Jana Kolar: Primer izginjajočih črk in prizadevanja naravoslovcev za njihovo ohranitev

    Predavanje bo v četrtek 9.12.2004 ob 20:30 v Hiši eksperimentov.

    Najstarejše ohranjeno poročilo o izdelavi papirja navaja, da je leta 105 našega štetja je Kitajec Tsai Lun ostanke ribiških mrež, starih krp ter vlakna enoletnih rastlin z batom stolkel v kašo in s sitom izdelal papirni list (rojstvo papirništva). Umetnost papirništva je iz Kitajske potovala po svileni cesti prek Bagdada (l. 791), Kaira (l. 900), Maroka (l. 1100) in od tam v 13. stoletju v Španijo. V drugi polovici 13. stol. so ga izdelovali že v v Fabrianu v Italiji (l. 1268), proti koncu 14. stol. v Nűrnbergu (l. 1390) v Nemčiji, leta 1579 pa se je proizvodnja papirja začela tudi pri nas, v Fužinah pri Ljubljani. Evropski papir je bil vse do konca osemnajstega stoletja izdelan večinoma iz belih lanenih in konopljenih, od sedemnajstega stoletja dalje pa tudi bombažnih krp, ki so jih očistili, obelili na soncu in mehansko razvlaknili. Izdelan papir so površinsko klejili z želatino (italijanska iznajdba iz 13. stoletja). Vodni znaki (prosojne figure v strukturi papirja) se pojavijo prvič leta 1282 v Italiji. S pomočjo teh danes ocenjujemo starost in izvor ročnih papirjev. Zaradi izjemne obstojnosti celuloze v nevtralnem in blago alkalnem pH območju, so se številni srednjeveški zapisi ohranili do danes.
    Za zapisovanje so vse od okoli 2500 pr. n. št. pa do poznega srednjega veka uporabljali črnilom na osnovi saj, ki ga je v srednjem veku pričelo izpodrivati t.i. železo-taninsko črnilo. Izdelava tega je bila namreč enostavna, po nanosu pa ga ni več mogoče odstraniti, kar je še posebej pomembno za arhivske dokumente. Zato je postalo železo-taninsko črnilo prevladujoče črnilo vse od koncu srednjega veka pa vse do začetka 20. stoletja, uporabljali pa so ga tudi da Vinci, Bach in Rembrandt, pa tudi slovenski avtorji kot so Prešeren, Linhart in Vodnik.
    Železo taninsko črnilo je sestavljeno predvsem iz taninov, vitriola (železov(II) sulfat), arabskega gumija in vode. Z izrazom tanini so v zgodovini poimenovali snovi, s katerimi so lahko strojili kože in tako iz njih izdelali usnje. Danes vemo, da so tanini polifenoli, ki jih lahko izoliramo iz vrste različnih rastlin. Za izdelavo črnila so bili še posebej primerne šiške številnih dreves, ki jih ustvarjajo paraziti (uši, muhe, ose), ki izležejo jajčeca v različno rastlinje. S hidrolizo v kislem mediju ali s postopno fermentacijo nastaja iz taninov v vodni raztopini galna kislina, ki z železovim sulfatom tvori obarvan kompleks. Barvno reakcijo je poznal že Gaj Plinij drugi (23 -79 n. št.), ki je opisal eksperiment, pri katerem je kapljica raztopine železove soli papirus, ki je bil pred tem namočen v raztopino taninov, obarvala črno. Črnilu so za povečanje viskoznosti dodajali tudi v vodi topno naravno smolo, ki so jo pridobivali iz akacije in jo imenovali arabski gumi.
    Pri mešanju taninov z železovim(II) sulfatom nastaja v vodi topen, v kislem mediju bledo obarvana koordinacijska spojina. Raztopina črnila prodira pri uporabi globoko v celulozna vlakna, kjer se zaradi oksidacije s kisikom čez čas oksidira v vodi netopen, močno modro-črno obarvan železov(III) kompleks. Prav zaradi spremembe topnosti ga je iz papirja izredno težko odstraniti, zaradi česar je bila uporaba tega črnila vrsto let v nekaterih deželah celo z zakonom predpisana izdelavo arhivskih dokumentov. Da bi preprečili oksidacijo in z njo povezano obarjanje črnila pred uporabo, so črnilu pogosto dodajali tudi kisline (ocetno, solno). Kombinacija kislin, ki povzročijo hidrolizo glikozidnih vezi v celulozi, in železovih ionov, ki katalizirajo njeno oksidacijo, pa je glavni razlog za močno korozivnost železo-taninskega črnila. Številni rokopisi Viktorja Hugoja in Bachovi notni zapisi so danes že popolnoma uničeni, močne poškodbe pa opazimo tudi na 60% da Vincijevih risb.
    Prizanešeno pa ni niti rokopisom, ki jih hranimo v Narodni in univerzitetni knjižnici zato smo pomočjo domačih in tujih partnerjev v okviru raziskovalnega projekta v sklopu 5. okvirnega programa Evropske unije razvili postopek za njihovo stabilizacijo.

    Predavateljica: dr. Jana Kolar Restavratorski oddelek Narodna in univerzitetna knjižnica.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.