Kmalu po drugi svetovni vojni si je matematik Ernst Gabor Straus zastavil zanimivo vprašanje, ki se ga je prijelo ime problem osvetlitve. Zamislil si je, da bi stene sobe premazal s posebno srebrno barvo, tako da bi bile videti kot ogledala. Zanimalo ga je, ali lahko z enim samim točkastim svetilom, katerega žarki se odbijajo od sten, razsvetli vse predele sobe katerekoli oblike.

Že nekaj let zatem je uspelo Rogerju Penrosu izrisati načrt sobe, za katero je pokazal, da ima temne neosvetljene predele ne glede na to, kam postavi svetilko. Kasneje so drugi matematiki problem osvetlitve še podrobneje raziskali in našli nove oblike soban, ki jih prav tako ni bilo mogoče povsem razsvetliti z eno samo žarnico.

Hotela je postati pisateljica

Prav s takšnimi, na prvi pogled preprostimi problemi se je zelo uspešno ukvarjala genialna iranska matematičarka Marjam Mirzahani. V tradiciji največjih umov zgodovine znanosti je enostavna vprašanja obravnavala v posplošeni obliki in zanje poskušala najti univerzalne odgovore.

Ko jo je nekajletna hčerka opazovala pri delu, je bila sprva prepričana, da je njena mama slikarka, saj je imela nenavaden pristop k matematičnemu raziskovanju. Kar po tleh je razprostrla velike pole papirja, na katere si je skicirala geometrijske oblike, enačbe in komentarje.

Matematika je v mladosti sprva ni zanimala, saj je raje prebirala romane in sanjarila, da bo postala pisateljica. Morda se je tudi zato kasneje zapletenih matematičnih problemov lotevala na podoben način, kot bi se pisanja zgodb. Poskušala se je vživeti v glavne junake, ki so imeli zdaj podobo geometrijskih likov in enačb, ter predvideti, kako se bodo obnašali v različnih situacijah.

Marjam Mirzahani se je rodila 12. maja 1977 v Iranu. Imela je srečo, da se je vojna z Irakom, ki je močno prizadela državo v času njenega otroštva, kmalu končala, zato se je lahko, po uspešno opravljenih testih, vpisala na posebno šolo za nadarjena dekleta.

Že prvi teden je med novimi sošolci spoznala Rojo Behešti, ki je postala njena najboljša prijateljica in kasneje prav tako uspešna matematičarka. Vendar Marjam sprva pri matematiki ni blestela. Njen učitelj v prvem letniku je bil prepričan, da matematika ni zanjo, kar ji je porušilo samozavest. K sreči so dobili že v drugem letniku novega učitelja, ki je imel drugačen pristop. Začel jo je spodbujati, zato je hitro napredovala v znanju in kmalu postala najboljša na šoli.

Ko sta s sošolko Rojo izvedeli, da iranski šolarji tekmujejo v matematiki, najboljši v državi pa se udeležijo tudi mednarodne matematične olimpijade, sta odšli do ravnateljice in jo prosili, da bi se tudi onidve preizkusili. Čeprav do tedaj v iranskih ekipah ni bilo deklet, ju je ravnateljica podprla in poskrbela, da sta se lahko udeležili predtekmovanj.

Leta 1994 sta se kot prvi dekleti uvrstili v iransko ekipo za olimpijado, na kateri je Marjam osvojila zlato medaljo, Roja pa srebrno. Naslednje leto sta se ponovno uvrstili na tekmovanje, a Marjam tokrat ni osvojila le zlate medalje, ampak je zbrala tudi vse točke. Njeno sliko so takrat prvič objavili v časopisih, tako da je postala zgled za mnoga dekleta v Iranu.

Marjam je izstopala tudi kasneje med študijem na univerzi Šarif v Teheranu. Profesor matematike je nekoč študentom zastavil nalogo, za katero jim vnaprej ni povedal, da zanjo še nihče ne pozna rešitve. Marjam mu je že čez nekaj dni prinesla rešitev, ki jo je nato tudi objavila v matematični reviji. Med študijem na univerzi je prišlo tudi do velike tragedije, saj je voznik avtobusa ob vrnitvi s srečanja za udeležence matematičnih tekmovanj zaradi dežja ponoči zapeljal s ceste v reko. Roja in Marjam sta imeli srečo, kar sedem njunih sošolcev pa je v nesreči umrlo.

Vzpon med vodilne matematike sveta

Osvojitev zlate medalje na matematični olimpijadi seveda še ne pomeni, da bo uspešen tekmovalec nekoč tudi uspešen raziskovalec. Naloge na tekmovanjih so vnaprej dobro premišljene, v resničnem svetu pa nikoli ne veš, ali problem, ki ga preiskuješ, sploh ima kako rešitev. Raziskovalec mora imeti zato še druge sposobnosti, ne le zmožnost hitrega reševanja nalog. Marjam te raziskovalne žilice nikakor ni primanjkovalo.

Po zaključku študija v Iranu sta z Rojo odšli na doktorski študij v ZDA. Marjam je obiskovala predavanja na Harvardu, Roja pa na MIT, tako da sta se še vedno lahko veliko družili. Marjam je že kmalu začela obiskovati seminar matematika Curtisa McMullena, kjer ni sprva skoraj ničesar razumela, a je vseeno z zanimanjem poslušala in si delala zapiske v perzijščini.

