Življenjska zgodba enega najpomembnejših reformatorjev medicine Paracelsusa je ena najnenavadnejših v vsej zgodovini znanosti. Philippus Theophrastus Aureolus Bombastus von Hohenheim se je rodil leta 1493, le leto po tem, ko je Kolumb odkril Ameriko. Prva leta življenja je preživel v Švici, nato se je družina preselila na Koroško, v Beljak. Oče je bil nekakšna mešanica metalurga in zdravnika ter je tudi sina že zgodaj vpeljal v skrivnosti takratnega medicinskega in alkimijskega znanja. A mlademu von Hohenheimu domače okolje kmalu ni bilo več dovolj zanimivo. Že pri štirinajstih se je čez Alpe odpravil v Italijo in zelo verjetno je najprej nekaj let študiral medicino na univerzi v Ferrari.

Zdravnik mora biti popotnik

Po končani šoli – ni znano, ali je tudi formalno končal študij – se je spet podal na pot kot nekakšen »potujoči zdravilec«. Nadarjen je bil za medicino in tudi za ustvarjanje uličnega spektakla. Če mu v kakšnem kraju ni uspelo prebivalcev očarati s čudežnimi ozdravitvami bolnih, jih je vsaj s predstavo, ki jo je uprizarjal med zdravljenjem. Tudi na videz je bil malo drugačen, saj mu je otroška bolezen, zelo verjetno mumps, pustila vidne posledice. Po obrazu ni imel dlak in tudi njegov glas je bil neobičajno visok, s čimer je še bolj zbujal pozornost. Med popotovanjem je spoznaval tudi nove metode zdravljenja, tako da je kmalu ugotovil, da akademska medicina še zdaleč ne ve vsega: »Zdravnik mora poiskati stare ženice, cigane, čarodeje, klateže, stare razbojnike in podobne izobčence, od katerih se lahko veliko nauči. Zdravnik mora biti popotnik … Znanje je v izkustvu.«

Ime Paracelsus pomeni »enak ali večji kot Celsus«, kar priča o veliki samovšečnosti našega renesančnega junaka. Celsus je namreč v prvem stoletju po Kr. napisal medicinsko enciklopedijo, ki so jo na novo odkrili leta 1426 in je bila v petnajstem stoletju zelo popularna. To antično medicinsko enciklopedijo so prvič natisnili že kmalu po Gutenbergovi Bibliji, kar je pomenilo, da je postala zelo vplivna tudi zaradi dostopnosti, saj so tiskane knjige med ljudmi krožile v veliko večjem številu kot rokopisi. Prav tako je bila knjiga pomembna zato, ker je ustoličila medicinsko terminologijo za poimenovanje bolezni, zdravljenj in anatomskih značilnosti. Prav od tod izvirajo besede kot abdomen, uterus in anus. Vendar po vsebini to enciklopedično delo še zdaleč ni bilo tako izvirno, kot so bili prepričani renesančni učenjaki, tako da se Celsusa danes spominjamo predvsem zato, ker je po njem ime prevzel Paracelsus.

Nov pogled na zdravilstvo

Paracelsus je vse življenje vneto napadal avtoritete, podobno kot njegov vzornik Luther. Že od mladosti se je ukvarjal tudi z alkimijo, v katere veščino ga je verjetno vpeljal že oče. Med poskusi je denimo opazil, da so ob pripravi etra omedleli piščanci, ki so bili v bližini, kar pove veliko tudi o takratnih »laboratorijskih standardih«. Navdušil se je za ljudsko zdravilstvo, ki je temeljilo predvsem na t. i. »doktrini podpisov«. Po tem nauku naj bi zdravilne rastline tudi s svojim videzom izražale svoje zdravilske lastnosti. Če je imela rastlina obliko srca, je zdravila srčne bolezni; oblika naj bi izdajala zdravilne lastnosti. Prepričan je bil, da je to vrhovna modrost Narave in da naj bi se zdravilec naučil samo prepoznavati te v naravo vgrajene znake.

Zelo pomembna novost, ki jo je uvedel v medicino, je tudi načelo, da specifična bolezen potrebuje specifično zdravljenje. Prej je namreč veljalo prepričanje, da pomeni bolezen izgubo ravnovesja telesnih substanc, ki jih je treba za ozdravitev samo spet postaviti v ravnovesje. Njegovo spoznanje, da ima vsaka kemikalija določen učinek na telo, ki ga lahko uporabimo pri zdravljenju, je še danes temelj medicine. Med leti popotovanja je prehodil skoraj vso Evropo. Obiskal naj bi celo Skandinavijo in Anglijo. Mudil se je tudi v Konstantinoplu v času, ko je bil ta že pod Turki. Tam mu je uspelo pridobiti knjigo o bizantinski alkimiji in recept za izdelavo eliksirja iz makovih zrn, ki ga je poimenoval lavdanum, pozneje pa so mu pravili tudi opijeva tinktura. Sestavine te tinkture je dolga leta skrbno skrival, le redko je kakemu bogatašu prodal majhno stekleničko, da si je lajšal bolečine. Pogosto je v tinkturo nalašč dodal še kak listič zlata, da bi morebitne posnemovalce spravil na lažno pot, hkrati pa je imel tudi opravičilo, da je lahko dodatno zasolil ceno.

