Objavljamo dva daljša odlomka iz prepisa seje Odbora za izobraževanje, znanost, šport in mladino Državnega zbora na temo Spolno nadlegovanje v akademskem prostoru, ki je potekala 3.2.2021. Posnetek celotne seje si lahko ogledate v tv arhivu.

Katja Zabukovec Kerin, predsednica Društva za nenasilno komunikacijo:

Prihajam iz nevladne organizacije, kjer že 25 let ponujamo pomoč žrtvam nasilja, delamo s povzročitelji in povzročiteljicami nasilja in izvajamo številna izobraževanja, ter preventivne programe. Smo največja nevladna organizacija na tem področju. V naše programe se vključi okrog 900 žrtev letno, zato imamo dober vpogled v doživljanje in izkušnje žrtev nasilja različnih oblik.

V preteklih letih se je na nas obrnilo kar nekaj študentk, ki so doživljale spolno nadlegovanje. Opisovale so različne dogodke, ko so jih profesorji spraševali po spolnih izkušnjah, jim razlagali o svojih spolnih fantazijah, strmeli v njihove prsi, komentirali njihovo telo, se jih neprimerno dotikali, predlagali opravljanje izpitov na kavi ali celo doma, ponujali masaže, pošiljali neprimerna sporočila. Nekateri so jih nagovarjali tudi k spolnim odnosom.

Študentke so se spraševale, če je to kar doživljajo, res neprimerno. Mislile so, da so morda preobčutljive in da ne bi smele toliko komplicirati, kar je značilno razmišljanje večine žrtev. Prav vse so se počutile osramočeno, ponižano in bile so prestrašene. Razmišljale so o prekinitvi študija, prepisu, želele so se naučiti, kako naj se ubranijo spolnega nadlegovanja. Zanimale so jih njihove pravice, a so se jih bale uveljavljati. Bale so se posledic, ne samo v času študija, ampak tudi kasneje. Poklicne srenje so namreč majhne in profesorji in profesorice imajo lahko velik vpliv tudi izven univerze. Bale so se, da bi si s prijavo spolnega nadlegovanja uničile možnost kasnejše zaposlitve. Prav vse so doživljale nemoč v odnosu do povzročiteljev, saj so bile v izrazito podrejenem položaju in profesorji so to izkoriščali.

Bile so iz različnih fakultet in pomembno se mi zdi, da tudi danes poudarimo, da se spolno nadlegovanje lahko zgodi in se dogaja, na vseh fakultetah, ne le na tistih, ki so in bodo v prihajajočih tednih in mesecih medijsko bolj izpostavljene. Če bi se preveč osredotočili samo na izpostavljene primere, bi spregledali mnoge druge, zaenkrat še nevidne žrtve in povzročitelje, kar bi bilo škodljivo.

Če resnično želite govoriti o problemu spolnega nadlegovanja, potem morate razumeti, da se dogaja pogosteje, kot mislimo, v okolju, kjer tega nikoli ne bi pričakovali, s strani ljudi, ki uživajo velik ugled. Če želite odpreti prostor, kjer bodo žrtve govorile, verjemite njihovim izpovedim. Nujno morate preprečiti sekundarno viktimizacijo žrtev, ki so se že izpostavile.

Govoriti o spolnem nadlegovanju danes še vedno ni lahko. Mnogi ljudje mislijo, da so žrtve delno tudi same krive za nadlegovanje, ki ga utrpijo, da izzivajo, pretiravajo, da si izmišljujejo nadlegovanje, da bi pridobile določene privilegije. Iz izkušenj povem, da večina žrtev nikakor ne želi povedati o svoji izkušnji, kaj šele podati prijavo policiji. Sledijo namreč reakcijam na izpovedi drugih žrtev in vedo, da jim ne bo lahko. O tem, kako težko jim je povedati, priča tudi podatek, da želijo praktično vse ostati anonimne in tako preprečiti, da bi prijavo namesto njih, naredil nekdo drug.

