Dvajsetega januarja 1936, nekaj minut pred polnočjo, je kraljevi zdravnik Lord Dawson angleškemu kralju Juriju V. v žilo vbrizgal tri četrt grama morfija in gram kokaina. Na smrt bolnem vladarju, ki je bil na prestolu od leta 1910, je skrajšal trpljenje v zadnjih urah življenja in mu omogočil spokojno smrt. Jutranji časopisi so oznanili, da se je kraljevo življenje ponoči končalo mirno.

Podobno smrt kot angleški kralj je zase čez nekaj let izbral tudi takrat triinosemdesetletni Sigmund Freud, ki se je moral zaradi vzpona nacizma iz Dunaja zateči v London. Po dolgem boju z rakom se je konec septembra 1939 obrnil na svojega osebnega zdravnika in prijatelja z naslednjimi besedami: »Dragi Schur, gotovo se spominjaš najinega pogovora. Obljubil si mi, da me ne boš izneveril, ko bo prišel moj čas. Sedaj je vse skupaj le še mučenje, ki nima več nobenega smisla.«

Max Schur je Freudu, ko je dobil naslednji napad hude bolečine, vbrizgal injekcijo morfija, zaradi katere je mirno zaspal. Po dvanajstih urah je dozo ponovil, kar je na smrt bolnega očeta psihoanalize pahnilo v komo, iz katere se ni več zbudil.

V obdobju pred drugo svetovno vojno je bila evtanazija, podobno kot pri angleškemu kralju in Freudu, pogosto stvar dogovora umirajočega z osebnim zdravnikom. Danes sta evtanazija ali pomoč pri samomoru zakonsko urejeni le na Nizozemskem, v Belgiji, Luksemburgu, Kanadi, Kolumbiji, Švici in nekaterih predelih ZDA, drugod pa prepovedani.

Postopek izvedbe se od države do države sicer razlikuje, praviloma pa mora vsakdo, ki se odloči za evtanazijo ali pomoč pri samomoru, za poseg pisno zaprositi. Po belgijskem zakonu iz leta 2002 se zahtevi za evtanazijo ugodi, če gre za trajno nevzdržno fizično ali psihično trpljenje, ki je posledica resnega neozdravljivega stanja zaradi bolezni ali nesreče.

Ali je zakonski pogoj izpolnjen, z natančnim pregledom in pogovorom s pacientom potrdita dva neodvisna zdravnika, če ne gre za posameznika v zadnjih stadijih neozdravljive bolezni, mora zahtevo odobriti še tretji zdravnik. Leta 2014 so v Belgiji umaknili starostno omejitev, zato je dostop do evtanazije pod posebnimi pogoji omogočen tudi mladoletnim, vendar takih primerov do zdaj skoraj niso obravnavali.

V državah, kjer je evtanazija ali pomoč pri samomoru zakonsko urejena, lahko zdravnik po tem, ko so izpolnjeni formalni pogoji, napiše recept za poseben napitek, ki ga posameznik, ki se odloči za smrt, samostojno popije, po nekaj minutah zaspi, kmalu nato pa nastopi smrt. Največkrat je v napitku v vodi raztopljen pentobarbital, ki so ga v preteklosti v manjših količinah uporabljali kot uspavalo, povzročil pa naj bi tudi smrt igralke Marilyn Monroe.

Po javno dostopnih statistikah so od sprejetja zakona leta 2002 do leta 2016 v Belgiji izvedli 14.753 evtanazij. V zadnjih letih jih v državi z malo več kot 11 milijoni prebivalcev povprečno izvedejo po šest na dan. Velika večina ljudi, ki se odločajo za načrtovano smrt, je bolnikov v zadnjih stadijih neozdravljivih oblik raka.

Nasprotniki evtanazije praviloma izhajajo iz prepričanja, da je življenje darilo, o katerem ljudje nimajo pravice samostojno odločati, tudi če so podvrženi hudemu trpljenju in bolečinam. V razpravah o legalizaciji evtanazije se pogosto pojavlja tudi argument, da se je težko izogniti zlorabam. Vendar podatki tovrstnih strahov ne potrjujejo. V analizi legalno izvedenih evtanazij in asistenc pri samomorih v državah, kjer se takšni postopki zdaj izvajajo že več let in se o njih vodi evidenca, so raziskovalci v medicinski reviji Jama leta 2016 poročali, da zlorab skoraj ni zaznati.

V kontekstu pogovorov o kvaliteti življenja, avtonomiji in nadzoru nad lastno usodo velja omeniti tudi eksperiment, ki sta ga leta 1976 izvedli ameriški psihologinji Ellen Langer in Judith Rodin. V pomembni in vplivni študiji sta v enem od domov za ostarele v bližini New Yorka tamkajšnje varovance naključno razdelili v dve skupini.

Tisti, ki so bili v prvi skupini, so imeli možnost prevzeti večjo odgovornost, kot so jo imeli pred tem. Lahko so si po lastnih željah uredili pohištvo v sobah, si sami organizirali dejavnosti in samostojno skrbeli za rastline, ki so jim bile zaupane. Varovanci iz druge skupine nasprotno niso imeli nobenih zadolžitev in skrbi, saj je zanje vse opravilo osebje doma, med drugim jim je zalivalo tudi rože.

Po 18 mesecih sta raziskovalki ugotovili, da so bili starejši, ki so imeli večjo avtonomijo, povprečno boljšega zdravja kot tisti, ki niso imeli nobenih skrbi in zadolžitev. Študija je naslednja desetletja pomembno vplivala na razumevanje potreb starejših in urejanje razmer v domovih. Kot pomemben del kakovosti življenja se je začelo dojemati tudi občutek, da ima posameznik avtonomijo, kontrolo oziroma zmožnost aktivnega odločanja o sebi in svoji usodi.

Zakonska ureditev evtanazije tistim, ki jih bolezen privede do nevzdržnega trpljenja, odpre možnost odprtega in iskrenega pogovora o svojih težavah z bližnjimi in zdravstvenim osebjem. Misli o končanju življenja tako ne povzročajo več nelagodja in niso več tabu tema, o kateri se ne spodobi odprto pogovarjati. Marsikomu, ki trpi hude bolečine, že samo obstoj možnosti izhoda bistveno olajša spopadanje z vsakodnevnim trpljenjem.