Piaget in teorija uma

Dandanes odmeven in poznan razvojni psiholog ter filozof Jean Piaget je okoli leta 1920 v Parizu opravljal delo administratorja in ocenjevalca bralnih testov otrok. Pozoren na napake, ki so jih delali otroci, se je začel zanimati za njihov miselni svet, na to, kako dojemajo sebe in svojo okolico (1). Osnoval je preproste eksperimente, v katerih je otroke različnih starosti spraševal preprosta vprašanja, kot so Od kod prihajajo sanje? in Lahko tvoje sanje vidijo tudi drugi? S tem je poskušal usmeriti otroke k zavedanju lastnih miselnih procesov in miselnih procesov drugih. Dognal je, da se otroci šele po šestem letu starosti zavedajo, da lahko njim lastne sanje vidijo le oni in nihče drug (2).

S to ugotovitvijo velja Piaget za začetnika teorije uma. Le-ta govori o človekovem zavedanju in razumevanju samega sebe in drugega kot posameznika, ki ima svoja lastna prepričanja, čustva, namere in dojemanja sveta – svojo lastno mentalno sliko realnosti (3).

Teorija uma se razvije postopoma, mnogo prej kot je predvideval Piaget. Prva stopnja enostavne teorije uma nastopi že pri dveh letih, ko otrok razume posameznikovo vedenje kot posledico njegovih želja. Pri treh letih otrok razume, da sestavljajo posameznikov miselni svet reprezentacije, a jih dojema kot posnetke realnosti in ne njihove interpretacije. Med tretjim in petim letom pa se otrok zave, da so prepričanja drugega ne le reprezentacije realnosti, marveč tudi pod vplivom njegovih interpretacij (3, 4).

Področje teorije uma veliko prispeva  k razumevanju človeka kot socialnega bitja. Izraža se v človekovih vsakodnevnih socialnih interakcijah, kjer ves čas krmarimo med zavedanjem samega sebe in prepoznavanja prepričanj in vrednot drugega, s pomočjo katerih spoznavamo lastno vedenje in vedenje drugih (3).

Nevroznanost in teorija uma

Teorija uma je postala bistven predmet zanimanja med socialnimi nevroznastveniki. Napredki na področju tehnologije v slikanju možganov so bistveno prispevali k široki paleti možnosti raziskovanja še tako kompleksnih človeških miselnih procesov, kot je teorija uma.

Raziskovalci z Inštituta Max Planck  v Leipzigu so v želji, da zabeležijo razvoj teorije uma, opazovali možgane otrok med tretjim in četrtim letom starosti. Odkrili so, da pride med temporalno-parietalnim režnjem, precuneusom in medialnim prefrontalnim režnjem do pospešenega zorenja bele možganovine arkuatnega snopiča. Arkuatni snopič tako okrepi povezavo med možganskimi področji, ki sodelujejo pri prepoznavanju lastnih prepričanj in prepričanj drugih, ter področjem, odgovornim za abstraktno mišljenje. Raziskovalci so v študiji, objavljeni leta 2017 v reviji Nature Communications, zaključili, da je večja funkcijska povezanost arkuatnega snopiča med omenjenimi deli možganov lahko razlog, zakaj so določeni posamezniki tako dobri v prepoznavanju in razumevanju mislih drugih ter v razumevanju njihovih želja in namenov (5).

Slika 1: Zorenje arkuatnega snopiča (zeleno), ki poveže predele temporalnega režnja (rjavo) in predele frontalnega režnja (rdeče).  

Naloge napačnih prepričanj

Kako nevroznastveniki pravzaprav merijo posameznikovo sposobnost razumevanja, da imajo drugi ljudje lastne interpretacije sveta? V razvojni psihologiji so v ta namen razvili različne miselne naloge, tako imenovane naloge napačnih prepričanj (3). S pomočjo slednjih so ugotavljali posameznikovo sposobnost razumevanja, da lahko druga oseba verjame v nekaj, kar ni nujno resnično. Dotične naloge so v svojih raziskavah uporabili tudi nevroznastveniki.

