Kmalu po koncu druge svetovne vojne so pri Unescu sestavili komisijo uglednih znanstvenikov, med katerimi je bil verjetno najbolj znano ime francoski antropolog Claude Lévi-Strauss, in jim naročili, da proučijo vse, kar je bilo do takrat znanega o rasnem razlikovanju med ljudmi, ter o tem napišejo poročilo.

V dokumentu z naslovom Vprašanje rase, ki so ga objavili 18. julija 1950, so na podlagi vseh zbranih podatkov iz znanstvenih raziskav zaključili, da beseda rasa, kot so jo za razlikovanje med skupinami ljudi takrat uporabljali v vsakdanjem jeziku, ne ustreza dejanskim biološkim razlikam med človeškimi populacijami, zato so predlagali, da se besedo rasa nadomesti z oznako etnična skupina.

Da za opis nacionalnih, religioznih, geografskih ali jezikovnih skupin ljudi, kot so Evropejci, Slovenci, Judi, muslimani, rasa ni ustrezna oznaka, je postalo kmalu nato splošno sprejeto stališče. V poročilu so jasno zapisali, da je človeštvo eno samo, kakršnokoli biološko utemeljevanje in vzpostavljanje hierarhije med skupinami ljudi oziroma rasami pa je znanstveno neutemeljeno. Da naj bi bilo hierarhično razlikovanje med populacijami ljudi kakorkoli znanstveno utemeljeno, je zgolj mit, ki je v zgodovini človeštva povzročil ogromno trpljenja in velikansko družbeno škodo.

Zanemarljivo majhne razlike med rasami

Sredi 20. stoletja je bila rasna segregacija marsikje še vedno legalna in nekaj povsem vsakdanjega. Prav jasna opredelitev stroke v deklaraciji Unesca, da rasno razlikovanje ni znanstveno utemeljeno, je močno prispevala k odpravljanju rasistične zakonodaje v ZDA. Ameriško ustavno sodišče je leta 1954 v sodbi Brown vs. Board of Education soglasno odločilo, da ločene šole za temnopolte otroke niso v skladu z ustavo ZDA.

Naslednji pomemben znanstveni argument v razpravi o bioloških razlikah med populacijami ljudi je leta 1972 predstavil harvardski biolog Richard Lewontin. Objavil je vplivno študijo, v kateri je proučil variacije nekaterih beljakovin v krvi ljudi z različnih koncev sveta. V raziskavi je ugotovil, da je genska variabilnost med pripadniki iste »rase« bistveno večja kot statistično merljive razlike med »rasami«, če kot kriterij klasifikacije uporabimo denimo barvo polti. Iz tega je sklepal, da biološki oziroma genetski temelji za klasifikacijo ljudi v rasne kategorije nimajo znanstvene podlage. Od takrat naprej je med biologi in antropologi veljal splošno sprejet konsenz, da so genske razlike med populacijami ljudi po svetu zanemarljivo majhne v primerjavi z genskimi razlikami med posamezniki znotraj teh populacij.

Zadnja desetletja, ko je na voljo vse več podatkov o genomih ljudi z vsega sveta, nekaj uglednih raziskovalcev opozarja, da bo treba konsenz o zanemarljivem pomenu razlik med različnimi populacijami ljudi na novo premisliti. Dobro so namreč znane genske razlike med populacijami denimo glede sposobnosti presnove škroba in mlečnega sladkorja, glede zmožnosti dihanja na visokih nadmorskih višinah, glede delovanja nekaterih encimov ter glede podvrženosti nekaterim boleznim.

Japonska tako že zahteva, da proizvajalci zdravil izvedejo klinične teste posebej še na Japoncih, saj so variacije v delovanju nekaterih presnovnih encimov za japonsko populacijo, ki je več stoletij živela dokaj ločeno od drugih delov človeštva, v povprečju malo drugačne. Podobno je z drugimi populacijami po svetu, pri katerih zaradi pogostosti specifičnih variacij v genskem zapisu morda obstaja večja verjetnost za pojav nekaterih bolezni, hkrati pa morda nekatera zdravila zanje niso enako učinkovita ali imajo več stranskih učinkov.

Vse to so podatki, ki lahko pripomorejo k učinkovitejši preventivi in hitrejši diagnostiki bolezni. Za posameznika je v tem smislu dobro, da pozna značilnosti populacije, iz katere izhaja. A ob tem se moramo vseskozi zelo dobro zavedati, da lahko tovrstni podatki zelo hitro pripeljejo tudi do vrednostne primerjave in vzpostavljanja hierarhije med različnimi populacijami.

Soočenje z novimi raziskavami o razlikah

David Reich, profesor genetike na Harvard Medical School, v knjigi Who We Are and How We Got Here: Ancient DNA and the New Science of the Human Past (Pantheon, 2018) med drugim z veliko mero previdnosti odpira vprašanja, kako naj se znanost sooči z genetskimi raziskavami razlik med populacijami ljudi, za katere pričakujejo, da jih bodo ob večjem številu prebranih genomov našli vse več.

