Temna stran univerze

    Danes sem ob robu dogajanja pred fakulteto srečal znanko, ki je bila glede na situacijo neverjetno dobre volje. Hitro mi je povedala, da je pred kratkim po naključju dobila asistentsko mesto in da zdaj blazno uživa, ko lahko dela s študenti. Ko sva se malo dlje pogovarjala, pa so prišle na dan malo manj lepe plati našega univerzitetnega sistema. Da je sploh lahko kandidirala na izpraznjeno asistentsko mesto, je poleg običajnih formalnih pogojev (ima doktorat z Oxforda prav s področja, na katerem zdaj poučuje!), potrebovala še asistentsko habilitacijo univerze prav za to delovno mesto. Ker je nekako pravočasno izvedela, da se bo mesto spraznilo, si je habilitacijo uspela pridobiti in zanjo, kot še ne zaposlena na univerzi, odštela 1000 EUR.

    Zadnja leta sem slišal še zelo veliko podobnih zgodb z najrazličnejšimi zapleti in razpleti. Tudi od znancev, ki so jim docenturo zavrnili preprosto zato, ker se jim je zdelo, da jih je že dovolj izbrancev na nekem fevdu in ne rabijo še novih, tudi če so ti še tako znanstveno oziroma strokovno odlični. Verjetno pa ste že prebrali zelo lep Alenkin pogled na to problematiko iz ZDA izpred nekaj let:  Kvarkadabra blog: Zaposlovanje na Univerzi v Ljubljani.

    Zakaj pišem tole prav zdaj, ko se obetajo veliki rezi pri financiranju univerze? Zato, ker sem prepričan, da mora univerza zelo hitro spremeniti svojo prakso le navidezno odprtih razpisov, če želi prebroditi to krizo. Hvala bogu se problema zelo dobro zaveda tudi rektor UL (Kvarkadabra blog: Končno bolj odprti razpisi na naših univerzah?) in srčno upam, da bo ta nesmisel, ki služi le temu, da se elegantno formalno izloči potencialno odlične kandidate, kmalu stvar preteklosti. Univerza si takšne kadrovske politike danes preprosto ne more več privoščiti.

    22 KOMENTARJI

    1. se absolutno strinjam. Obstoječe habilitacije so bizantinska kuhinja, še več, skupina posameznikov, ki so člani univerzitetne komisije, si po novem domišlja, da lahko tudi "vsebinsko" (ne samo formalno, bibliometrično itd.) presoja o napredovanjih. To ni nič drugega kot prenos oddelčnega in fakultetnega bizantinizma na univerzitetno raven. Iz majhne predsobe (oddelek, fakulteta) v nekoliko večjo (univerza), ki pa je povsem šarlatanska in v bistvu "politična". Nikjer na svetu ni ničesar podobnega. Kjer jim gre res za to, da bi izbrali najboljšega kandidata, si v komisijo mazohistično določijio zunanje člane, ki se zelo natančno spoznajo na specifično področje, in sprejmejo njihovo izbiro.

    2. Ad fontes. Nikjer nisem tako izgubljena kot na slovenskem akademskem trgu. Med Southamptonom, Oxfordom, Stockholmom, Umeo, Glasgowom, Londonom … potujemo "zgolj" z intervjuji, predstavitvami, kajpak objavami, PhD diplomami in referencami. Če naj bi se kdaj vrnila v Slovenijo, naj menda kar začnem s habilitacijo. Pred tem bo še nekdo iz slovenske univerze ugotovil, če moj doktorat, ki odpira vrata prej omenjenih, sploh ustreza slovenskim standardom. Pa pravijo, da je "skandinavski" akademski trg zamejen?

    3. Danes grem na sejo Upravnega odbora Univerze v Ljubljani in bom to izpostavil. Sicer pa, a se spomnite koliko hude krvi smo sprožili z enim od osnutkov NPVŠ, ko smo predlagali, da bi habilitacije povsem opustili in ves ta "rom pom pom" vezali na izvolitev na delovno mesto… A danes to niti zgodovina ni več.

