Nove in supernove


    Mene pa zanima, kaj so nove in supernove. Kako nastanejo?

    Nove

    Nova je zvezda, ki se ji v kratkem času zelo poveča sij. V nekaj dneh lahko sveti tudi 10,000-krat močneje kot pred tem. Sij zvezde se nato zmanjšuje in običajno pade na prvotno vrednost v času šestih mesecev do enega leta.

    Nove opazimo v dvojnih zvezdnih sistemih, v katerih ima ena zvezda večjo maso od druge. Zvezda z večjo maso bo prej končala življenje (zapustila bo glavno vejo na H-R diagramu) in bo nato postala rdeča orjakinja. Če ima maso 0.4 do 6 Sončevih mas, bo izgubila svoje zunanje plasti in postala bela pritlikavka. Tako imamo v dvozvezdju belo pritlikavko in zvezdo z glavne veje, v kateri še vedno poteka fuzija (zlivanje jeder). Ko v tej zvezdi prenehajo teči jedrske reakcije, se začne napihovati v rdečo orjakinjo. V določenem trenutku je gravitacijski vpliv bele pritlikavke na zunanje plasti rdeče orjakinje večji kot gravitacijski vpliv jedra orjakinje. Bela pritlikavka iztrga ta material rdeči orjakinji. Čeprav lahko del te snovi pade direktno na pritlikavko, ga večina začne krožti okrog nje in tako nastane akrecijski disk. Ko pada proti pritlikavki, se snov segreva. Trki znotraj diska povzročijo, da snov (večinoma vodik iz zunanjih delov orjakinje) pada na površino pritlikavke. Vodik se tam nabira, postaja vedno gostejši in bolj vroč, dokler se ne vžge in pride do eksplozije, ki odnese zunanje dele bele pritlikavke. Čeprav zunanji del vsebuje le majhen del mase (okrog desettisočinko Sončeve mase), lahko povzroči, da pritlikavka zasveti tudi 10,000 močneje. Ker med pojavom nove odnese le majhen del snovi, to ne raznese dvojnega sistema. Kmalu se ponovno začne prenos snovi od spremljevalne zvezde k beli pritlikavki. Pojav nove se lahko ponovi. Od tega, kako hitro se prenaša vodik, je odvisno, čez koliko časa se lahko pojav ponovi – morda že čez nekaj mesecev ali šele čez 100,000 let.

    Večina astronomov starega in srednjega veka je menila, da je nebo nespremenljivo (komete so imeli npr. za atmosferske pojave). Med njimi je bil tudi Tycho Brahe, ki pa je spremenil mnenje, ko je leta 1572 na nebu opazil zvezdo, ki je prej ni bilo. V Brahejevih časih so mislili, da je tak pojav posledica nastanka nove zvezde in so jo poimenovali ‘nova’. Izraz ‘nova’ izvira iz latinščine, pomeni pa isti kot v slovenščini. Kot smo videli, pa v resnici ne gre za novo zvezdo, ampak za povečanje sija že obstoječe zvezde. Danes vemo tudi, da je bil pojav, ki ga je opazoval Brahe, pravzaprav supernova in ne nova.

    Supernove

    Supernova je eksplozija zvezde, pri čemer ta zasveti tudi do 400 milijardokrat močneje. Supernove pogosto svetijo močneje od preostalega dela galaksije, v kateri se nahajajo. Poznamo dve vrsti supernov. Spektri supernov I. vrste vsebujejo izrazite črte vodika, ki pa jih ne opazimo v spektrih supernov II. vrste. Supernove I. vrste svetijo nekoliko močneje, vrh svetlobne krivulje je ostrejši (hitreje se jim sij poveča in zmanjša) in hitrost razširjanja ob eksploziji je večja kot pri supernovah II. vrste.

    Najbolj znan ostanek supernove je meglica Rakovica v Biku (M1). Leta 1054 je zasvetila tako močno, da je bila s prostim očesom vidna dve leti. Opazovali so jo kitajski astronomi. Ob največjem siju je bila tako svetla kot Venera in so jo 23 dni videli celo podnevi.

    Astronomi menijo, da so za supernove I. vrste odgovorne bele pritlikavke v dvojnih sistemih (ker ne vsebujejo vodika), supernove II. vrste pa so rezultat eksplozije ene zvezde. Supernova I. vrste doseže največji sij v nekaj dneh. Sij se nato hitro zmanjšuje približno mesec dni, v nadaljnjem letu pa se vrne na prvotni nivo. Bele pritlikavke so sestavljene večinoma iz degeneriranega ogljika. Bela pritlikavka v dvojnem sistemu jemlje spremljevalki snov. Ko doseže masa bele pritlikavke 1.4 mase Sonca (Chandrasekharjeva limita), se začne sesedati. Zaradi tega se poviša temperatura v jedru in začne se fuzija ogljika. Produkti jedrskih reakcij so težji elementi – vse do železa. Sproščena toplota povzroči, da zvezdo raznese. Takšen konec bele pritlikavke imenujemo supernova (I. vrste). Ime je nekoliko neposrečeno, saj supernova ni le vrsta nove (pri kateri odnese le manjši del snovi), temveč eksplodira celotna zvezda.

    Supernova II. vrste je posledica sesedanja zelo masivne zvezde, ki je porabila jedrsko gorivo. Ko se neha sproščati energija, se jedro sesede. Pri tem nastajajo nevtroni, sprosti pa se tudi veliko nevtrinov, ki potujejo skozi zvezdo in uidejo v vesolje. Temperatura močno naraste, nato pa eksplozija večino snovi prvotne zvezde odnese, ostane pa zelo gosta nevtronska zvezda.

    Literatura:

    Patrick Moore, Atlas vesolja, 1999
    Karl F. Kuhn, In quest of the universe, 1998

    (Sebastjan Zamuda)

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.