Oktobra leta 1897 je v zavod za izobraževanje otrok z razvojnimi težavami v ameriškem kraju Vineland prispela osemletna Emma Wolverton, ki je po spletu naključij postala predmet zelo vplivne študije, odmevajoče po vsem svetu. Njena mati je pred tem zamenjala več ljubimcev in se velikokrat selila, dokler se ni ustalila na neki kmetiji, kjer ji je gospodar ponudil poroko, a le, če odslovi otroke iz prejšnjih zvez.

Deklico Emmo je tako oddala v šolo za otroke s posebnimi potrebami, saj še ni znala šteti in pisati, čeprav naj bi bila sicer povsem običajno dekle. Vineland Training School je bila za tisti čas dokaj napredna ustanova, v okviru katere so imeli za otroke tudi manjši živalski vrt. Leta 1906 je postal vodja raziskovalnega oddelka na šoli psiholog Henry Herbert Goddard. Goddard je bil eden prvih otroških psihologov v ZDA, raziskovalno pa ga je zanimal predvsem razvoj inteligence oziroma vprašanje, zakaj so nekateri otroci pametnejši od drugih. Šola za slaboumne (feeble-minded) otroke, kot so mlade s posebnimi potrebami takrat imenovali, se mu je zdela idealno prizorišče za tovrstno raziskovanje.

K problemu je poskušal pristopiti čim bolj znanstveno, zato se je najprej lotil natančnega merjenja inteligence (inteligenčnega kvocienta – IQ) otrok. Razvil je serijo preprostih testov oziroma nalog, pri katerih so morali otroci denimo šteti od 20 nazaj ali pa povedati, koliko denarja imajo, če v vsakem od obeh žepov najdejo kovanec za pet centov. Otroke je glede na rezultate meritev inteligence razdelil v več skupin. Najnižje so bili idioti (IQ med 0 in 25), za njimi so bili imbecili (IQ med 26 in 50), sam pa je dodal še novo skupino debilov (angl. moron), ki so imeli IQ med 51 in 70. V to skupino je uvrstil tudi Emmo.

Proučevanje rodovnikov slaboumnih

Emma za šivalnim strojem.

V tistem času je bila genetika kot znanost o dedovanju še razmeroma nova veda, a Goddardu se je zdela priročno sredstvo za to, da bi z njeno pomočjo poskušal odgovoriti na vprašanje, zakaj so nekateri otroci slabši učenci kot drugi. Da bi pojasnil razlike v inteligenci, je postavil hipotezo, da se slaboumnost deduje podobno kot, na primer, barva oči. Pomočnikom na šoli je naročil, naj sestavijo družinska drevesa za izbrane gojence šole, med drugim tudi za Emmo. In ravno pri njenih prednikih je opazil dedovanje lastnosti, ki naj bi potrdile njegovo hipotezo.

Emmin praprapraded je bil vojak v času ameriške revolucije, ki se je nekoč pijan zapletel z neko »barsko lahkoživko«. Po skupni noči je zanosila in kasneje rodila sina, ki naj bi bil znan po svojem pijančevanju in nasilnem obnašanju. Tudi med njegovimi potomci naj bi bilo veliko kriminalcev, lastnikov bordelov in podobnih ljudi »šibke« morale.

To, kar je v Emminem družinskem deblu vzbudilo Goddardovo zanimanje, je bila informacija, da se je isti vojak, ki je imel zaradi avanture z »lahkoživko« množico nepismenih in nemoralnih potomcev, kasneje poročil z ugledno krepostno damo, s katero sta imela prav tako nekaj otrok. Potomci po tej »krepostni« veji so bili povsem drugačni kot potomci »lahkoživke«. Vsi po vrsti naj bi bili uspešni zdravniki, odvetniki in sodniki ter naj bi se poročili v nekaj najuglednejših ameriških družin. Za Goddarda je bilo Emmino družinsko drevo jasen dokaz, da je »šibkost duha« nekaj, kar se deduje.