Kar lahko naredimo je, da se zaradi izpovedi žrtev odločimo ustvariti okolje, v katerem ne bo prostora za spolno nadlegovanje. Jasno je treba sporočiti, kaj je nadlegovanje in ga prepovedati. Študentke in študente, pa tudi profesorice in profesorje, ter druge zaposlene na univerzah, je treba informirati in ozavestiti o problemu. Nesprejemljivo je, da fakultete nimajo pravilnikov, ki bi jim omogočali hitro in učinkovito ukrepanje in zaščito študentk in študentov pred nadaljnjim nadlegovanjem. Takšne pravilnike moramo imeti celo društva. Kako je sploh mogoče, da jih fakultete nimajo?

Študentke in študenti morajo vedeti, na koga se lahko obrnejo, če doživijo nadlegovanje in kakšni so postopki v teh primerih, kakšne pravice imajo. Potrebno je jasno določiti roke za ukrepanje, osebe, odgovorne za ukrepanje in zaščitne ukrepe. In potrebno je usposobiti ljudi, ki bodo imeli stike z žrtvami, da se prepreči njihova sekundarna viktimizacija, ki je pogost pojav, če imajo moč ljudje, ki nimajo dovolj znanja in niso senzibilizirani za takšno delo.

Jasno je, da spolno nadlegovanje in druge oblike spolnega nasilja nesorazmerno prizadenejo deklice in ženske. Začne se zgodaj, z otipavanjem v osnovnih šolah, specifičnimi žaljivkami, opredeljenimi zoper ženske, stereotipno obravnavo, siljenjem v tradicionalne vloge, prelaganjem odgovornosti za spolno nasilje nad žrtve. Nadaljuje se z zgodnjo seksualizacijo deklic, dovoljenjem dečkom, da izkoriščajo privilegiran položaj in razbremenjevanjem odgovornosti v smislu, fantje so pač takšni. Prevečkrat spregledamo sovražni govor do žensk, tudi iz strani najvišjih nosilcev oblasti, neprimerne šale, »objektivizacijo« ženskih teles, poskus »izrinjanja« žensk iz javnega življenja. To je škodljivo za vse.

Zato se ne smemo vprašati, zakaj narašča število umorov žensk, zakaj narašča število primerov nasilja v družini in intimno partnerskih odnosih. Dekleta in ženske so ogrožene, ker to dovolimo, ker gledamo stran, nočemo videti in slišati, ker upamo, da bo problem uredil nekdo drug. Danes je javnost v Sloveniji na pomembni preizkušnji. S svojim odzivom na pogumne izpovedi žrtev bomo pokazali vsem drugim žrtvam, kaj lahko pričakujejo. Če bomo uspeli sporočiti, da lahko računajo na razumevanje, podporo, vzpodbudo in ukrepanje, se bodo žrtve oglašale še naprej. Če ne, bodo začasno ponovno utihnile in se naučile živeti v skupnosti, kjer ostajajo drugorazredna tema. Hvala lepa

Nika Kovač, Inštitut 8. marec:

Živijo vsem. Sem Nika Kovač iz inštituta 8. marec. Najlepša hvala za to dodatno vabilo in hvala tudi za to, da lahko o spolnem nadlegovanju in nasilju govorimo v instituciji kakršna je Državni zbor.

Začela bom s tremi zgodbami in s tremi pričevanji treh žensk, ki so na videz raznolike, popolnoma različne, ampak imajo nekaj skupnih stvari, ki se mi zdijo ključne. Študentka tik pred diplomo v kabinetu enega od profesorju na eni izmed fakultet. Čaka na govorilne ure, zaradi tega, ker je v procesu pisanja diplome mora profesorja obiskovati pogosto, ve kaj jo na uri čaka, otipavanje, neprimerne opazke in žalitve. Študentka je tiho zaradi tega, ker jo je strah, zaradi tega, ker otrpne in zaradi tega, ker ne ve kaj storiti. O tem govori s svojimi sošolkami, ki so tiho iz popolnoma enakih razlogov.

