejo razne ideološke polarizacije vseh barv, oblik, vonjav in okusov, nekako nimam časa za te reči in se mi zdi, da je škoda vsakega trenutka za mlatenje prazne slame. Recimo da nisem pretirano kolektivni človek, očitno pa ljudje potrebujejo nekakšen občutek pripadnosti in varnosti, znabiti da jim to dajejo tudi tzv. socialna in družbena omrežja, ki eksistirajo v nekem svetu, meni nedostopnem, čeprav sem na omrežje priključen permanentno, že od vsega začetka, pravzaprav že od prej … in v režimu 24/7. Kar se mene tiče, mi je… Beri dalje »

Brane Slevec
Brane Slevec
10 - št. mesecev nazaj
Odgovor na  Brane Slevec

Teorije zarot niso tako iz trte izvite, kot nas to prepričujejo teoretiki teorije zarot. Pred točno dvema mesecema se je dogajal tzv. ‘Ignatius Forum’, tema pa je bila na moč futuristična: ‘Our Future in Space’. Tam so svoje ‘vizije’ o privatizaciji planeta razlagali ljudje, kot je Jeff Bezos in podobni ‘kalibri’. Jeff Bezos je že uspel sprivatizirati del Nove Zelandije, kako pa ta izolirana država pod vodtstvom tiste zobate predsednice izgleda danes, pa si vsak lahko ogleda na Google Maps. In ta teorija zarote niti ni tako stara, dobro desetletje, imenuje pa se ‘Codex Alimentarius’. Če ostanem pri aktualnih teorijah… Beri dalje »