      • ja, Stojan, to je res, vendar tam ni nič konkretnega pisalo o ukinjanju te shizofrenije (delovno mesto — habilitacija), temveč samo o "ločevanju" nazivov in delovnih mest. To pa že imamo in se interpretira tako, da je nekdo z višjim nazivom na nižjem delovnem mestu — in ima večje obveznosti za manjšo plačo.
        Nepristranskega razpisa pa NI mogoče izvesti, tudi če bi ga kdo hotel. Kandidati si morajo namreč kupiti naziv (tj. biti povabljeni k samoplačniški kandidaturi), preden se sploh lahko prijavijo na razpis.
        Ampak to se bo že spremenilo, brez skrbi. Večje vprašanje je, če bo sploh še kakšen razpis.

    4. Fevdalci še nikjer na svetu niso sami izvedli francoske revolucije. Brez močnega pritiska zainteresirane javnosti ne bo šlo. Verjetno mora senat UL sprejeti spremembo pravil, ali je dovolj že okrožnica rektorja?

    5. Rešitev tovrstnih težav je po mojem mnenju precej preprosta – za vsa profesorska mesta bi morale biti komisije za izbor povsem neodvisne, po možnosti z vsaj enim ali dvema tujcema, ne pa tako kot sedaj, ko komisije za izbor ponavadi sestavljajo tesni sodelavci in prijatelji vnaprej izbranega kandidata. Habilitacija pa ne bi smela biti pogoj za prijavo na delovno mesto, ampak obveza, da se mora tisti, ki bo sprejet, v določenem časovnem roku habilitirati. Samo s tema dvema ukrepoma, ki bi jih bilo povsem enostavno narediti in brez dodatnih stroškov, bi se kadrovanje lahko bistveno spremenilo.

      Če pa sem malo provokativen, pa potem takšne neodvisne mednarodne komisije naredimo še za ponovno preverjanje tistih, ki že zasedajo pedagoška delovna mesta na Univerzi…

    6. V tem primeru ni bilo nobenega naključja. Asistentka je bila izbrana vnaprej, razpis pa so ji prilagodili, kot se to ponavadi dogaja. Za prosto mesto ni izvedela ''nekako pravočasno'', temveč so jo osebno obvestili. Če prvi izbranec oddelka asistentkega mesta ne bi odklonil (to je pa res naključje), se pač ne bi mogla prijaviti.

    7. Kolikor jaz poznam naso univerzo (pa mislim, da jo kar dobro) ni nakljucja skoraj nikoli. Prakticno vedno je kandidat izbran ze vnaprej in je celoten razpis ter izbiranje kandidata samo farsa, potemkinova vas, da vse izgleda navzven lepo in posteno. Nenazadnje pa je pravno vsem tem komisijam tezko ocitati, da delajo kaj narobe, saj prav nikjer ne pise, da bi bile komisije za izbiro kandidata zavezane k izbiri boljsega kandidata (se strinjam, da je to, kdo je boljsi lahko tudi zelo subjektivna ocena), zato je po mojem mnenju edina moznost, da se to preseka, iskanje povsem neodvisnih komisij.

    8. Neodvisnih komisij? To pomeni komisij v katerih bi sedeli ljudje, ki niso zaposleni na UL? To je zelo cudno – v ZDA si ne morem zamisliti, da bi od zunaj diktirali koga zaposliti. Zaposlitvena politika (in smer kam se razvijati) je v glavni domeni oddelka, ob tem, da se je treba boriti za nastanek mest z managementom univerze (podobno kot z rektorstvom UL, si predstavljam). Proces izbire kandidatov je zelo temeljit in traja nekako 4 do 5 mesecev, pri cemer se najprej naredi lista kandidatov, ki se jih nato povabi na kampus, kjer imajo seminar ali kolokvij, predvsem pa intervjuje z vsakim zainteresiranim clanom ucnega zbora (faculty). Razvrstitev predlaga komisija, na faculty meeting pa se resno razpravlja o vsakem na listi.

      Pri promocijah in predvsem pri odlocitvi o "tenure" pa je izredno pomembno pridobiti pisma podpore eminentnih znanstvenikov iz lastnega podrocja.

    9. Ad anonimni: zgleda, da je to splošna anglosax praksa. Ampak je pristop odvisen tudi od pozicije, za katero se poteguješ. Nimajo namreč vse istih postopkov. Pa tudi promocije se precej razlikujejo med državami. "Zunanjim" je precej težko dojeti globine vseh postopkov, še posebej, če se seliš z ene pogodbe na drugo, z ene uni (in države) na/v drugo. Vsekakor je pa slovenski sistem posebne vrste, predvsem v tem (in tu je podoben švedskemu), da ljudje pogosto ostajajo na fakultetah, na katerih so diplomirali, magistrirali, doktorirali. Verjetno je to pogosteje v primerih, ko oseba opravlja doktorat kot del zaposlitve. V UK je, na primer, priporočljivo, da tak študent/ka gresta vsaj na postdoca drugam, da se "premešajo in oplemenitijo" znanstvena spoznanja in pristopi.