Med bolj znanimi je zagotovo naloga z dečkom Maxijem in njegovo čokoladico. Eksperimentator s pomočjo figuric predstavi otroku naslednjo zgodbo: deček Maxi postavi svojo čokoladico v kuhinjsko omarico in nato v igri zapusti kuhinjo. Medtem ko se igra, pride njegova mama in premesti čokoladico iz omarice v predal. Maxi se nato vrne. Eksperimentator na koncu zgodbe otroku zastavi vprašanje: ”Kje bo Maxi iskal čokoladico, v kuhinjski omarici ali v predalu?” (6). Odgovori triletnikov se bodo po vsej verjetnosti glasili, da bo Maxi iskal čokoladico v predalu, saj sklepa iz videne situacije ter lastne perspektive in v skladu z njo tudi presoja.

Različica takšne naloge je bila uporabljena tudi v prej omenjeni raziskavi. A v raziskovalni vnemi, da bi čim bolje zajeli in orisali biološko entiteto teorije uma, so te miselne naloge postale vedno bolj zapletene.

So to moje misli ali so to misli drugega?

Naši možgani se med opazovanjem druge osebe, ki prejema nagrado, odzovejo tako, kot da smo prejemniki nagrade mi sami. To možgansko »posnemanje« na nek način izbriše mejo med lastnimi izkušnjami in izkušnjami drugega (7). Sam Ereira, podoktorski študent na Univerzitetnem kolidžu v Londonu (University College London), se je pri svojem raziskovanju vprašal točno to; če lahko naši možgani posnemajo odzive drugih, kako potem razločijo med lastnimi mislimi in mislimi nekoga drugega? V iskanju odgovora je z uporabo funkcijske magnetne resonance (fMR) meril možgansko aktivnost med reševanjem prirejene naloge napačnih prepričanj (8).

Naloga je v osnovi sledila konceptu naloge z Maxijem in njegovo čokoladico, le da tokrat udeleženci niso natančno vedeli, kje dotični predmet je, ampak kolikšna je verjetnost, kje bi lahko bil. Pri tem je moral vsak udeleženec z opazovanjem socialnega konteksta beležiti svoja prepričanja ter prepričanja drugega. Eden izmed socialnih kontekstov je bil sledeč: udeleženec je prevzel vlogo pomočnika v trgovini, kjer prodajajo roza dežnike in rumene senčnike. Pri tem mu je pomagal menedžer trgovine, nakup pa je bil odvisen predvsem od vremena. Z opazovanjem vremena je moral udeleženec napovedati verjetnost prodaje roza dežnika (‘Kaj misliš, da boš prodal?’), in hkrati napovedovati, kakšno napoved bo postavil njegov menedžer (‘Kaj misliš, da on misli, da se bo prodalo?’). Menedžer je imel v različnih scenarijih različen položaj, ki je vplival na njegovo znanje o prodaji: v enem scenariju je bil poleg prodajalca, v drugem v sosednji zaprti sobi, kjer ni mogel spremljati vremena, v tretjem pa je imel o vremenu napačne informacije.

Zgolj na podlagi opisane naloge je težko povsem natančno beležiti in spremljati, kaj se dogaja v mislih in možganih udeleženca. Zato so se raziskovalci oprli na matematični model pravilnih in nepravilnih napovedi. Če je udeleženec napovedal 90-odstotno verjetnost, da se bo prodal roza dežnik, a se je pri tem zmotil, je bila ta napoved ocenjena kot velika napačna napoved. Vsako napako napovedi naši možgani namreč shranijo, z namenom, da bi izboljšali napovedi v prihodnosti.

Ko se soočamo z lastno napako napovedi in ko sprejemamo napako drugega, sta opazna dva med seboj različna vzorca možganske aktivnosti. Naši možgani torej ne nosijo informacije le o tem, kaj se dogaja v svetu, ampak tudi o tem, kdo je ta, ki razmišlja o svetu. Še več, z uporabo različnih scenarijev so bili raziskovalci zmožni natančnega spremljanja teh dveh ločenih vzorcev možganske aktivnosti. V primeru, ko je udeleženec (trgovski pomočnik) prejemal podobne informacije kot druga oseba (menedžer), so se začeli vzorci možganskih aktivacij medsebojno prekrivati, udeleženec pa je težje razlikoval med tem, kaj misli sam in kaj misli kot drugi.

