“Čeprav je komaj kdo zadovoljen, očitno nihče zares noče sprememb.”

    Ob nedavni javni predstavitvi mnenj o Predlogu o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu je Boštjan Tadel v Pogledih napisal komentar “Ni še dovolj slabo”, ki ga zaključi takole:

    Čeprav naj bi imeli kar dve univerzi v petih odstotkih najboljših na svetu, so zaposleni na univerzah nezadovoljni z dohodki in delovnimi razmerami, polovica študentov se vpisuje predvsem zato, da lahko opravljajo študentska dela, razmerje diplomantov pa je obratno sorazmerno s potrebami gospodarstva, družbe in države.

    Po štirih urah govorjenja drug mimo drugega je bil vtis res klavrn. Težko je verjeti, da ne bo rezultat teh, vsekakor v zasnovi dobronamernih posegov, podoben dosedanjim: najprej revolt, nato kakšna minimalna korekcija, generalno pa status quo.

    Dejstvo pa ostaja, da sta očitno tako visoko šolstvo kot kultura za slovensko državo predimenzionirana organizma, njun prevladujoči model funkcioniranja pa je bil desetletja dodajanje novih in novih ponudnikov in programov v precej skromni odvisnosti od potreb družbe ali celo trga – v primeru univerz tudi in predvsem trga delovne sile. Gre za žalostno zgodbo, v katero je danes poklicno vpetih več kot deset tisoč ljudi z ogroženimi delovnimi mesti, saj obubožana država tega ne bo več zmogla financirati. Glede na to, da gre za tako globoke strukturne družbene probleme, se da o rešitvah razmišljati le v najširših političnih kategorijah. Teh trenutno ne ponujajo ne parlamentarne stranke ne druga družbena gibanja.

    Grozna je misel, da je očitno še premalo slabo, da bi kdo resno razmišljal o alternativah. Pa čeprav je komaj kdo zadovoljen, očitno nihče zares noče sprememb.

    Vir: Pogledi, št. 20, 24. oktober 2012

    PS. Ima kdo kako osebno izkušnjo glede spodaj omenjenega problema? Pri nas in v tujini:

    »Danes je v Sloveniji praktično nemogoče, v tujini pa popolnoma normalno, da so direktorji in vodje razvojnih oddelkov v podjetjih hkrati tudi predavatelji na eminentnih fakultetah,« je poudaril.

    11 KOMENTARJI

    1. Zakaj ljudje na univerzah nočejo sprememb?

      Ker večina sprememb brez izjeme gre v smeri zaostrovanja, rezanja, dodatnih zahtev in kontrole.

      "Danes je v Sloveniji praktično nemogoče, v tujini pa popolnoma normalno, da so direktorji in vodje razvojnih oddelkov v podjetjih hkrati tudi predavatelji na eminentnih fakultetah,« je poudaril."

      Saj so lahko: če pridobijo habilitacijo (ali je to prav je seveda širša debata) ali pa se jih angažira kot t.i. gostujoče strokovnjake.

    2. Pa se jih angažira? Se jih habilitira? Po mojih izkušnjah se še strokovnjakov, ki so že na fakultetah ne vključi vedno v pedagoški proces, ker so delovna mesta zasedena s profesorji (od katerih marsikateri na tuji univerzi sploh ne bi dobil profesorskega mesta), ki niso pripravljeni odstopati niti ure predavanja kakšnemu mlajšemu prodornemu in uspešnemu kolegu.

      Glede prvega odstavka pa – ali so naše univerze res naredile dovolj, da bi same naredile spremembe, ki bi pripeljale do večje kvalitete? Ne rečem, da nikjer niso, a še na marsikakšni fakulteti zasedajo profesorska mesta ljudje vprašljive kvalitete po mednarodnih merilih, ki ta mesta zasedajo, ker so nekoč v preteklosti uspeli priti na asistentsko mesto, od tu naprej pa je pot na slovenskih univerzah večinoma ravno do upokojitve kot profesor, kot glavni kriterij za napredovanja pa je to, da je dotični bil nekoč asistent in je seveda zaradi tega, ker je že ves čas na tem delovnem mestu, najbolj primeren kandidat, pa četudi bi se na razpis za delovno mesto prijavil vrhunski kandidat.