    10. Verjetno bi še kdo z veseljem plačal 1000 EUR, da bi ga za nedoločen čas zaposlili na univerzi. Sploh če se bliža štiridesetim in je komaj doktoriral, brez pomembnih objav in delovnih izkušenj. Sicer pa v Sloveniji za zaposlitev za nedoločen čas na univerzi še vedno pogosto zadošča že diploma, zato ni potrebe, da bi šel kdo pogledat, kako zgleda znanost drugje.

    11. A da zadošča diploma za zaposlitev na univerzi? In za nedoločen čas? Verjetno si mislil na podporno osebje, a ne? Mislim, kakšne eni pokajo…
      Ja, takih primerov diplomantov, ki predavajo na univerzi, je pa res veliko…

      (ZdravaPamet)

    12. Poglej si pogoje za asistentsko mesto (ali pa lektorsko). Doktorat je pogoj šele za četrto izvolitev v asistenta, veliko pa jih za nedoločen čas (s pogojem, da bo na vsake 3 leta spet izvoljen — to je rutinski postopek, ne neka resna grožnja, saj pogoji niso težki) zaposlijo že takoj na začetku po diplomi. Povprečna ocena 8 res ni tako hud pogoj, se ti ne zdi?
      Zadnje čase je mogoče res malo težje, ampak še nekaj let nazaj je bila to stalna praksa.

    13. Verjetno ne govoriš za resno fakulteto, kot je FMF, mar ne?

      Sicer pa ne vidim prav nič spornega v tem, kar si napisal.

      (ZdravaPamet)

    14. Pisal sem o konkretnem primeru in o habilitacijskih merilih ljubljanske univerze.
      Za zaposlitev na univerzi za nedoločen čas v SLoveniji (vsaj v izhodišču) pogosto zadošča diploma. Če sem prav razumel, si se norčeval iz te trditve? Nisem govoril o docentih itd., ampak o asistentih (in lektorjih), ker gre tudi v konkretnem primeru za asistentsko mesto.

    15. Zakaj bi se nekdo z doktoratom iz Oxforda prijavil na asistentsko mesto v Ljubljani? Verjetno nima cisto nobenih ambicij. ali pa ga nikjer drugje nocejo?

    16. "Pisal sem o konkretnem primeru in o habilitacijskih merilih ljubljanske univerze.
      Za zaposlitev na univerzi za nedoločen čas v SLoveniji (vsaj v izhodišču) pogosto zadošča diploma. Če sem prav razumel, si se norčeval iz te trditve? Nisem govoril o docentih itd., ampak o asistentih (in lektorjih), ker gre tudi v konkretnem primeru za asistentsko mesto."

      Norčeval? Asistent za nedoločen čas. Hm, no, ne poznam konkretnega primera, ampak jaz itak nisem v "akademski" sferi. Je pa več kot običajno, da je asistent diplomant, pogosto svež. In, če sem čisto iskren, sam ne vidim nobenega problema, če je izvoljen za asistenta za petdeset let. 😉

    17. Problem se pojavi pri podhranjenih področjih, kjer se na novo jemlje ljudi zelo redko, po diplomi pa je težko oceniti, kdo se bo najbolje obnesel tudi čez petdeset let. Ti večni asistenti so potem tudi prvi v vrsti, če se slučajno izprazni docentsko mesto. Saj nekateri med njimi si to res zaslužijo, vsi pa ne.

      Konkretni primer: Zaradi sporov na oddelku je dal odpoved redni profesor, njegovo mesto je avtomatično dobil eden od asistentov, prazno asistentsko mesto pa naj bi dobil bivši mladi raziskovalec. Ko je ta slučajno zavrnil, so šele pomislili na koga drugega. Nekaj kandidatov je odpadlo oziroma jih niso hoteli, zato so se odločili za izbrano kandidatko, ji prilagodili razpis in še pol leta čakali nanjo. Če ne bi imela vez na oddelku, se verjetno ne bi spomnili nanjo.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.