Največje presenečenje ob razglasitvi letošnje Nobelove nagrade za medicino, vsaj med strokovnjaki, niso bila imena dobitnikov, ampak ime znanstvenika, ki ga odbor ni umestil med nagrajence. Nagrado sta poleg nemškega znanstvenika Haralda zur Hausna, ki je bil nagrajen za odkritje papiloma virusa, ki povzroča raka na materničnem vratu, prejela tudi francoska raziskovalca Françoise Barré-Sinoussi in Luc Montagnier za odkritje virusa HIV, ki povzroča aids. Med nagrajenci pa presenetljivo ni bilo ameriškega virologa Roberta C. Galla, ki je dolgo veljal za soodkritelja tega virusa oziroma v nekaterih krogih celo za znanstvenika, ki je najbolj pripomogel k odkritju virusa HIV.

Polemika, kdo je resnično prvi odkril nevarni virus, ki povzroča aids, se je začela že v zgodnjih osemdesetih letih in je, kot vse kaže, z odločitvijo odbora, ki podeljuje Nobelove nagrade, dobila dokončni epilog. Boj med francoskimi znanstveniki na eni strani in uglednim ameriškim raziskovalcem Robertom Gallom na drugi je trajal dolgo vrsto let in velja za enega najbolj silovitih v vsej moderni medicinski znanosti, saj so ga morali razreševati tudi ob pomoči državnih vrhov ZDA in Francije.

Iskanje virusa, ki povzroča aids

Ko so se leta 1981 pojavili prvi primeri nove bolezni, ki so jo poimenovali aids, nihče ni poznal njenega vzroka. Poznavalci so vseeno sumili, da je za bolezen odgovoren kateri iz skupine retrovirusov, kar se je kasneje izkazalo za pravilno. Med prvimi se je v lov na nevaren virus podal že omenjeni Robert Gallo iz ameriškega Nacionalnega inštituta za raziskave raka (National Cancer Institute). Gallo je že prej odkril dva virusa (HTLV-1 in HTLV-2), ki sta povzročala redke oblike levkemije, in kot ambiciozen raziskovalec si je močno prizadeval, da bi mu uspelo kot prvemu priti še na sled nevarnemu virusu, ki povzroča aids.

Hkrati z Američani je isti retrovirus vneto iskala tudi francoska skupina na Pasteur Institute v Parizu, ki jo je vodila Françoise Barré-Sinoussi. Direktor inštituta Luc Montagnier je po pričevanjih v tistem času vedel zelo malo o retrovirusih, zato so mu morali mlajši raziskovalci velikokrat podrobno pojasnjevati, kaj sploh počno in zakaj menijo, da bi bil lahko prav takšen tip virusa povzročitelj aidsa.

V začetku leta 1983 so Francozi odkrili nov virus, za katerega so sumili, da bi lahko povzročal bolezen, in ga poimenovali LAV (lymphadenopathy-associated virus). Izolirali so ga iz enega od otečenih limfnih vozlov pacienta, ki naj bi imel v preteklih letih spolne odnose z več kot 50 različnimi moškimi. Francoska skupina je 20. maja istega leta objavila članek v reviji Science, v katerem je opisala svoje ugotovitve.

V navadi znanstvenega dela je, da po pomembnem odkritju še drugi laboratoriji preverijo, ali gre v resnici za pravi virus. S tem namenom so julija iz Pasteurjevega inštituta poslali vzorec virusa LAV Robertu Gallu v ZDA. Poleg Galla je vzorce dobilo še približno deset drugih svetovnih laboratorijev, ki so se ukvarjali z raziskavami na tem področju medicine. Ker se je Gallo pritožil, da dobljeni vzorec ne deluje, so mu septembra iz Francije poslali še enega, s pomočjo katerega mu je v laboratoriju uspelo virus LAV razmnožiti. Vendar je bil Gallo kljub vsemu prepričan, da aids povzroča virus iz skupine HTLV, v kateri je sam že odkril dva virusa, ki povzročata raka, in ne francoski virus LAV.

Znanstveniki, ki so se ukvarjali z iskanjem povzročitelja aidsa, so se kmalu po odkritju Francozov sestali na srečanju v smučarskem središču Park City v ameriški zvezni državi Utah, kjer je Montagnier predstavil odkritja svoje skupine. Po pričevanju navzočih je Gallo zelo nesramno kritiziral francoskega strokovnjaka, pri čemer ni šlo samo za strokovno nestrinjanje, ampak tudi za osebno sovraštvo. Delno je bilo za Gallovo nasilno reakcijo krivo Montagnierjevo pomanjkljivo znanje angleščine in hkrati tudi ne ravno podrobno poznavanje biologije retrovirusov.