V doktoratu se je lotila proučevanja lastnosti ravnih krivulj na ukrivljenih površinah. Na ravni ploskvi je črta, ki jo za seboj pusti mravlja, ki lahko hodi le povsem naravnost, ravna črta. Če postavimo to isto mravljo na kroglo, bo opravila velik krog in se vrnila na izhodiščno mesto. Marjam je zanimalo, kako pogoste so take zaključene krivulje, ki jih za seboj pušča takšna mravlja, na bolj nenavadnih površinah, kot so denimo večkratni torusi ali preprosteje rečeno krofi z luknjami.

Za njen doktorat, ki ga je zagovarjala leta 2004, pravijo, da ima več vsebine, kot je ustvari povprečen matematik v celem življenju. Poleg novih enačb, ki opisujejo pogostost sklenjenih ravnih krivulj na različnih ukrivljenih površinah, je na nov način dokazala tudi izrek, ki je pomemben za fizikalno teorijo strun, iznašel pa ga je fizik Edward Witten. O zahtevnosti te izpeljave priča podatek, da je matematik, ki ga je prvi dokazal, za ta dosežek prejel Fieldsovo medaljo.

Predsednik Irana prekrši stroga verska pravila

Svoj pristop k matematičnemu raziskovanju je Marjam opisala kot počasen. O nekaterih vprašanjih je sistematično razmišljala tudi deset let in bila pri tem izjemno vztrajna. Bodoči mož, matematik Jan Vondrak, se je spominjal, da sta se še v času študija dogovorila, da gresta skupaj na tek. Začela je dokaj počasi, zato se je bal, da ne bo zmogla, a po pol ure, ko je sam že omagal, je še vedno tekla enako hitro kot na začetku.

Po doktoratu se je poročila in odšla za štiri leta najprej na univerzo Princeton, nato pa sta se z možem preselila v Kalifornijo, kjer je leta 2008 postala profesorica na univerzi Stanford. S sodelavci je še naprej vneto raziskovala in prišla do več odmevnih in presenetljivih matematičnih dognanj. Njeni dosežki se niso izkazali kot zelo pomembni le za matematiko, ampak tudi za fiziko in celo razumevanje nekaterih vidikov kozmologije ter teorije velikega poka.

Za svoje dosežke je leta 2014 kot prva ženska v zgodovini prejela Fieldsovo medaljo, najvišje priznanje na področju matematike, ki ima podoben pomen, kot ga ima za druga področja znanosti Nobelova nagrada. Ob tem je vseskozi poudarjala, da ji je uspelo predvsem zato, ker je imela čudovite starše, ki so jo vseskozi podpirali in spodbujali. Prav tako sta ji bila v veliko pomoč dostop do odličnega izobraževanja in skupina genialnih prijateljev, s katerimi se je lahko družila in sproščeno pogovarjala o najrazličnejših vprašanjih.

Ko sta z možem v Kaliforniji dobila hčerko Anahito, so bili srečni in kazalo je, da jo čaka še dolga in plodovita znanstvena kariera. Vendar je leta 2013, le nekaj mesecev pred hčerkinim drugim rojstnim dnem, izvedela, da je zbolela za rakom dojke. Več let se je zdravila, vendar ji raka kljub operacijam in kemoterapiji ni uspelo premagati. Stara komaj 40 let je umrla 14. julija 2017.

Iranski predsednik Hasan Rohani je ob njeni smrti zavestno prekršil sicer strogo pravilo, da fotografij žensk brez zakrite glave v državi ni dovoljeno javno objavljati. Pred tem so se namreč v iranskih časopisih trudili, da so na njeno glavo s pomočjo računalnika naknadno dodali ruto ali pa so objavili kako starejšo sliko iz časov šolanja na domači univerzi. Marjam Mirzahani je tako postala ena redkih žensk v Iranu, katere sliko lahko mediji brez težav objavijo tudi brez zakritih las, njen rojstni dan 12. maj pa so na pobudo Iranskega društva matematikov razglasili za mednarodni dan žensk v matematiki.

Naroči se
Obveščaj me
guest
1 komentar
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Brane Slevec
Brane Slevec
2 - št. mesecev nazaj

Raziskovalci umetnih nevronskih mrež poznajo neko lastnost teh mrež, ki ji rečejo fiksna točka, oziroma ‘ekvilibrium’ (ravnotežje), ki je doseženo (ali pač ne) z ponavljanjem (iteracija), katere rezultat je lahko končen (konvergenca) ali pa tudi ne (divergenca) in zahteva nadaljno obdelavo. Precej podobno, le da mnogo bolj kompleksno, se obnašajo tudi naravne nevronske mreže, ki nam jih je inštalirala Evolucija in nam jih (lahkomiselno?) prepustila v uporabo in predvsem nadaljni razvoj, katerih (elektromagneno kemični) ekvilibrium povzroča logika, ki se interpretira predvsem kot nekaj, čemur rečejo matematika, ki ima mnogo podkategorij, ki lahko operirajo v toliko številčnih prostorih, kolikor je številk… Beri dalje »