Konec šestdesetih let dvajsetega stoletja je Walter Mischel z ameriške univerze Stanford pri svojih treh hčerkah, takrat starih od dve do pet let, opazil, da so približno pri štirih letih sposobne počakati z zadovoljitvijo svojih želja, če jim za to obljubi nagrado. Ko so hotele recimo v trgovini čokoladico, jim je obljubil, da bodo, če počakajo, kasneje doma po kosilu dobile namesto ene kar dve. Pobrskal je po znanstveni literaturi in ugotovil, da o tem do takrat ni še nihče pisal. Ker o tej razvojni stopnji pri otrocih ni našel nobenih zanesljivih podatkov, se je odločil, da bo zadevo sam podrobneje preučil. Da bi potrdil svojo domnevo, da pri približno štirih letih otroci postanejo zmožni odložiti takojšnjo zadovoljitev svojih želja, si je zamislil eksperiment, ki je vključeval otroke iz bližnjega univerzitetnega vrtca. Zanimivo pri tem poskusu pa je, da na neki način, kot bomo videli, še vedno traja.

Eksperiment si je zamislil tako, da je otroke posamično vodil v majhno sobico ob igralnici v vrtcu, v kateri je bila otroška miza s stoli, na mizi pa je bila majhna tortica oziroma piškot. Pri izvornem eksperimentu je uporabil pri otrocih zelo priljubljene tortice marshmallow, zato se je poskusa prijelo kar ime eksperiment marshmallow.

Ko se je otrok usedel za mizico, je predenj primaknil tortico in mu pojasnil, da jo lahko takoj poje, če želi, ima pa tudi možnost, da malo počaka, za kar bo čez nekaj minut, ko se bo vrnil v sobo, nagrajen še z eno tortico. Po tem pojasnilu je za kakih petnajst minut stopil iz sobe in preko videokamere spremljal odziv otroka na dilemo, pred katero je bil postavljen.

Presenetljiva korelacija

Posnetki poskusa, ki so v raznih ponovitvah na voljo tudi na internetu, so neverjetno zabavni. Nekateri otroci se skušnjavi niso mogli upreti niti za trenutek in so pograbili tortico že, ko je bil vodja eksperimenta še v sobi, oziroma takoj ko je odšel. Drugim se je na obrazu videlo, da so soočeni z resno dilemo. Vse po vrsti je mikalo, da bi dobili še eno tortico oziroma da bi ustregli navodilom in počakali, da se gospod vrne, kar pa zanje ni bilo lahko.

Mischel je ugotovil, da so štiriletni otroci sposobni v povprečju počakati okoli sedem minut, preden jih sladica dokončno premami. Seveda nekateri zdržijo tudi po dvajset minut, drugi spet niti ene minute. A ti neposredni rezultati eksperimenta niso bili tisto, po čemer se je omenjeni poskus vpisal v zgodovino.

Raziskava zmožnosti samokontrole predšolskih otrok sama po sebi ne bi bila nič posebnega, če ne bi Mischel povsem slučajno odkril še nečesa, kar se je navezovalo na prvotni poskus. Do najbolj zanimivega spoznanja je prišel šele več let po izvedenem prvem poskusu, ko se je s svojimi hčerkami, ko so bile te že v šoli, pogovarjal o prijateljih iz vrtca, ki so takrat sodelovali pri eksperimentu. Skupaj so se spominjali posameznih imen in se spraševali, na kateri šoli je kdo, s čim vse se ukvarja in kako ga vidijo drugi otroci. Takrat je Mischel presenečen ugotovil, da je vsaj pri hčerkinih prijateljih med šolskim uspehom in sposobnostjo odlašanja zadovoljitve, ki jo je izmeril pri eksperimentu, tesna korelacija.

Otroci, ki se skušnjavi tortice niso mogli upreti in so jo hitro pojedli, čeprav so vedeli, da bi lahko po nekajminutnem čakanju dobili dve, v šoli praviloma niso bili najbolj uspešni. Sprva je kazalo, da gre le za slučaj, saj je poznal le hčerkine prijatelje, zato se je odločil, da bo poskušal izslediti čim več otrok, ki so sodelovali pri prvotnem testiranju, in preveril, ali lahko tudi na večjem vzorcu opazi podobno ujemanje.

