Ko se je Katalin Karikó leta 1985 odločila, da se bo po doktoratu iz biokemije iz Madžarske preselila v ZDA, si verjetno ni predstavljala, kako težka in naporna bodo zanjo naslednja desetletja. Še manj je slutila, da bo prav njeno dolgoletno neutrudno raziskovalno delo postalo temelj enega največjih znanstvenih in tehnoloških dosežkov zadnjih let, če ne kar desetletij.

Madžarska biokemičarka si je že kmalu po začetku znanstvene kariere postavila zelo jasen raziskovalni cilj: najti je želela način, kako bi lahko z umetno izdelanimi molekulami informacijske RNK v celice telesa poslala podatke, s katerimi bi si telo kar samo izdelalo zdravilo. Ideja je bila na prvi pogled preprosta, a v praksi se je izkazalo, da jo bo zelo težko uresničiti. Molekule mRNK so namreč zelo krhke, prav tako so vzbujale neželene imunske odzive, zato je večina raziskovalcev nad idejo hitro obupala.

A Katalin Karikó je vztrajala, čeprav je mnoga leta delala za enako plačilo, kot ga prejema podporno osebje v laboratoriju, ni akademsko napredovala in bila pri izvajanju eksperimentov pogosto odvisna od dobre volje kolegov. Raziskovalno je sčasoma sicer napredovala in postopno razrešila vse ključne težave s tehnologijo mRNK, a vmes so minila desetletja, akademski sistem pa njenega zavzetega dela ni nagrajeval.

Ko sta se z možem sredi osemdesetih let dvajsetega stoletja odpravljala v ZDA, sta prodala avtomobil in na črnem trgu kupila devetsto angleških funtov. Ker deviz takrat ni bilo dovoljeno odnašati iz Madžarske, sta bankovce všila v plišastega medvedka dveletne hčerke, ki se je pozneje med študijem v ZDA začela ukvarjati z veslanjem in v tem športu osvojila dve zlati olimpijski medalji.

Čeprav je uspelo Katalin Karikó s sodelavci sčasoma premagati prav vse ovire, zanimanja za uporabo tehnologije mRNK kar ni in ni bilo. Šele čez čas sta se dve majhni biotehnološki podjetji Biontech in Moderna opogumili ter nov pristop k zdravljenju in cepljenju začeli izpopolnjevati za praktično uporabo.

Leta 2013 je madžarska biokemičarka dokončno zapustila akademske vode in postala znanstvenica v podjetju Biontech. Ko je na začetku leta 2020 izbruhnila epidemija virusa sars-cov-2, je bila tehnologija mRNK že dovolj preizkušena, da so lahko sodelovanje s farmacevtskih velikanom Pfizer pri pripravi cepiva za gripo nadgradili in začeli v pol leta množično proizvajati izjemno učinkovito cepivo proti covidu-19.

Katalin Karikó z družino na Madžarskem pred odhodom v ZDA in s hčerko ob osvojitvi zlate olimpijske medalje.

Ob življenjski zgodbi Katalin Karikó se lahko vprašamo, ali je velik znanstveni in tehnološki dosežek z razvojem cepiv mRNK dokaz, da globalni sistem znanosti dobro in učinkovito deluje.

Zadnja desetletja se je v znanosti vzpostavilo izjemno tekmovalno okolje, v katerem se znanstveniki medsebojno pogosto ne primerjajo več po vsebini svojih dosežkov, ampak po količini publikacij in citatov. Ideal so dosežki »odlične znanosti«, kar je le medijsko všečno poimenovanje za zbiranje visokocitiranih objav v revijah z visokim faktorjem vpliva, v katerih so imeli članki zadnja leta v povprečju veliko citatov.

Nezdrava tekmovalnost, ki nagrajuje le zelo ozek del znanstvene dejavnosti, je začela škoditi tako znanosti kot družbi. Razkorak med tem, kaj je dobro za napredovanje znanosti in kaj za napredovanje znanstvenika, postaja vse večji. V akademskem sistemu bolj ali manj uspevajo le še raziskovalke in raziskovalci, ki delujejo po enem in istem kopitu. Kdorkoli se tej matrici ne prilagodi, hitro dobi oznako, da ni »pravi« znanstvenik. Tako se znanost siromaši, saj izgublja bogastvo in raznolikost izkušenj, pristopov, znanja in možnosti za izvajanje znanstvenih karier.

Marsikje po svetu zato že ugotavljajo, da je dobro raziskovalno delo širšega kroga različnih raziskovalk in raziskovalcev, dolgoročno za družbo in napredek znanja bistveno bolj pomembno, kot so v povprečju izdelki »odlične« znanosti, za katere se vse prepogosto izkaže, da jih neodvisno v drugem laboratoriju ni mogoče ponoviti.

Poleg vestnih raziskovalcev, ki znanosti ne dojemajo kot tekmovanja, so za izjemno hiter razvoj in proizvodnjo novih cepiv zelo zaslužni tudi dobri znanstveniki, ki delajo v industriji. Rešiti so morali veliko zapletenih težav, ki se jih akademski raziskovalci pogosto niti ne zavedajo. Če uporabimo prispodobo: marsikdo zna speči torto po receptu, redkokdo pa je zmožen speči več sto tisoč tort na dan, pri čemer lahko zagotovi, da so prav vse torte enako kakovostne, varno zapakirane in dostavljene na ustrezne naslove.

Življenjske izkušnje znanstvenice Katalin Karikó in izjemen uspeh tehnologije cepiv mRNK pričajo o tem, da se moramo začeti zavzemati za več dobre in manj »odlične« znanosti. Biokemičarke, ki je na svoji raziskovalni poti vztrajala zaradi osebne trme in prepričanja, da odkriva nekaj zelo pomembnega za človeštvo, sistem, v katerem je delovala, ni nagrajeval. Skoraj zagotovljeno Nobelovo nagrado bo tako prevzela kot znanstvenica v industriji, ne v akademiji.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/vec-dobre-manj-odlicne-znanosti/

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
0 - št. komentarjev
Inline Feedbacks
View all comments