Profesor, ki zažiga učbenike

Pustolovsko življenje je na našem zdravilcu seveda pustilo močan pečat. Ko se je bližal tridesetim, je bil že skoraj plešast, pa tudi telo, ki je bilo že sicer spremenjeno zaradi mumpsa, je bilo še bolj poškodovano zaradi pogostega pijančevanja in vmešavanja v gostilniške prepire. Leta 1527 je po dolgem popotovanju prispel v švicarski Basel, kjer se je takrat mudil tudi slavni renesančni humanist Erazem Rotterdamski. Paracelsus je Erazma tako navdušil, da ga je ta takoj prosil, naj pozdravi tudi njegove zdravstvene težave, kar je Paracelsus seveda z veseljem storil. Najbolj učeni mož tistega časa se mu je menda zahvalil z besedami: »Ne morem vam ponuditi plačila, ki bi ustrezal vaši umetnosti in znanju.« Erazem je poskušal Paracelsusu najti ustrezno službo, da ne bi več potoval, kar mu je s svojimi zvezami kmalu tudi uspelo. Imenovali so ga za mestnega zdravnika in profesorja medicine na univerzi v Baslu. Ker je bil Paracelsusov vzornik Luter, je tudi sam po zgledu slavnega reformatorja na lesena vrata univerze pribil program predavanj, da so si ga vsi lahko ogledali. Med drugim je zapisal, da bodo njegova predavanja javna, kar v tistem času ni bil običaj, in v nemškem jeziku, ne v latinščini.

Na prvo predavanje je prišel oblečen v alkimistično opravo z značilnim usnjenim predpasnikom in veličastno naznanil, da bo razkril veliko skrivnost medicinske znanosti. Nato je teatralno odprl posodo, v kateri je bil iztrebek. Ugledni zdravniki in drugi profesorji so se seveda takoj odpravili k vratom, Paracelsus pa je zavpil za njimi: »Če ne želite spoznati skrivnosti fermentacije, niste vredni naziva zdravnika.« In imel je prav. Z alkimističnimi poskusi je ugotovil, da ni človeško telo nič drugega kot kemijski laboratorij, fermentacija pa je eden najpomembnejših procesov v naravi. Le teden dni po »škandaloznem« predavanju je že povzročil nov incident. Na mestnem trgu je s študenti zakuril kres in nanj zmetal Galenove in Avicennove knjige, ki sta bila tisti čas avtoriteti na področju medicine. Tudi tu se je zgledoval po svojem vzorniku Lutru, ki je prav tako javno sežgal papeževo poslanico, v kateri mu je ta grozil z izobčenjem.

Genialen tudi, ko je pijan

Vendar se Paracelsusevo razuzdano življenje tudi tedaj, ko je postal univerzitetni profesor, ni prav nič spremenilo. Njegov tajnik je o obdobju v Baslu zapisal: »Dan in noč je pijančeval in se prenajedal. Težko ga je bilo dobiti treznega za uro ali dve skupaj … A vseeno mi je bil tudi takrat, ko je bil najbolj pijan, sposoben narekovati tako konsistentno in logično, da niti trezen mož ne bi mogel izboljšati njegovih stavkov.« Univerzitetne oblasti so bile presenetljivo strpne, saj so njegovo ekscesno vedenje opazovale skoraj dve leti, preden so ga spet postavile na cesto. A vzvišenega odnosa ni imel le do akademske medicine, ampak tudi do drugih inovatorjev tistega časa. Pomembno mu je bilo samo to, kar je sam odkril, vse drugo je bilo zanj nesmiselno. Tako je nasprotoval tudi anatomskim študijam človeškega telesa, ki so bile za poznejši razvoj medicine zelo pomembne.

Velika sreča je bila, da je kljub razuzdanemu življenju našel čas, da je zapisal svoja spoznanja in jih leta 1536 izdal v knjigi. Le nekaj let po izidu knjige je pri oseminštiridesetih umrl med gostilniškim pretepom v Salzburgu. V zgodovino znanosti se je zapisal predvsem z zagovarjanjem trditve, da bolezen povzroči praviloma preveč ali premalo določene snovi oziroma kemikalije v telesu in ne neravnovesje štirih elementov, iz katerih naj bi bilo sestavljeno človeško telo.