Knjiga, ki je povzročila množične sterilizacije

Ilustracija družine Kallikak v učbeniku psihologije okoli leta 1950.

Leta 1912 je o svojih spoznanjih objavil knjigo z naslovom The Kallikak Family: a study in the heredity of feeble-mindedness. V njej je natančno popisal Emmino družinsko deblo, da bi zaščitil njeno identiteto, pa jo je preimenoval v Deborah Kallikak. To je bil izmišljen priimek iz mešanice grških besed kallos (dober, lep) in kakos (slab, grd). Šlo naj bi za družino, ki je bila po enem deblu dobra, po drugem pa slaba. Knjiga je postala velika uspešnica, saj se je zdelo, da prinaša pomembne nove podatke in dokaze.

Evgenika kot strah pred degeneracijo človeštva zaradi množenja slabih dednih lastnosti je bila že popularna, z Goddardovo knjigo pa je dobila dodatno spodbudo. Mnogi vplivni intelektualci so takrat resno razmišljali o tem, kako bi čim bolj učinkovito preprečili širjenje »slabih genov«. Najbolj jih je bilo strah tega, da bi se brez aktivnega vmešavanja države slabe lastnosti množile hitreje kot dobre, saj naj bi imeli ljudje »šibkega duha in morale« v povprečju več potomcev. Goddard je tudi opozarjal, da je velika večina priseljencev slaboumnih, kar naj bi prav tako škodljivo vplivalo na količino »slabih genov« v populaciji.

V nekaterih ameriških zveznih državah so tako začeli množično sterilizirati umsko prizadete ljudi in druge nosilce domnevno »slabih« dednih lastnosti. Nekaj primerov takšnih posegov je prišlo pred sodišča, a je na koncu tudi ustavno sodišče ZDA leta 1927 v slavnem primeru Buck v. Bell presodilo, da ni s prisilnimi sterilizacijami nič narobe. V sodbi, ki jo je podprlo osem od devetih ustavnih sodnikov, je poročevalec sodnik Oliver Wendell Holmes Jr. zapisal: »Namesto da njihove izrojene potomce usmrtimo zaradi zločinov ali jih pustimo izstradati zaradi njihove imbecilnosti, bo za ves svet bolje, da družba vidno neprilagojenim posameznikom prepreči nadaljevanje vrste. Princip, ki opravičuje obvezno cepljenje, je dovolj širok, da pokrije tudi prekinitev jajcevodov. Tri generacije imbecilov so dovolj.«.

Ideja evgenike je bila priljubljena tudi v Evropi. Leta 1933 je izšel ponatis nemškega prevoda Goddardove knjige o družini Kallikak, nacisti pa so sprejeli zakon, na podlagi katerega so v Nemčiji naslednja leta sterilizirali več sto tisoč domnevno duševno zaostalih.

Evgenika na Slovenskem

Naslovnica prve številke Evgenike, priloge Zdravniškega vestnika.

Med obema svetovnima vojnama je bilo tudi v Sloveniji kar nekaj vplivnih pristašev evgenike. Kot poroča zgodovinarka Ana Cergol Paradiž v knjigi Evgenika na Slovenskem (Založba Sophia, 2015), so bili pri nas med najbolj aktivnimi privrženci evgenike antropolog Božo Škerlj, pravnik Avgust Munda in nekaj vplivnih zdravnikov. Zdravniški vestnik je nekaj časa izdajal celo posebno prilogo z naslovom Evgenika, ki jo je bilo mogoče kupiti tudi kot samostojno publikacijo.

Z znanstvenimi kolegi po Evropi dobro povezan Božo Škerlj o ideji evgenike ni zgolj pisal v časopisih in revijah, ampak je v okviru Higienskega zavoda v Ljubljani izvajal tudi raziskave otrok in njihovih rodovnikov na ljudskih šolah, s katerimi je poskušal določiti »stanje raznih bolezni, razvad in abnormalnosti«, antropometrično pa je primerjal tudi šolske otroke, športnike in prostitutke iz Ljubljane ter Berlina, o čemer je poročal v takratnih znanstvenih revijah.

