(povezani predhodni objavi sta na voljo tu in tu)

Delno je razlog za objavi o mojih poglavitnih aktivnostih v četrtek in petek tudi naslednje: v zadnjih mesecih sem v mestu večkrat srečal znance ali prijatelje, ki so omenili, da so me videli na televiziji. (Kar je seveda moč in prekletstvo tega medija, čeprav – spet seveda – ne v razmerju do prijateljev in znancev.) Nekaj od njih pa me je nato (dobronamerno) tudi vprašalo, koliko mi za take nastope plačajo.

Zapisa iz četrtka in petka sta dobro sredstvo za odgovor na to in sorodna vprašanja v zvezi z raziskovalnim delom: pri vsem, kar sem počel ali žel v teh dveh dneh, bom dobil plačilo le za eno stvar* – za pregled onih sodb, ki sem ga končal v četrtek zjutraj.

(*Pa še to je bolj simbolično kot kaj drugega, a to je predmet za kako drugo razpravo in forum.)

Vse ostalo mi ne bo prineslo nobenega plačila: ne referat, vodenje sekcije ali moderiranje razprave na omenjenih konferencah ne nastopa na radiu ali televiziji ali dogovor za mnenje za potrebe revijalnega članka, kot tudi ne objava omenjene znanstvene razprave v zborniku.

To ne pomeni, da tovrstna opravila prav nikoli niso plačana, kot tudi ne, da sam nikoli nisem za kako svoje delo deležen spodobnega plačila. Pomeni pa, da je v raziskovalni (in fakultetno-pedagoški) karieri veliko opravil, pri katerih bodisi že po naravi stvari ni nobenega denarja bodisi se od udeležencev pričakuje, da so del njihovega poslanstva. Kot recimo priprava pravnega terminološkega slovarja, kjer kot član uredništva že kaka tri leta brez plačila obiskujem SAZU in tam skupaj s terminologinjo čistim, klestim in razporejam izhodiščni nabor 60.000 gesel, ki bi lahko prišli v poštev kot izhodiščna slovarska gesla. Delo na slovarju zna skupaj trajati kakih deset let, zrasel pa bo predvsem na plečih tistih soavtorjev, ki se jim bo cilj zdel vreden zelo drobnih sredstev.

Objava strokovnih prispevkov je sicer honorirana, objava znanstvenih razprav, čeprav zahtevajo dosti več časa, pa praviloma ne, prav tako kot tudi ne bolj ali manj aktivno urejanje znanstvenih revij. (S tem smo se sicer, da ne bo pomote, že zdavnaj bolj ali manj sprijaznili vsi, ki to počnemo.) Sam denimo nisem dobil nobenega honorarja niti za svoji dve monografiji, pri katerih pa sem bil sicer v prvi vrsti vesel tega, da sta deloma tudi zato dostopni po spodobno nizki ceni.

Velika večina resnih konferenc, okroglih miz in seminarjev prav tako ni honorirana, četudi je zanje včasih zahtevana – in včasih zelo visoka – kotizacija. Enako velja za medijske nastope (kar se mi sicer, da ne bo pomote, tudi ne zdi presenetljivo ali slabo, še posebno, če ima človek z novinarji oziroma njihovo korektnostjo toliko sreče, kot je imam zaenkrat sam).

Enako – navsezadnje – velja tudi za vse tiste aktivnosti s študenti, ki presegajo običajni delokrog. Raziskovalni ali prevajalski projekti, razpravljalne skupine, projektno sodelovanje, obštudijske aktivnosti: vse to se v ničemer ne odraža v tvoji plači, ampak zgolj – če imaš srečo oziroma če nimaš smole – v spodbudnem stiku z motiviranimi študenti in občutku, da ste skupaj naredili nekaj koristnega, pa čeprav predvsem za njihovo dobrobit in življenjepis.

Da ne bo pomote: raziskovalno delo in delo na univerzi lahko prinaša veliko zadovoljstev. A ta se večinoma – če človek ostaja zvest osnovnim poslanstvom raziskovanja in pedagoškega dela – ne merijo (in morda tudi ne morejo meriti) v materialnih dobrinah. Tudi v takih okoliščinah je seveda moč (in treba) najti pravo ravnovesje med projekti za denarnico in tistimi za dušo ali (čeprav se že sama beseda sliši naivno) domovino, a je že izhodiščni razpon na povsem drugem mestu.

Če se slučajno ravno odločate o tem, ali bi šli v raziskovalne (univerzitetne) vode, naj vam povedano služi kot svarilo in vzpodbuda: če vas zanima “zlata ura”, potem morda tu bodisi ne boste uživali bodisi ne boste v vseh pogledih “pravi” raziskovalec; če ste finančnih ambicij (tako ali drugače) osvobojeni, pa ste zelo dobrodošli.


P.S. Seveda je res, da je marsikdo drug taisti četrtek in petek preživel v pisarni in se mu morda zdi kar prijetna možnost, da sem lahko namesto pisarniškega dela malo “skakal” naokrog. A tovrstni izjemni urniki potem običajno zahtevajo, da te ure v “pisarni” nadomestiš – v soboto in nedeljo, ki sta bili tudi v tem primeru ravno zaradi tega potem še toliko bolj delovni.

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
0 - št. komentarjev
Inline Feedbacks
View all comments