Ugotovitve so bile šokantne. Na osnovi podatka, koliko sekund oziroma minut je posamezni otrok lahko počakal, preden je snedel tortico, ko je imel komaj štiri leta, je lahko zelo dobro napovedal, kako mu bo šlo kasneje v šoli. Otroci, ki niso bili zmožni toliko samokontrole, da bi počakali nekaj minut sami s slastno tortico pred seboj, so imeli kasneje v šoli težave. Drugim, ki so se znali kontrolirati, šola ni delala težav.

Eksperiment še traja

Mischel je razvoj otrok spremljal še naprej. Okoli leta 1990 je poročal, da so se pomembne razlike med posameznimi otroki pokazale tudi pri ameriški verziji mature (SAT test). Otroci, ki niso zdržali niti minute, so imeli v povprečju na tem testu kar 210 točk manj od svojih vrstnikov, ki so lahko nekoč v vrtcu zdržali sami pred tortico deset minut ali več.

Otroci, ki so sodelovali v izvorni študiji, so zdaj stari približno 45 let in Mischel jih še zmeraj spremlja. O njih poskuša zbrati čim več informacij. Od tega, koliko zaslužijo, kako zadovoljni so z življenjem, kako zdravi so, kakšno izobrazbo so dosegli, do tega, ali so imeli težave z zakonom, ali imajo težave s prekomerno težo in podobno.

V enem od nedavnih intervjujev je povedal, da razlike med otroki, ki jih je opazil že pred štirimi desetletji v vrtcu, še zmeraj krojijo usode teh posameznikov. Otroci, ki so bili zmožni odložiti takojšnjo zadovoljitev želje po sladici, imajo danes kot odrasli boljše službe, več zaslužijo, so bolj zdravi in bolj zadovoljni s svojim življenjem.

Prirojeno ali privzgojeno?

Kaj te ugotovitve pomenijo? Ali lahko otroke s preprostim testom že pri štirih letih razdelimo na tiste, ki bodo v življenju uspeli, in na zgube, ki se ne znajo kontrolirati, zato bodo imeli v življenju same težave? Mischel pravi, da je treba eksperiment zelo podrobno preučiti, če želimo iz teh ugotovitev potegniti kakršne koli zaključke.

Na posnetkih iz vrtca se lepo vidi, da so vsi otroci v velikih mukah, ko morajo pred seboj gledati slastno tortico. V glavi se jim namreč medsebojno bojujeta želja, da bi se takoj pogostili s tortico, in nasprotna težnja, da bodo sposobni premagati neposredno skušnjavo in bili za to nagrajeni.

Zanimivo je, kaj vse so že majhni otroci sposobni iznajti, da bi se uprli skušnjavi in ne bi pojedli tortice. Nekateri so jo le ovohavali, drugi so si prekrivali oči, da je ne bi videli, tretji so jo le obliznili, da se ne bi videlo, da jo že pokušajo. Bolj iznajdljivi so si peli pesmice ali pa šteli na prste, da jim je čas hitreje minil.

Ob gledanju posnetkov je Mischel ugotovil, da imajo otroci, ki jim je uspelo dlje časa zdržati samim pred sladico, predvsem boljše tehnike, kako se zamotiti in obrniti svojo pozornost vsaj začasno na kaj drugega. Naj bo to štetje, igranje s prsti, prepevanje, brcanje v mizo ali karkoli drugega, vse te tehnike so pomagale, da so na testu zdržali dlje.

Zato je otroke, ki se sprva niso znali zadržati, začel učiti tehnik, kako pozornost začasno usmeriti drugam in se zamotiti. Rekel jim je recimo, naj si predstavljajo, da pred njimi ni prava tortica, ampak le slika tortice. In že ob takih preprostih sugestijah so otroci, ki sprva niso znali počakati, postali bistveno bolj potrpežljivi. Seveda učenje trikov, kako se bolje odrezati pri konkretni nalogi s torticami, ne more vplivati na to, kako se bo v bodoče odvijalo življenje teh otrok, jasno pa je, da se z vajo in učenjem lahko marsikaj spremeni.

Kot napoveduje Mischel, bodo šele nadaljnje raziskave pokazale, do kakšne mere je sposobnost zadrževanja zadovoljitve, ki se pri otrocih razvije pri starosti nekaj let, prirojena oziroma priučena. Mischel po lastnem občutku pravi, da se bo zelo verjetno izkazalo, da gre za mešanico obojega. Nekateri so po naravi bolj nagnjeni k takojšnjemu zadovoljevanju svojih potreb, drugi lažje počakajo, oboji pa lahko na svoje sposobnosti bistveno vplivajo z učenjem oziroma treningom.

PUSTITE KOMENTAR

Vpiši svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.