Druga doba strojev

    151

    Isaac Asimov, svetovno znani avtor odmevnih znanstvenofantastičnih in poljudnoznanstvenih knjig, ki veljajo za klasike žanra, je svojo kariero začel kot profesor biokemije na bostonski univerzi, veliko pa se je ukvarjal tudi s futurologijo. Leta 1964 je za New York Times napisal sestavek o obisku Svetovnega sejma v New Yorku, na katerem so podjetja predstavljala najnaprednejše tehnološke inovacije tistega časa. Vendar pa njegov časopisni članek danes ni zanimiv le kot poročilo o tehnoloških vrhuncih sredine šestdesetih let, ampak tudi zato, ker je v njem podrobno predstavil vizijo, kakšen naj bi bil svet čez petdeset let. Se pravi leta 2014.

    Veliko napovedi se je izkazalo za povsem točne. Tako je zapisal, da bomo leta 2014 v kinu in po televiziji gledali 3D-filme; pogovarjali se bomo na daljavo ne glede na to, kje na zemeljski obli se bomo nahajali, pri čemer bomo lahko drug drugega tudi videli preko ekrana; pomemben del električne energije bomo dobivali iz jedrskih elektrarn; robote bomo tudi že uporabljali, a jih še ne bo prav veliko, niti ne bodo zares priročni; kavo si bomo lahko skuhali s pritiskom na gumb aparata… Zbral je še veliko podobnih napovedi, ki so leta 1964 zvenele kot znanstvena fantastika, danes pa so del našega vsakdanjika.

    Proti koncu članka Asimov malo za šalo, malo zares napove še epidemijo nove nalezljive bolezni, ki naj bi prizadela človeštvo v prihodnosti. Ker naj bi večino del opravili stroji, bo človeštvo začelo bolehati za zelo hudo obliko dolgočasja. Bolezen naj bi se vztrajno širila in zajela vse večje dele prebivalstva. Sestavek zaključi z besedami: »Srečni posamezniki, ki bodo vseeno lahko udeleženi pri kakem kreativnem opravilu, bodo predstavljali resnično elito človeštva… V družbi prisilnega brezdelja bo postala najbolj cenjena beseda – delo!«

    Roboti za vsakdanjost

    Na srečo se njegova zadnja napoved o epidemiji dolgočasja še ni uresničila. Vendar pa strokovnjaki, ki predvidevajo bodoči razvoj tehnologije in njen vpliv na vsakdanje življenje, povsem resno trdijo, da lahko stroji že kmalu začnejo prevzemati tudi delovna mesta, ki obsegajo več kot zgolj neskončno ponavljanje preprostih motoričnih rutinskih opravil.

    Sposobnosti računalnikov namreč zelo hitro napredujejo. Čeprav se zdi, da umetna inteligenca še dolgo ne bo znala pisati romanov tako dobro, kot to uspeva nekaterim človeškim bitjem, po drugi strani že obstajajo računalniški algoritmi, ki znajo sami napisati novico o dogodku in jo opremiti z vsemi relevantnimi podatki, ki jih sami pridobijo iz arhivov in enciklopedij.

    Po mnenju profesorjev z univerze MIT Erika Brynjolfssona in Andrewa McAfeeja, avtorjev knjige The Second Machine Age: Work, Progress, and Prosperity in a Time of Brilliant Technologies (W. W. Norton&Company, 2014), pravkar prehajamo v dobo, ko bo mnogo tehnologij, ki smo jih poznali predvsem iz znanstvenofantastičnih filmov, postalo del vsakdanje realnosti.

    Danes nihče več ne izračunava kompleksih aritmetičnih operacij na roke, ampak to zelo zanesljivo in hitro za nas storijo računalniki. Tudi v najbolj nerazvitih državah ni več človeških računarjev, saj so računalniki bistveno cenejši, hitrejši in bolj zanesljivi. Čeprav se zdi, da nekaterih opravil stroji še lep čas ne bodo prevzeli, saj jih je zelo težko digitalizirati, se po napovedih strokovnjakov naša intuicija glede tega moti.

    V robotiki velja pravilo, da so za ljudi preprosti problemi za robote težavni. Irobot roomba zna razmeroma dobro posesati stanovanje in se izogniti oviram, a po drugi strani bomo še dolgo čakali na njegovo nadgradnjo, ki bo znala obrisati prah tudi s polic. Znani Moravčev paradoks robotike (poimenovan po znanstveniku Hansu Moravcu) pravi, da so za robote oziroma za umetno inteligenco težka tista opravila, ki se ljudem zdijo lahka, nasprotno pa so za ljudi težka opravila, ki so strojem enostavna. Računalnik bistveno lažje denimo zmnoži dve veliki števili, kot pa z besedami povzame dogajanje, ki mu je priča.

    Eno od opravil, pri katerem smo ljudje zelo uspešni, za računalnike pa je izjemno težavno, je prepoznavanje vzorcev. Naši možgani so izjemno usposobljeni za prepoznavanje pomena v vsem, kar zaznajo čuti. Podobno zahtevno opravilo sta tudi vožnja avtomobila in kompleksno medsebojno sporazumevanje.