Ereira je skupaj s svojimi sodelavci (8) sklenil, da je meja med lastnimi mislimi in posnemanjem misli drugega fleksibilna in spremenljiva. To je moč opaziti že v našem vsakdanjem življenju. Pogosto se zgodi, da si z nam najbližjimi ljudmi delimo podobna prepričanja in razumevanje sveta – tako rekoč jim lahko beremo misli. Lažje se vživimo v bližnje osebe kakor v neznance ali tiste, ki so nam manj pomembni. Odkritja pa odpirajo nova vprašanja; če je meja med mano in tabo v možganih res tako fleksibilna, jo je potem moč tudi spreminjati, na primer z učenjem različnih socialnih veščin?

avtor Klemen Trupej

Teden možganov 2021: Človek ni otok

Če vas zanima še več o možganih in odnosih, lepo vabljeni na Teden možganov. To je mednarodna akcija, ki vsako leto poteka tretji teden v marcu in je namenjena ozaveščanju strokovne ter laične javnosti o različnih temah, povezanih z nevroznanostjo. V Sloveniji ga prireja organizacijska skupina pod okriljem SiNAPSE, slovenskega društva za nevroznanost.

Letos nosi Teden možganov naslov Človek ni otok, osrednja tema pa so odnosi. Od 15. do 19. marca bodo potekala brezplačna predavanja in okrogla miza, komentarji filmov ter delavnice za otroke in odrasle. Letos bo celoten dogodek potekal preko spleta. Za več informacij obiščite tedenmozganov.si in facebook.com/teden.mozganov.

Viri

  1. Britannica, T. Editors of Encyclopaedia (2020, September 16). Jean PiagetEncyclopedia Britannica. https://www.britannica.com/biography/Jean-Piaget
  2. Piaget, J. (1971). The child’s conception of the world. London, UK: Reedwood Press Limited. (Original work published 1929)
  3. Marjanovič Umek, L. in Zupančič, M. (ur.). (2004). Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstveni Inštitut Filozofske fakultete.
  4. Wellman, H. M., Cross, D., & Watson, J. (2001). Meta-analysis of theory-of-mind development: the truth about false belief. Child Development72(3), 655–684.
  5. Wiesmann, C., Schreiber, J., Singer, T., Steinbeis, N., & Friederici, A. D. (2017). White matter maturation is associated with the emergence of theory of mind in early childhood. Nature Communications8(1).
  6. Wimmer, H. & Perner, J. (1983). Beliefs about beliefs: representation and constraining function of wrong beliefs in young children’s understanding of deception. Cognition, 13, 103-128.
  7. Burke, C. J., Tobler, P. N., Baddeley, M., Schultz, W., & Ungerleider, L. G. (2010). Neural mechanisms of observational learning. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America107(32), 14431–14436.
  8. Ereira, S., Hauser, T. U., Moran, R., Story, G. W., Dolan, R. J., & Kurth-Nelson, Z. (2020). Social training reconfigures prediction errors to shape self-other boundaries. Nature Communications11(1).
-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
1 komentar
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Brane Slevec
Brane Slevec
25 dni nazaj

‘Um ni posoda, ki bi jo morali napolniti, um je ogenj, ki ga je treba zanetiti‘, je pred davnimi časi ugotovil starogrški filozof Plutarh, podobnega mnenja pa so bili tudi tibetanski budistični menihi, ki so se materializirali še kake pol milenija pred njim. Ni znano ali so oboji imeli kakšen konkreten, materialen dostop do mentalnih izkušenj minulih civilizacij, ki so v veliki meri, kot npr. aleksandrijska knjižnica, izginile kot posledica raznoraznih, predvsem destruktivnih verskih aktivnosti, ki trajajo še danes in so se razširile na cel svet ter ustrezno prilagodile, nadgradile in celo razmnožile, vse pa vodi ista ‘klinično patološka’ ideja,… Beri dalje »

sorting_etc_alg_01.jpg