Drugi primer. Slovenske železnice. Ženska v kupuje, sprevodnik vstopi v kupe, zapre vrata, zagrabi jo panika, sprevodnik se začne samozadovoljevati. Ženska svoje pričevanje napiše na profil Železnice zlom na Instagramu v upanju, da bo nekdo od pristojnih to opazil. Podjetje stran blokira in ne bere njenega pričevanja o izkušnji, ki jo je imela.

Tretje pričevanje. Dom, punčka stara 12 let, vsako noč jo obišče dedek, ki jo posiljuje. Čez nekaj let upa povedati svojim staršem kaj je narobe, mama, oče in babica ji ne verjamejo, ostanejo tiho in jo zaradi tega, ker je upala spregovoriti celo obtožujejo

Ti primeri so zelo različni in na prvi pogled se zdi, da je nesmiselno, da o njih govorim na seji, ki pokriva izobraževanje, ampak v resnici ni tako, ni tako zaradi tega, ker je spolno nadlegovanje in nasilje vpisano v vsako poro naše družbe, ni tako zaradi tega, ker lahko najdemo popolnoma enake vzorce v vseh treh primerih, ki so ključni za razumevanje spolnega nadlegovanja in nasilja na univerzi.

Kakšni so ti vzorci? Vedno kadar govorimo o spolnem nadlegovanju in nasilju govorimo o razmerjih moči. Profesor je nosilec moči, oseba, ki na vlaku skrbi za varnost ima moč in dedek je oseba, ki naj bi za svojo vnukinjo skrbela, ne pa ji storila najbolj grozne stvari.

Vedno kadar govorimo o spolnem nadlegovanju in nasilju govorimo o tem, da ima oseba, ki spolno nadlegovanje in nasilje vrši, v družbi visoko stopnjo zaupanja in avtoritete. Ko ljudje prvič slišijo za posameznika, ki eno stvar naredi, si mislijo pa saj ni mogoče, da je to on. Zaradi tega, ker naj bi bile to osebe, ki se jim zaupa, pogosto so to celo osebe, ki se izrekajo o etiki in morali, pogosto so to osebe, ki uživajo neko stopnjo zaupanja.

Tretja stvar, ki je skupna popolnoma vsem primerom ne glede na to kje se zgodijo, je to, da žrtev ne upa spregovoriti, da žrtev spregovori kdaj veliko let kasneje, pogosto pa se zgodi, da spregovori anonimno. V inštitut 8. marec nam žrtve napišejo sledeče: “to pišem prvič po 15-ih letih«, »to pišem zato, ker prej nisem upala govoriti«.

Ob enem pa se je potrebno zavedati, da spolnega nadlegovanja in nasilja nikoli ne definirata samo žrtev in storilec, ampak tudi reakcija okolice. In ta reakcija okolice v bistvu se jo bom lotila na konkretnem primeru univerze zaradi tega, ker je ta konkreten primer univerze ponovno popolnoma simptomatičen za celotno družbo. Kako se odziva okolica?

Vemo, da so prijave redke, prej smo že slišali, da je to prva prijava v 100-ih letih. Zakaj? Eno je to kar smo omenili že prej, da obstaja strah kaj bodo rekli drugi, kako nas bodo napadali mediji, če vemo, da mediji napadajo že punco iz rezistence zato, ker so spregovorile o drugih. Druga stvar je to, da so postopki, s katerimi se sooči žrtev, popolnoma neurejeni. Pravilnikov ni, ni mehanizmov za sankcioniranje in prijavo in kadar žrtev pade v postopek, ti postopki trajajo predlogo, so mukotrpni in marsikatera žrtev pove, da so za njih celo bolj travmatični kot tisto kar se jim je dogajalo.

In vse to smo lahko v zelo konkretnem in odličnem opisu slišali prej od Sare, vse to se je dogajalo tudi na univerzi, vse to se še vedno dogaja in sama sem prepričana, da je na vsaki izmed fakultet kakšna punca ali pa fant, ki se ne upa spregovoriti o spolnem nadlegovanju in nasilju. In do tega vsega pridemo zato, ker imamo kot družba s tem velik problem. In o tem govori tudi pričevanje Mie, ki smo ga videli na Tedniku. Pa me zanima ali ste si poslanci in poslanke to ogledali? Ste slišali kaj je govorila Mia?

