Konec sedemdesetih let 20. stoletja se je Daniel Everett kot misijonar odpravil med odročna indijanska plemena v amazonskem pragozdu. V okviru organizacije, ki je želela prevesti Biblijo v čim več eksotičnih jezikov, se je lotil spoznavanja govorice, ki jo je za sporazumevanje uporabljalo pleme Pirahã globoko v amazonski džungli v severozahodnem delu Brazilije.

S premori je naslednja desetletja pri plemenu preživel kar osem let. Nekaj časa so ga spremljali tudi žena in trije majhni otroci, kar je bil za mlado družino velik podvig. V vasi sredi pragozda so namreč živeli v preprosti leseni kolibi brez elektrike, vodovoda in kanalizacije.

Jezik, ki ne pozna barv in števil

Ko je Everett prvič prispel med Indijance, ni znal niti besede njihovega jezika, zato se je sprva sporazumeval kar s kretnjami. A sčasoma se je naučil povsem tekoče govoriti nenavaden jezik, ki pozna vsega enajst fonemov oziroma različnih glasov, poleg govorjenja pa ga je mogoče tudi žvižgati.

Daniel Everett z družino med pripadniki plemena Pirahã.

Bolj ko je Everett spoznaval jezik in navade pripadnikov plemena Pirahã, več nenavadnih značilnosti je opazil. Ker so mu hrano in druge potrebščine iz mesta z letalom dovažali vsakih osem tednov, je natančno vedel, kdaj bo prispel tovor. A domačini takšnega občutka za čas niso imeli, zato so ga neprestano spraševali, kdaj bo prispela nova pošiljka in kako to, da jo lahko napove.

Razlog za zelo slabo orientacijo v času je bilo dejstvo, da pripadniki plemena niso poznali števil in štetja. Količine so medsebojno le primerjali, ne pa tudi šteli. Dve ribi sta bili tako več kot le ena sama, ko pa jim je Everett denimo pokazal dva prsta, da bi ilustriral podatek, da bo letalo pristalo čez dva dni, jim to ni pomenilo nič. Tudi podatka, koliko otrok imajo, niso imeli, ker smisla štetja preprosto niso razumeli.

Med bivanjem pri plemenu se je trudil, da bi jih naučil vsaj osnovne številske operacije, a ni bil uspešen. Niti najbolj preprostega računanja, kot je denimo seštevanje 1 + 3, se jim ni uspelo naučiti. Kmalu je ugotovil, da podobno kot za števila velja tudi za barve. Čeprav pripadniki plemena niso bili barvno slepi, vseeno niso poznali besed za barve. Rdeč predmet so tako opisali le, da je videti podobno kot kri. Prav tako je opazil, da so se z majhnimi otroki pogovarjali povsem enako kot z odraslimi. Jezika namreč niso prav nič prilagajali starosti otrok, kot to počnemo mi.

Zanimiva je bila tudi njihova raba pripon na koncu besed. Z njimi so namreč izražali, kako močne dokaze oziroma zaupanje ima govorec v izrečeno. Če je nekdo povedal, da ima čoln luknjo, je prva verzija pripone izražala, da to informacijo pozna, ker mu jo je nekdo povedal, druga verzija je pomenila, da je luknjo sam neposredno videl, po tretji verziji pa je o luknji sklepal iz podatka, da je čoln potonil.

Sčasoma se je pokazalo, da je način razumevanja sveta ljudstva Pirahã bistveno drugačen. Marsikatera pojmovna razlika, ki nam je povsem samoumevna, za pripadnike tega plemena nima nikakršnega smisla. Po drugi strani pa zelo natančno poznajo okolje, v katerem živijo. Vsi znajo poimenovati vse živali in rastline, s katerimi se srečujejo, natančno pa poznajo tudi njihove lastnosti.

V jeziku Pirahã tudi ni vljudnostnih fraz, kot je denimo pozdrav »dober dan«. Ko to frazo vsakodnevno izgovarjamo, seveda ne mislimo, da je dejansko odličen dan, ampak izrazimo le prijaznost do tistih, ki jih srečamo. Tovrstne fraze namreč niso namenjene prenašanju pomena, ampak le vzdrževanju in utrjevanju medsebojnih vezi. A pripadniki amazonskega plemena takih jezikovnih pripomočkov v svojem vsakdanu, kot kaže, ne potrebujejo. Preživljajo se z lovom in ribolovom, veliko se smejijo, tako da so videti povsem srečni in zadovoljni. Njihove medsebojne odnose opisujejo celo kot nekakšno preprosto obliko komunizma.

Kdo je šarlatan?

Daniel Everett je svoje spomine na obdobje, ki ga je preživel med pripadniki plemena Pirahã, podrobno opisal v knjigi Don’t Sleep, There are Snakes: Life and Language in the Amazonian Jungle (Pantheon Books, 2008). O nenavadnem jeziku, ki se ga je ob tem naučil, je napisal tudi več znanstvenih razprav, saj je sčasoma postal strokovnjak za eksotične jezike, danes pa je univerzitetni profesor jezikoslovja.