    Vendar Moorov zakon, ki opisuje iznajdljivost in inovativnost inženirjev v računalniški industriji, še vedno velja. Po njem računalniki podvojijo svoje procesorske zmožnosti približno vsako leto in pol. Sedaj imamo v svojih žepih pametne telefone, v katere so vgrajeni procesorji, ki so tako hitri, kot so bili pred nekaj desetletji le zelo dragi superračunalniki. To pomeni, da so sedaj tudi telefoni vedno bolj sposobni izvajati zapletene in računsko potratne operacije, ki potekajo v ozadju za umetno inteligenco zapletenejših opravil, kot sta recimo kompleksno sporazumevanje in prepoznavanje vzorcev.

    Po mnenju avtorjev knjige The Second Machine Age se bo v naslednjih letih močno okrepila ponudba strojev, ki bodo znali bistveno bolje in hitreje od ljudi izvajati tudi naša povsem vsakdanja opravila. Kmalu tako ne bomo več potrebovali šoferjev, tajnikov, prevajalcev in mnogih drugih storitvenih poklicev, saj bodo stroji ta dela izvajali bistveno zanesljiveje, varneje in ceneje.

    Kaj to pomeni za družbo, kot jo poznamo danes, ni povsem jasno. Avtorja v knjigi obširno analizirata prihajajoče nove razmere, s katerimi se bomo morali morda že kmalu soočiti, in njuni zaključki nikakor niso pesimistični. Vsaj zelo se trudita, da bi spremembe prikazala v pozitivni luči.

    Izumitelji novih del

    Pisatelj znanstvene fantastike Arthur C. Clarke je nekoč zapisal, da je naš »cilj v prihodnosti polna brezposelnost, tako da se bomo vsi lahko igrali«. Tovrstne izjave velja dopolniti s podatkom, da delo oziroma zaposlitev praviloma ni le vir preživetja, ampak ljudem tudi osmišlja življenje in preprečuje, da bi jih napadla bolezen dolgočasja, kot je to opisal Asimov. Izkazalo se je tudi, da je okolje, v katerem ni veliko brezposelnih, bolj zdravo za življenje in ima manjšo stopnjo kriminala. Pri čemer ne gre toliko za pomanjkanje osnovnih sredstev za preživljanje kot za to, da je zaposlitev družbena vrednota in njeno umanjkanje povzroča stres pri ljudeh.

    Če bodo roboti poleg tekočega traku prevzeli še storitvene poklice, bomo ljudje prisiljeni iznajti nova področja dela zase, sicer nas morda res čakajo brezdelje in z njim povezane težave. Paradoks druge dobe strojev, kot avtorja opisujeta bližnjo prihodnost, ko bodo stroji prevzeli tudi storitvena opravila, pa je, da kljub temu, da gospodarstvo dobro deluje in bruto družbeni proizvod hitro raste, ljudje vseeno občutijo vedno večji pesimizem glede svoje prihodnosti.

    Ključen za stabilno moderno demokratično državo, uspešno gospodarstvo in tudi za pozitivno splošno klimo v družbi je močan srednji sloj. Če proizvedenih izdelkov in storitev nihče ne kupi, v resnici nimajo vrednosti, zato je za zdravo ekonomijo pomembno, da obstaja čim več potrošnikov, ki si lahko privoščijo nakupe. Če je nekdo stokrat bogatejši od povprečja, si bo kupil kvečjemu desetkrat več hlač, ne pa stokrat več od povprečno bogatega državljana. Zato že z ekonomskega vidika ni dobro, če v družbi obstaja sloj ekstremno bogatih, ne pa hkrati tudi močan srednji sloj. Da političnega vidika problema, ko lahko ekstremno bogati s finančnimi podporami za volilne kampanje resno ogrožajo demokratične temelje družbe, ne omenjamo. Vendar velja ta opis stanja predvsem za ZDA, kjer se obseg srednjega sloja zadnja desetletja vztrajno krči.

    Za Evropo in naše kraje je bolj kot delitev na ekstremno bogate in tiste, ki komaj preživijo, pereča vedno bolj izrazita delitev na razred ljudi z redno zaposlitvijo oziroma dohodki, ki so deležni vseh dobrobiti socialne države, in razred tistih drugih, ki so povsem enako sposobni in izobraženi, a enaka dela opravljajo za bistveno nižje plačilo po najrazličnejših alternativnih oblikah pogodbenega dela, ki ne vključujejo dobrobiti socialne države. Ali bo prihajajoča »druga doba strojev« okrepila srednji sloj in zmanjšala razkorak med obema omenjenima družbenima razredoma našega časa, je pomembno vprašanje, ki še nima odgovora. Kako se bomo odzvali na tehnološke inovacije, ki prihajajo v naš vsakdan, je odvisno tudi od nas samih, naše družbene inovativnosti in motivacije za ohranjanje pravičnih medsebojnih odnosov.