Ko je na začetku svoje kariere proučeval genske vzroke, zakaj je rak prostate pri Američanih afriškega porekla 1,7-krat pogostejši kot pri Američanih evropskega porekla, so ga nekateri antropologi na znanstvenih konferencah jezno obtožili, da se spogleduje z rasizmom. Po skrbni analizi so s sodelavci namreč med Američani s predniki iz zahodne Afrike odkrili večjo pogostost variacij genskega zapisa, ki povečajo verjetnost za razvoj te bolezni.

Resnejšo skrb povzročajo študije, v katerih proučujejo povezave med genskimi variacijami in sposobnostjo mišljenja ter učenja, saj je v takšnih primerih vzpostavitev vrednostne hierarhije med populacijami bistveno težje preprečiti. Leta 2016 so v reviji Nature objavili študijo več sto tisoč genomov Evropejcev, v kateri so pokazali na korelacijo med 74 variacijami genskega zapisa in dolžino šolanja posameznikov. Izkazalo se je, da lahko na podlagi teh variacij napovedo, koliko časa se bo nekdo šolal, pri čemer je treba poudariti, da gre za vplive dednosti, ki so bistveno manjši od vplivov okolja.

Kasnejša študija istih variacij na genomih Islandcev je pokazala, da imajo močno korelacijo tudi s starostjo, ko ima ženska prvega otroka. Prav mogoča je zato interpretacija, po kateri imajo te variacije vpliv na število let, posvečenih šolanju, posredno prek tega, da je ženskam, ki imajo v življenju prej otroke, v povprečju težje dokončati študij kot tistim, ki imajo otroke kasneje.

Nekateri družboslovci zaradi zlorab takšnih raziskav, ki jih poznamo iz zgodovine, predlagajo, da bi morale študije bioloških razlik med populacijami ljudi pred javno objavo odobriti še posebne etične komisije, ki bi presojale, ali je posamezna objava rezultatov študije v javnem interesu ali ni. Reichu se takšne komisije seveda ne zdijo smiselne. Pravi, da je bistveno bolje, če znanstvena skupnost tudi študije genskih razlik med populacijami odprto obravnava in vrednoti znotraj svojih običajnih postopkov preverjanja hipotez, saj lahko le tako dosežemo, da so vsi vidiki tovrstnih študij podvrženi maksimalni strokovni kritiki.

Študij genomov davno umrlih ljudi

David Reich v knjigi podrobno analizira tudi raziskave genskega materiala, ki ga lahko zadnja leta pridobijo iz več tisoč in deset tisoč let starih kosti ter drugih bioloških ostankov, ki jih najdejo med arheološkimi izkopavanji. Ena od presenetljivih ugotovitev tovrstnih študij je bila, da imamo današnji večinski prebivalci Evrope in Azije v svojih genomih pomemben delež neandertalskih genov, nimajo pa jih današnji prebivalci podsaharske Afrike. Lastnosti, ki so jih takratni ljudje pridobili, ker so imeli otroke z neandertalci, so jim omogočile, da so se lažje prilagodili na podnebne razmere v Evropi in Aziji, kjer so neandertalci pred tem živeli že dolgo časa.

Z genetsko analizo populacij ljudi, ki so živeli pred več tisoč leti, lahko proučujejo tudi to, kako je prihajalo do migracij ljudstev in kakšna je bila stopnja neenakosti v družbi. V genskem zapisu starih vzorcev dednega materiala so tako opazili, da je prišlo pred približno pet tisoč leti do porasta vplivnih posameznikov, ki so imeli veliko število potomcev, kar priča, da je postala družba takrat zelo hierarhična. V času pred tem obdobjem takšnih vplivnih posameznikov niso opazili. Nove oblike družbene ureditve, povezane s začetkom poljedelstva in živinoreje, so – kot kaže – povzročile, da so si lahko posamezniki pridobili zelo velik vpliv.

Napredek tehnologije nam omogoča, da v vedno večjem številu prebiramo genome ljudi z vsega sveta in iz različnih obdobij zgodovine. S pomočjo množice zbranih podatkov lahko odkrivamo nove značilnosti populacij in se učinkoviteje spopadamo z boleznimi. Ob tem moramo biti vseskozi zelo pazljivi, da ljudi ne začnemo razvrščati v hierarhično urejene skupine. Kot v knjigi poudarja David Reich, se moramo hkrati zavedati, da se veliko najbolj problematičnih interpretacij genetskih raziskav napaja prav iz prepričanja, da se prava resnica o genski raznolikosti človeštva namenoma prikriva, ker naj ne bi bila politično korektna.