Kaj če nekega jutra na Zemlji nenadoma ne bi bilo več ljudi? Vse drugo bi ostalo povsem nespremenjeno, le ljudje bi čez noč skrivnostno izginili. Bi se podobe mest, vasi in drugih delov površja planeta hitro spremenile? Bi bila Zemlja videti že dan potem bolj “naravno”? Katere rastline in živali bi se najbolj namnožile, ko nas ne bi bilo več, in katere bi hitro izumrle? Kaj bi od človeštva ostalo čez stotine, tisoče in milijone let?

Svet brez ljudi seveda ni naslov novega filma katastrofe, ampak gre za preprost miselni eksperiment, ki si ga je zamislil ameriški novinar Alan Weisman. V množici najrazličnejših razprav o spreminjanju okolja in vplivu človeštva na stanje planeta se mu je zdelo zanimivo opisati, kako bi se podoba Zemlje spremenila, če nas nenadoma ne bi bilo več. Ker sam ni znanstvenik, se je z enakim vprašanjem obrnil na številne strokovnjake in obiskal kar nekaj zanimivih predelov planeta. S pomočjo zbranih informacij je napisal knjigo The World Without Us (Thomas Dunne Books, 2007), ki je hitro postala uspešnica. Recenzenti jo opisujejo kot nekakšno mešanico popularne znanosti in fantazijske zgodbe, v kateri se je kar ves planet spremenil v ogromno hišo duhov.

Če nas ne bi bilo

Weisman, sicer profesor novinarstva na University of Arizona, se v knjigi ne sprašuje, zakaj so – oziroma bi lahko – ljudje izginili s površja planeta, ampak vzame “svet brez ljudi” le za izhodišče. Zanima ga predvsem, kaj bi se z okoljem na Zemlji dogajalo, ko nas nenadoma ne bi bilo več zraven. Vseskozi pa opozarja, da scenariji dogodkov, ki jih opisuje v knjigi, niso namenjeni le zabavi, ampak gre za pomemben miselni eksperiment, s pomočjo katerega se lahko marsikaj naučimo o nas samih in naši civilizaciji, ki smo jo skozi tisočletja ustvarili na planetu.

Knjiga se začenja v pragozdu na meji med Poljsko in Belorusijo. To je eno redkih območij Evrope, ki je po spletu okoliščin skozi stoletja ostalo skorajda nedotaknjeno. Od srednjega veka naprej je bil gozd zasebno lovišče poljskih kraljev in ruskih carjev, tako da vanj človeška roka skorajda ni posegala. Po drugi svetovni vojni pa so ga preuredili v nacionalni park, v katerem so posegi človeka zelo omejeni.

Poljski pragozd Weisman opisuje z enakimi besedami, kot sta o gozdu pisala brata Grimm v svojih pravljicah: velika drevesa na debelo poraščena z mahom, v daljavi pa se sliši zavijanje volkov… Zanj pravi, da je le majhen ostanek podobe Evrope, kakršna bi bila še danes, če naši davni predniki ne bi nikoli zapustili Afrike in poselili drugih koncev sveta.

Kako velik vpliv ima človek na podobo okolja, lahko najlepše vidimo, ko gledamo pokrajino iz letala. Iz zraka je videti podoba pokrajine še bistveno bolj prilagojena človeku, kot se nam zdi s tal. Moramo se namreč zavedati, da tudi predeli, za katere v vsakdanjem jeziku pravimo, da so naravni, še zdaleč ne bi bili takšni, če nas nenadoma ne bi bilo več. Za travnike vsi vemo, da se lahko hitro zarastejo, če jih nehamo kositi. Prav tako neobdelana polja kmalu niso več takšna, kakršnih smo navajeni.

Po spletu naključij pa je na Zemlji vseeno nekaj območij, kamor človek ne posega več. To so večinoma naravni rezervati, v katerih želimo ohraniti naravo, kakršna je že tisoče in milijone let, a obstajajo tudi območja, kamor človek ne posega iz drugih vzrokov, ne le naravovarstvenih.

Weisman je ob pripravah na pisanje knjige obiskal demilitarizirano cono med Severno in Južno Korejo, kjer si že dolga desetletja stojita nasproti dve mogočni vojaški sili, vmes pa je nekaj kilometrov širok pas, ki ga nihče ne vzdržuje. Prav zato, ker te nikogaršnje zemlje nihče ne obdeluje, se je tam naselilo veliko živalskih vrst, ki drugje zaradi posegov človeka ne morejo uspevati, tam pa, čeprav se sliši morda nenavadno, najdejo svoj mir. Na tem nikogaršnjem ozemlju lahko najdemo kar nekaj vrst, ki bi že izumrle, če ne bi našle tega nenavadnega pribežališča, kjer jih nihče ne moti, če odmislimo glasna propagandna sporočila, ki jih ena in druga stran ob razmejitveni črti občasno predvajata po ozvočenju.