Takole je Škerlj o evgeniki razmišljal leta 1930: »Biološko manjvredni ali celo bolni posamezniki se nahajajo v vseh socialnih slojih in pravi ti ogrožajo po svojem, ponavadi številnem potomstvu obstoj družbe in tudi države iz enostavnega vzroka, ker iz vrst biološko polnovrednih ljudi ni toliko naraščaja, da bi se bolno razmerje kompenziralo. Evgenika je nujno potrebna in biološka, evgenična politika mora biti najvišji smoter vseh družbo in državo ljubečih voditeljev, sicer grozi propad ne samo držav, ampak cele družbe!« (Božo Škerlj, Naša doba, 1930: str. 106)

Nekaj let kasneje je v Zdravniškem vestniku svaril: »Takrat, čez onih 270 do 300 let, ko bodo manjvredni zavzeli več kot polovico celega prebivalstva, ne bo več mogoče braniti se proti njim, ker bodo oni vplivali na vse javno življenje in na zakonodajo. Takrat bo pomagalo samo še kruto sredstvo pobijanja manjvrednih odn. boj na življenje in smrt. Tega nas lahko pametna evgenična politika brez dvoma obvaruje.« (Božo Škerlj, Zdravniški vestnik, 1934: str. 499).

Največja skrb slovenskih evgenikov je bil alkoholizem, ki je bil dejansko velik družbeni problem. K sreči pa je pomanjkanje sredstev preprečilo, da bi ideje evgenike in ukrepe množičnih sterilizacij začeli izvajati tudi v Sloveniji. Navdušenje za evgeniko je pojenjalo šele po drugi svetovni vojni, ko se je svet zavedel grozljivih nacističnih zločinov, hkrati pa je tudi znanost prišla do spoznanja, da je inteligenca bistveno bolj kompleksna lastnost kot zgolj posledica posedovanja nekaterih genov.

Evgenika kot slaba znanost

Profesor specialne pedagogike David Smith se je v osemdesetih letih 20. stoletja vseeno odločil, da bo poskušal podrobneje raziskati vpliven primer družine Kallikak. Izhajal je namreč iz revne in neizobražene družine, a je sam postal ugleden profesor, zato je želel preveriti, ali je zgodba o družini Kallikak, ki je pomembno vplivala na popularnost evgenike, sploh resnična. Ko je Smith začel proučevati zgodovino družine, je bila Emma žal že nekaj let pokojna, a je s pomočjo podatkov v arhivih vseeno lahko prišel do ugotovitve, da je v Goddardovi knjigi veliko napak.

Najhuje je bilo, da delitev na slabo in dobro deblo družine ni ustrezala podatkom v virih. Ugotovil je namreč, da je bilo tudi na domnevno slabi strani družine veliko oseb, ki so imele ugledne službe in funkcije v družbi, saj so bile učitelji, policisti in bankirji. Prvi potomec slabe veje družine pa sploh ni bil nezakonski sin vojaka, ampak njegov mrzli bratranec.(Who Was Deborah Kallikak?) Temeljna poanta knjige, ki je spodbudila množične sterilizacije prenašalcev domnevno »slabih genov«, je bila tako lažna. Resnična zgodovina družine nikakor ni podpirala teze avtorja knjige, da se »slaboumnost« deduje iz roda v rod.

Dogajanje v zvezi z evgeniko, ki je ena najtemačnejših zgodb v zgodovini znanosti, odpira pomembna vprašanja. Je za znanost dovolj, da je zavezana le resnici, ali si mora postaviti meje tudi na podlagi drugih vrednot? Kaj storiti, če zagovarjanje civilizacijskih vrednot pripelje do navzkrižja z razkrivanjem resnice o zgradbi in delovanju sveta? V primeru evgenike se je sicer izkazalo, da je šlo v večini primerov za slabo znanost, a v tistem času je bilo kar veliko intelektualcev iskreno prepričanih, da je skrb za kvaliteto genov v populaciji izjemno pomembna za usodo človeštva ali posameznega naroda.