Prepričana sem, da ste imeli vsi isti refleks kot mi vsi, narediti nekaj, da se to ne bo več dogajalo nobeni punci, narediti nekaj, da ne bomo čez pet let gledali popolnoma enakega prispevka z drugo punco v tej vlogi. Kako se na to lahko odzivamo? Mi lahko še vedno vpijemo, še vedno smo lahko tečni, še vedno lahko se vedno postavimo za vsakega, ki spregovori. Vi, ki imate moč, pa lahko narediti bistveno več. Mia Skrbinac ne potrebuje usmiljenja, Mia Skrbinac potrebuje sistemske spremembe. In v delu prispevka Mia reče: »Sram me je, sram me je, ker sem otrpnila, ker nisem znala reagirati na to kar je delal človek, ki me je spolno nadlegoval.«

In točno to otrpnjenje je nekaj kar Švedska raziskava kaže, da se zgodi več kot 70 % žrtev. Žrtve se ne upajo odzvati, žrtve so ustrašijo, žrtve nič ne naredijo. In v Sloveniji ni problem samo v pravnikih, ni problem o nedelujočih postopkih na univerzi. Problem je, ker mi vsi dopuščamo, da imamo zakon, ki vse žrtve, ki otrpnejo, ne jemlje za žrtve, zaradi tega, ker se mora po trenutni zakonodaji ženska aktivno upreti storilcu kaznivega dejanja posilstva, mora se upreti s silo in zaradi tega je nujna sprememba zakonodaje in zelo se strinjam in žal mi je, da ga ni tukaj, z gospodom poslancev, od katerega sta tukaj ostala samo modra očala, odlično je rekel, rekel je: »Ta družba potrebuje reset, potrebuje popolnoma novo dojemanje spolnega nadlegovanja in nasilja.« In s tem se lahko strinjam, potrebujemo zakon, redefinicijo v smeri ja pomeni ja, ki v temelju spremeni to kaj posilstvo je in to je šele lahko izhodišče preko katerega se bodo vse stvari spremenile.

Torej, zakaj bi nalagali drugim in prav je, da se jim vseeno naloži to, hvala bogu, da to lahko naredite, ampak naredite lahko pa še bistveno več, spremeniti lahko to kaj v tej družbi posilstvo je. Ena izmed žrtev s katerimi delamo, ime ji je Penolopa, in se strinja s tem, da o njej govorimo z imenom, mi je enkrat rekla: »Nika, to, da sem jaz spregovorila o svoji spolni zlorabi je bila stvar za katero verjamem, da je spremenila življenje na boljše številnim.« In jaz hočem verjeti, vzgojena sem v okolju v katerem me prepričujejo, da je pomembno v življenju delati svet lepši in boljši in ta ena stvar mislim, da je dovolj za celo življenje. Zdaj pa poslanci in poslanke premislite kakšno moč imate v rokah vi in kaj lahko vi storite na ravni definicije posilstva in na ravni drugih stvari. Zato, ker dokler ne spremenimo zakon v model ja pomeni ja, vsi sporočamo žrtvam, da so krive same. Hvala.

Vir: Prepis seje na spletni strani DZ.

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
1 komentar
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Resnična zgodba
Resnična zgodba
16 dni nazaj

Tudi jaz sem mislila, da sem kriva sama. Naj razložim eno izmed številnih izkušenj. Ta je nedolžna. Za začetek. Bilo mi je še ne 20 let, ko sem v kraju, kamor smo hodili po opravkih in je bil 30 km oddaljen od kraja bivališča, po naključju srečala svojega bivšega osnovnošolskega učitelja madžarščine, poročenega človeka in očeta treh otrok (zdaj je že dolgo pokojni, umrl je za neko boleznijo). Ker sva se poznala in je bil tako kot jaz doma iz podeželskega mesteca, sva se v skladu z običajem, poleg pozdrava na cesti tudi ustavila in izmenjala par besed o tem,… Beri dalje »

Last edited 16 dni nazaj by Resnična zgodba