Kaj bi našli “marsovski” arheologi?

Zanimivo se je tudi vprašati, kaj bi čez mnogo let ostalo za človeštvom, ko nas že dolgo časa ne bi bilo več. Kaj bi arheologi iz oddaljene galaksije lahko izkopali izpod debelih plasti najrazličnejših nanosov, ki bi sčasoma prekrili naše posege v okolje? Poleg bronastih skulptur, ki bi gotovo zelo dolgo kljubovale zobu časa in bi zadržale svojo obliko tudi še čez milijone let, bi se zelo dolgo ohranile tudi nekatere umetne mase. Preden bi se s pomočjo evolucije kake bakterije prilagodile novemu okolju do te mere, da bi znale razgrajevati tudi katere od umetnih mas, ki smo jih iznašli ljudje, bi preteklo zelo veliko časa.

Nasploh je naš urbani svet veliko bolj krhek, kot se nam morda zdi. Morda železobetonske konstrukcije niso tako trajne, kot so videti. Včasih se premalo zavedamo, da za normalno delovanje osnovne mestne infrastrukture skrbi zelo veliko ljudi in tehnologija, ki poganja vse skupaj, nikakor ni preprosta. Že ko zmanjka električne energije, se podoba mesta takoj bistveno spremeni, kar smo vsi že kdaj izkusili. Če pa elektrike ni dlje časa in prenehajo delovati tudi nadomestni agregati, ki poganjajo najbolj nujne naprave, ki skrbijo za normalno delovanje urbanih okolij, se lahko kaj hitro začnejo dogajati zelo čudne reči.

Manhattan je vsaj za Američane sinonim za urbano okolje, zato je Weisman obiskal inženirje, ki skrbijo, da osrednji del New Yorka ohranja podobo, kakršno ima danes. Za primer navedimo le, kaj se dogaja v newyorškem podzemlju. Marsikdo od prebivalcev Manhattna se verjetno sploh ne zaveda, da iz sistema podzemne železnice vsak dan izčrpajo velikanske količine vode. Če bi se črpalke nenadoma ustavile, bi podzemne predore hitro zalila voda, kar bi zelo kmalu povzročilo pomembne spremembe tudi na površju.

Harmonija kozmosa

V zahodnem svetu je vse več pripadnikov nekakšne novodobne religije, ki verjame v harmonijo kozmosa oziroma v prvinsko naravo, ki se ji mora človek prilagoditi, ne pa jo poskušati uravnavati. Skupna značilnost takšnih gibanj, ki prevladujejo tudi v naravovarstvenih oziroma “zelenih” gibanjih, je vera v harmonični “naravni” ustroj sveta, ki ga človek s svojim početjem lahko vrže iz dobro namazanih tirnic. Ti novodobni verniki “harmoničnega sveta” so prepričani, da “Mati Narava” kot nekakšna univerzalna boginja biosfere ureja in kontrolira vse tako, da je za harmonijo celote kar najbolje. In ljudje jo lahko s svojimi posegi v naravni krogotok samo motimo oziroma jo v skrajnem primeru povsem vržemo iz njenega ritma.

Weismanovo knjigo je morda najbolj zanimivo brati prav skupaj z najrazličnejšimi apokaliptičnimi napovedmi o poseganju človeka v okolje, ki vodi v katastrofo, če se ne bomo vrnili k “pristni naravi”. Če ima takšen miselni poskus kakšno globljo poanto za naš današnji čas, bi jo verjetno lahko strnili v ugotovitev, da povratka “nazaj k naravi” ni. Kakršnokoli sanjarjenje o vrnitvi nazaj v pristne čase, ko smo bili še eno z naravo in je vladala harmonija, je treba opustiti. Če kaj, nam danes lahko le nove tehnologije pomagajo rešiti svet, da bomo lahko še dolgo in zadovoljno živeli z enakim ali še boljšim standardom kot danes. Čeprav se morda vernikom harmonične narave zdi, da so nove tehnologije del problema in ne del rešitve, je Weismanova zgodba o “povsem naravnem svetu”, ko ljudi ne bi bilo več nikjer, dobro opozorilo, da takšen svet še zdaleč ni podoba raja.

PUSTITE KOMENTAR

Vpiši svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.