Odločen, da prvenstva tega velikega odkritja ne bo prepustil Francozom, je Gallo 4. maja 1984 prav tako v reviji Science objavil svoj članek, v katerem je trdil, da je sam našel virus HTLV-3, ki povzroča aids. 23. aprila 1984 je ameriška ministrica za zdravje v Reaganovem kabinetu Margaret Heckler razglasila, da je Gallo odkril virus, ki povzroča aids, kmalu pa bodo na voljo tudi testi, ki bodo lahko zaznali okuženo kri. V vnemi ob tej pomembni razglasitvi je napovedala tudi, da bo cepivo na voljo v dveh letih. Kasneje se je branila, da je tako hudo napačno oceno o času, ki ga znanstveniki potrebujejo za pripravo cepiva, podala na osnovi pogovora prav z Robertom Gallom.

Francozi so se na oznanitev seveda takoj odzvali z odločnim nasprotovanjem Gallovim trditvam o prvenstvu in zagrozili s tožbo. Glede spora je treba opozoriti, da v tem primeru ni šlo le za znanstveni prestiž, ampak tudi za dobičkonosno trženje postopka za testiranje, ali je kri okužena. V igri je bilo na stotine milijonov dolarjev, saj se je epidemija aidsa hitro širila in jasno je bilo, da bo treba pregledovati vso kri, ki bo namenjena za transfuzijo in druge krvne preparate. Francozi so bili prepričani, da jim je Gallo preprosto ukradel že izolirani virus, zato se je začela prava vojna, v kateri so najrazličnejši preiskovalni novinarji in tudi neodvisne komisije raziskovali, kdo ima v tem nenavadnem sporu prav.

Uradno se je vojna končala marca leta 1987 z nekakšnim salomonskim dogovorom, v katerem sta aktivno sodelovala sam predsednik ZDA Ronald Reagan in francoski premier Jacques Chirac. Gre za edinstveni primer, ko je moral sam vrh dveh držav poseči v znanstveno polemiko in zgladiti spor. V skupnem sporočilu za javnost, ki sta ga podala v Beli hiši, sta oznanila, da si tako znanstveniki iz pariškega Pasteur Institute kot raziskovalci ameriškega National Institutes of Health (NIH) delijo zasluge za odkritje virusa. Del sporazuma je bil tudi dogovor, da francoske znanstvenike dopišejo na ameriški patent za test aidsa, kar je z drugimi besedami pomenilo, da si bosta obe državi delili dobiček od prodanih testov za prisotnost virusa v krvi.

Zakaj Gallo ni dobil Nobelove nagrade?

A zgodba se tu še ne zaključi. V skupnem sporočilu za javnost sta predsednika zapisala, da so znanstveniki na obeh koncih sveta prišli do enakega odkritja neodvisno. A samo osem dni kasneje je Gerald Myers iz laboratorija Los Alamos v Novi Mehiki, ki se je ukvarjal z genetsko analizo virusov, poslal odgovornim v NIH zaupno pismo, v katerem jih je opozoril, da gre pri dogovoru, kot kaže, za prevaro. Z genetsko analizo vzorcev obeh skupin je prišel do zaključka, da ne gre za dve ločeni odkritji, ampak da virusa LAV in HTLV-3 izvirata od istega pacienta. Trditve Gallove skupine, ki je javnost ves čas prepričevala, da so svoj virus izolirali od ameriških pacientov, je označil za neresnične. Odgovorni v NIH so Myersovo pismo hitro spravili v predal in nanj pozabili, saj niso želeli ponovno drezati v komaj doseženo premirje.

Očitno pisma niso dovolj dobro skrili, saj ga je leta 1994 med pregledovanjem dokumentacije NIH slučajno našlo osebje demokratskega kongresnika Johna Dingella. Ta je po podrobni preiskavi pripravil poročilo, v katerem je zapisal, da so bili resnični odkritelji testa za HIV francoski znanstveniki, a poročilo nikoli ni bilo uradno sprejeto, saj so demokrati leta 1995 izgubili večino v ameriškem kongresu.

Vseeno pa so že novembra 1990 tudi znotraj NIH ustanovili posebno komisijo pod vodstvom Sheng-Yung Changa, da bi še enkrat preučila arhivske vzorce obeh virusov. Komisija je svoje rezultate objavila leta 1993 v reviji Nature in zapisala, da je Gallov virus res prišel iz Montagnierjevega pariškega laboratorija. Francoska skupina naj bi ameriški v vzorcu v resnici poslala dve verziji virusa, ki sta bili v telesu njihovega pacienta, čeprav tega ni vedela. Montagnierjevi skupini so tako priznali prvenstvo pri izolaciji virusa HIV, medtem ko je Gallo zaslužen za dodatne dokaze, da virus res povzroča aids.

O umazani vojni za priznanje odkritja virusa HIV je novinar Chicago Tribune John Crewdson, ki je med drugim prejel tudi ugledno Pulitzerjevo nagrado, napisal obsežno knjigo Science Fictions: A Scientific Mystery, A Massive Cover-Up, and the Dark Legacy of Robert Gallo (Little, Brown, 2002), v kateri je predstavil vse nečednosti, ki jih je počel Gallo skupaj s svojimi sodelavci, a jim jih je zmeraj uspelo nekako prikriti. Zelo verjetno so knjigo brali tudi člani odbora, ki podeljuje Nobelove nagrade.

PUSTITE KOMENTAR

Vpiši svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.