Največji odmev je imelo poročilo, ki ga je leta 2005 objavil v strokovni reviji Current Anthropology. V njem je poročal o značilnostih kulture in jezika pripadnikov plemena Pirahã. Poleg odsotnosti pojmov za števila in barve je zapisal tudi to, da je celotna kultura plemena močno usmerjena v sedanjost. Kolektivna zavest namreč ni segala več kot dve generaciji nazaj, prav tako niso poznali nobenih mitov o stvarjenju sveta in niso prakticirali nobene religije.

Kljub množici nenavadnih opisov je največ vznemirjenja med strokovnjaki povzročil podatek, ki ga je navedel zgolj spotoma. V jeziku Pirahã namreč ni opazil nobenega tvorjenja bolj kompleksnih odvisnih stavkov, kar je običajna lastnost jezika. Opažanje verjetno ne bi bilo nič posebnega, če ne bi leta 2002 slavni jezikoslovec Noam Chomsky s sodelavci v reviji Science objavil članka, v katerem je trdil, da je osnovna razlika med ljudmi in živalmi prav v sposobnosti uporabe rekurzije v jeziku, ki nam omogoča, da s pomočjo jezikovnih pravil skladnje tvorimo poljudno dolge stavke. Znano je namreč, da se lahko živali med seboj sporazumevajo na veliko različnih načinov, a tisto, po čemer naj bi se živali najbolj značilno razlikovale od človeka, je po tej teoriji ravno zmožnost sestavljanja elementov jezika v poljubno dolge nize.

Nekatere značilnosti jezika Pirahã predstavijo težave za teorijo, ki jo je postavil jezikoslovec Noam Chomsky.

Poročilo o značilnostih jezika Pirahã je za hipotezo, ki jo je postavil Chomsky, brez dvoma predstavljalo resno težavo. V takih primerih, ko med strokovnjaki ni soglasja, se v znanosti običajno še enkrat podrobno premislijo vse trditve in preverijo podatki, a žal razprava tudi v akademskih krogih ne poteka nujno le na podlagi argumentov.

Everett je pričakoval, da bodo kritiki ob njegovi ugotovitvi, da vsi jeziki ne poznajo rekurzije, postregli s protiargumenti, a so ga ti osebno napadli in zasmehovali njegovo delo. Chomsky je Everetta kar javno razglasil za irelevantnega šarlatana, njegovi sledilci pa so poskušali na vsak način pokazati, da tudi jezik Pirahã pozna rekurzijo. Everett se spominja, da so bila grozilna pisma in osebni napadi nanj tako hudi, da se mu je zdelo, kot da bi v cerkvi pljunil na razpelo.

Bolj trezno so se razreševanja spora lotili jezikoslovci z MIT. Z računalnikom so analizirali korpus vseh posnetkov govora pripadnikov plemena Pirahã, ki sta jih zbrala Everett in njegov predhodnik Steve Sheldon. Kljub trudu pa tudi njim ni uspelo najti dokazov, da so na posnetkih primeri jezikovne rekurzije, o čemer so poročali leta 2016.

Indijanci spreobrnejo misijonarja

Everett se je sprva odpravil med Indijance kot misijonar, a je bil pri svojem širjenju vere povsem neuspešen, saj mu ni uspelo spreobrniti niti enega samega domačina. Zgodilo se je celo nasprotno, saj ga je prav druženje z domačini amazonskega pragozda odvrnilo od krščanstva. A spreobrnil se ni v kako drugo obliko religije, ki so sicer značilne za indijanska ljudstva, ampak je postal ateist.

Zaradi opustitve vere v Boga, za kar sam pravi, da je bilo odločilno prav bivanje med Indijanci, se je ločil tudi od žene in nekaj let celo ni imel stika s svojimi otroki. Žena je bila namreč iz zelo verne družine misijonarjev, ki je mlado družino sploh navdušila za to, da so z majhnimi otroki odšli v pragozd.

Do pripadnikov plemena Pirahã je zadnja leta prišla elektrika in z njo tudi televizija ter večina drugih dobrin civilizacije. Otroci zdaj hodijo v šolo, kjer se učijo portugalsko, berejo knjige in znajo seveda tudi šteti. Njihove možnosti, kaj vse bodo lahko počeli v življenju, so se tako močno povečale, izgubljajo pa se informacije o kulturah, ki svet dojemajo bistveno drugače, kot ga razumemo pripadniki globalne človeške civilizacije. Nenavaden jezik Pirahã ima danes tako le še nekaj sto govorcev.

Film v celoti: “The Amazon Code” The Grammar of Happiness (Linguistics) – YouTube