Ko se je 30. maja 1832 v južnem pariškem predmestju šele začenjalo daniti, je mladi mož Évariste Galois, povsem neprespan in s pištolo v roki, že stal nasproti artilerijskemu častniku z imenom Pescheux d’Herbinville. Šlo je za klasični dvoboj, v katerem sta oba nasprotnika z orožjem branila svojo čast in dobro ime. Danes sicer ni povsem natančno znano, za kakšen spor je v resnici šlo, a kot vse kaže, je bila vzrok za spopad obeh mož brhka mademoiselle Stéphanie Félice Poterine du Motel.

Na razdalji petindvajsetih korakov sta nasprotnika pomerila cevi svojih pištol drug proti drugemu in že naslednji trenutek je ranjen na tleh obležal mladi Évariste. Krogla ga je zadela v trebuh, mu predrla črevesje in le takojšnja operacija bi mu morda lahko rešila življenje. Vendar zdravnika ni bilo v bližini, opazovalci dvoboja in nasprotnik pa so takoj, ko je Galois padel, zapustili prizorišče. Šele čez tri ure je prestreljenega Galoisa našel naključni sprehajalec in poskrbel, da so ga odpeljali v bližnjo bolnišnico. Galois je bil takrat še povsem pri zavesti, a se je hkrati zavedal, da so mu ure štete. Ko ga je obiskal mlajši brat, je izrekel še svoje zadnje besede: »Ne joči, Alfred! Potrebujem ves svoj pogum, da umrem že pri dvajsetih.« Naslednje jutro se ni več zbudil.

Že pred usodnim majskim jutrom je Galois dobro vedel, da privolitev v dvoboj zanj skoraj gotovo pomeni tudi smrtno obsodbo. Bil je namreč izvrsten matematik, a orožja ni bil tako vešč kot njegov izzivalec vojak d’Herbinville. Zato je vso noč pred dvobojem prebedel in poskušal na papir spraviti čim več matematičnih idej, ki jih je imel izdelane v glavi, a mu jih še ni uspelo zapisati. Vsi vemo, da smo ponavadi veliko bolj produktivni, če nas preganja rok za oddajo, kot če imamo še obilico časa. A povsem drugače je, če imaš le dvajset let, v glavi vidiš rešitve nekaterih matematičnih problemov, za katere veš, da jih ne pozna še nihče drug, zjutraj pa te čaka dvoboj, ki ga boš skoraj gotovo izgubil.

Tisto noč je Galois z enačbami popisal kar nekaj papirjev in jih poslal dobremu prijatelju s prošnjo, naj jih posreduje slavnima matematikoma Jacobiju in Gaussu. Na njih je poskušal zbrati čim več idej, ki so se mu zdele primerne. Vendar se je, kot kažejo ohranjeni zapiski, težko osredotočil zgolj na matematiko, saj so ob robovih papirji popisani tudi z besedami »une femme«, pa tudi s krikom obupa: »je n’ai pas le temps« (zmanjkuje mi časa).

Évariste Galois je bil nesporno velik matematični genij, a mu v kratkem življenju ni bilo lahko. Čeprav se je rodil v dokaj premožni družini, saj je bil oče župan mesteca blizu Pariza, in je bil deležen dobre izobrazbe, je bila težava predvsem, da mu učitelji, vsaj pri matematiki, nikakor niso bili dorasli. Že pri petnajstih je prebiral vse matematične razprave svojih sodobnikov v izvirniku. Da bi našel primerno študijsko okolje zase, se je poskušal vpisati na ugledno École Polytechnique, a je žal padel pri sprejemnih izpitih. Ko je pozneje že objavil svoj prvi znanstveni članek, je spet poskušal srečo na Politehniki, a mu tudi tokrat ni uspelo prepričati sprejemne komisije.

Svoje matematične ideje je poslal v oceno tudi francoski akademiji (Académie des sciences), ki je bila v tistem času središče znanstvenega dela. Galoisove papirje je dobil v recenzijo sam baron Cauchy, velikan francoske matematične šole, ki je dosežke mladega matematika pohvalil in predlagal, da mu podelijo posebno nagrado akademije. Galois je nato svoje ideje še dopolnil in jih poslal tajniku akademije, vendar je ta kmalu zatem umrl, članek mladega matematika pa se je izgubil neznano kam, tako da žal nagrade ni nikoli prejel, čeprav so se vsi strinjali, da gre za zelo nadarjenega mladeniča.

Po Galoisovi nenadni smrti so se začele širiti govorice, da v resnici sploh ni šlo za dvoboj iz časti, ampak za umor, ker naj bi bil mladi matematik vnet republikanec. Res je bil velikokrat v prvih vrstah protestov in zato večkrat tudi zaprt, a za hipotezo o naročenem umoru ni dokazov. Prav med služenjem zaporne kazni zaradi svojih političnih stališč je spoznal tudi usodno Stéphanie. Bila je namreč hči zdravnika klinike, kamor so zaradi epidemije kolere premestili najmlajše zapornike.

Galoisov prijatelj in brat sta poskušala Évaristove zapiske po njegovi smrti, kot je bilo le mogoče, urediti in jih posredovati uglednim matematikom, da bi jih pripravili za objavo. A trajalo je kar nekaj desetletij, preden je matematična javnost dojela velikanski pomen idej mladega matematika, ki je tako nesrečno sklenil svojo kratko, a plodovito znanstveno kariero.

Vsakdo, ki je šolo obiskoval v zadnjih nekaj desetletjih, se gotovo spomni nenavadne matematične strukture, ki se ji reče grupa. Iz glave povprečnega šolarja takšni podatki sicer uidejo že takoj po zadnjem matematičnem testu, a zavedati se moramo, da si sodobne fizike danes sploh ne znamo zamisliti brez uporabe teorije grup. Ne samo pri opisu osnovnih delcev, iz katerih je zgrajeno vesolje, ampak tudi na drugih področjih naravoslovja so grupe temeljno matematično orodje, s katerim si pomagajo znanstveniki. Grupe kot osnovna matematična struktura, ki so eden od temeljev moderne matematike, so se rodile prav na tisto usodno noč leta 1832, ko je Évariste Galois na papir iz glave raje prepisoval enačbe, kot da bi vadil streljanje.

PUSTITE KOMENTAR

Vpiši svoj komentar!
Prosimo vpišite svoje ime

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.