    3. Pro bono predavajo že sedaj. Pridejo kot gosti oz. vabljeni "predavatelji". Za redni angažma je potrebna habilitacija, za katero pa se niso pripravljeni žrtvovati. Redno so angažirani nekateri, ki so z uni (s še veljavno habilitacijo) odšli v industrijo.

      V Celovcu in še kje je po mojih (malo starejših) info enako. Pro bono za nekaj ur dobiš kogarkoli, ker je uni še vedno promocija in tudi bazen kadrov. Od nosilca predmeta – predavatelja je odvisno, ali bo v terminu gostujočega predavatelja šel na kavo ali pa bo s svojo prisotnostjo in interakcijo prispeval h kakovosti svojega predmeta.

    4. Direktor (sedaj že nekaj mesecev bivši) Luke ima habilitacijo docenta in nosilstvo vsaj enega predmeta na UL FPP (glejte seznam zaposlenih na dotični fakulteti), ampak to ni ravno dober kontraprimer, glede na to, da je ta direktor doktoriral (pri nekdanjem državnem sekretarju na ministrstvu za promet) na tej fakulteti, ki ni ravno eminentna, pa še Luka je državno podjetje.

    5. Na Stanfordu je renome univerze in boj za šolnine garant, da bodo nastavljali kvalitetne predavatelje.

      Pri nas so izvolitve v vse nazive neka minimalna varovalka, da ne more čisto vsak, ki je pred 30 leti dobil mesto asistenta, brez referenc postati redni profesor. Čeprav je sistem neumen, je verjetno edini, ki pri nas trenutno lahko deluje. Če bi za predavatelja lahko jemali ljudi iz gospodarstva brez habilitacije, bi pač vsak tak, ki se ne more habilitirati in ima ustrezno samoupravno zaslombo na fakulteti, ustanovil svetovalno firmo in predaval kot predstavnik firme. Žalostno, ampak odkar vem, kakšno kriminalno energijo imajo na nekaterih manjših fakultetah (npr. v KP in MB), se nad slovensko zbirokrtiziranostjo sploh ne pritožujem več…

    6. Sem izbrisal, da bo debata spet stekla 🙂 Mogoče ne razumem njegove točne intence, s katero govori o kulturi kot za državo "predimenzioniranem organizmu", zato se bom raje malo zadržal in globoko vdihnil.

    7. Podobno kot ima Stanford povezave s silicijevo dolino, jih ima MIT z biotehnoloskimi podjetji in farmaceutskimi firmami – Boston je verjetno sredisce svetovne biotech scene. Na predavanjih so direktorji in vodje razvojnih oddelkov redni gostje, vendar pa kolikor vem nimajo urejenega nikakrsnega statusa na MIT. Pridejo predavat samo kot gostje kaksno uro ali dve na semester. Imamo pa nekaj primerov, kjer se so se uspesni direktorji farmaceutskih firm po koncani karieri zaposlili kot predavatelji na MIT (vendar imajo drugacen naziv kot profesorji). Tu precej vlagajo v take povezave med akademijo in industijo.

    8. Avtor seveda precej poenostavlja, a končna poanta, da nihče zares noče sprememb, drži. "Klinični" dokaz za to je med drugim tudi dejstvo popolne potlačitve obeh lani sprejetih nacionalnih dolgoročnih strategij Riss in Npvš – tudi s strani načeloma ( naivno rečeno) najbolj zainteresirane akademske sfere.

    9. Gregor, tiste vaše predvidene spremembe so pomenile tako globok in nepremišljen poseg v visoko šolstvo, da je povsem logično, da so se akterji uprli. Binarnost je v času Bolonje ena največjih oslarij, ki je lahko komu prišla na misel.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.