Nevidnost


    Zanima me, ali je mogoče doseči nevidnost?

    Tako kot potovanje skozi čas je tudi nevidnost ena od tistih stvari, ki burijo domišljijo. Kako prijetno bi bilo sprehajati se naokoli ne da bi nas opazili ter nemoteno kukati v tuja življenja. Da seveda sploh ne omenjamo vojaških možnosti, ki jih nevidnost za sovražnikove oči omogoča. Vendar pa, ali nam nevidnost fizikalni zakoni dopuščajo?

    Ena od možnosti, tista najvabljivejša, je ta, da bi bili za opazovalca povsem prozorni. S prozornostjo samo ni načelnih ovir, če bi le lahko spremenili strukturo snovi, ki nas sestavlja. Pa na žalost prozornost za vidno svetlobo ni dovolj. Tudi če bi bili iz za svetlobo prozorne snovi, na primer stekla, in bi lahko odpravili vse napake v snovi, kot so mehurčki, razpoke, bi nas še vedno lahko opazili. Če se namreč lomni količnik snovi iz katere bi bili sestavljeni ne bi ujemal z lomnim količnikom zraka, bi se svetloba na stiku zrak-steklo lomila. Naše telo bi delovalo kot leča, saj je površina našega telesa ukrivljena. Opazili bi nas tako kot opazimo curek vode v zraku pa četudi je voda povsem prozorna.

    Rešitev bi bila, če bi bili (mi ali predmet, ki ga želimo narediti nevidnega) sestavljeni iz snovi z istim lomnim količnikom kot ga ima zrak. Ker ima zrak lomni količnik pri normalnem tlaku in temperaturi okoli n=1.0003 oz. le malo različnega od ena, tako majhne lomni količnik pa imajo le še plini, bi moral biti predmet kar iz plina! Povsem neuporabno za naše namene torej. Veliko lažje pa je narediti neviden predmet (ali vsaj približno neviden) v vodi. Lomni količnik vode je namreč n=1.33, zato je več upanja, da najdemo trdno snov s podobnim lomnim količnikom, ki je poleg tega prozorna za vidno svetlobo. Celo več, v naravi imamo živa bitja, ki so v dobrem približku nevidna. Kar pomislimo na meduze v morju. Kljub temu, da so nekatere kar spoštljivih dimenzij, jih le prepogosto plavalci spregledajo.

    Obstaja pa še drugačna možnost doseganja nevidnosti, ki jo je tudi že izkoristila narava. Mimikrija. Namesto, da bi bili prepustni za svetlobo prerišemo vzorce iz okolice na svoje telo. Sofisticirana različica bi bila, da bi na sprednjo stran telesa izrisovali tisto kar naše telo zakriva. Dosledno ob vsakem premiku. Če bi bili dovolj oddaljeni od opazovalca bi bili tako zanj nevidni. Od blizu pa bi lahko vedno opazil, da gre za projekcijo. Na robovih stranic predmeta, ki bi ga opazovali bi bila namreč slika “napačna”.

    (Jure Zupan)

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.