Z izrazom milenijska generacija označujejo mlade, ki so se rodili v osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja in za katere je značilno, da so zelo dobro izobraženi, samozavestni, optimistični, srečni, prilagodljivi, strpni in ustvarjalni. Odraščali so v dobi računalnikov in interneta, zato znajo hitro poiskati nove informacije in se dodatno izobraziti.

Za njimi prihaja i-generacija, v katero uvrščajo otroke z letnicami rojstva od leta 1995 naprej. Od milenijske generacije se današnji najstniki razlikujejo predvsem po tem, da odraščajo v času, ko so svet preplavili pametni telefoni in družbeni mediji. Prve iPhone so izdelali leta 2007, do leta 2012 pa je imela v razvitem svetu pametne telefone že več kot polovica prebivalstva. Po eni od raziskav, naj bi imelo leta 2017 iPhone v ZDA kar tri četrtine najstnikov.

Profesorica psihologije Jean M. Twenge, ki proučuje in primerja različne generacije mladih, v knjigi iGen (Atria Books, 2017) poroča, da je v vsakoletnih merjenjih zadovoljstva in odnosa do življenja pri najstnikih okoli leta 2012 zaznala skrb vzbujajočo spremembo trendov.

Opazila je pomembno razliko med i-generacijo in milenijci, ki so povprečno veljali za srečnejše od prejšnjih generacij. Meritve kažejo, da je pri pripadnikih i-generacije manj optimizma, sreče in samozavesti. Najstniki i-generacije imajo sicer močno delovno etiko, a hkrati nižja pričakovanja o uspehu v življenju kot milenijci, so bolj osamljeni, saj se manj družijo s prijatelji, hodijo na zmenke in posegajo po alkoholu ter pozneje pridobijo vozniško dovoljenje.

Pri i-generaciji opažajo tudi povečanje depresivnosti. V ZDA se je klinično diagnosticirana depresija v obdobju od leta 2012 do leta 2015 pri dečkih povečala za 21 odstotkov, pri deklicah pa za kar 50 odstotkov. Prav tako se je v letih od 2007 do 2015 podvojila samomorilnost pri dečkih, pri deklicah v starosti od 12 do 14 let pa celo potrojila. Opažajo tudi povečan obisk urgence zaradi samopoškodovanja mladih deklet.

Psihologinja Jean M. Twenge te alarmantne podatke o slabšanju mentalnega zdravja najstnikov pojasnjuje s hipotezo, da je za večino težav kriva predvsem nepravilna uporaba pametnih telefonov. Mladi se namreč v povprečju s prijatelji vse manj družijo v živo in vse več časa preživijo prek telefonov na družbenih omrežjih.

Če si otroci na dan izmenjajo več sto sporočil in svojo samopodobo gradijo na količini všečkov, ki jih prejmejo na različnih spletnih platformah, se to lahko hitro pozna na njihovem počutju. Jean M. Twenge zato zelo slikovito zaključi, da je nepravilna in čezmerna uporaba pametnih telefonov zelo verjetno poškodovala celo generacijo otrok.

Čeprav je i-generacija, kot kažejo podatki, manj srečna in bolj podvržena depresiji, pa nekatere druge raziskave i-generacije ne vidijo v tako črni luči. Psiholog John Protzko se je nedavno lotil analize vseh izvedenih marshmallow testov, s katerimi strokovnjaki že pol stoletja preverjajo, kakšno stopnjo samokontrole imajo otroci.

V testu so štiriletnim otrokom najprej ponudili marshmallow tortico in jim povedali, da bodo lahko dobili še eno, če se bodo znali zadržati in sladice ne bodo takoj pojedli. Pozneje so predmet poželenja prilagajali, zato je bila naloga za otroke vseskozi močan izziv. Čas, koliko minut so otroci sposobni počakati, preden jih sladica premami, je eden od parametrov, s katerim merijo samokontrolo otrok.

Preden je analiziral zbrane podatke, je Protzko izvedel še anketo med 260 strokovnjaki za miselni razvoj otrok, v kateri jih je vprašal za mnenje, ali pričakujejo, da se povprečna sposobnost samokontrole otrok skozi desetletja povečuje, zmanjšuje ali ostaja enaka. Malo več kot polovica strokovnjakov je menila, da se sposobnost samokontrole otrok zmanjšuje, 20 odstotkov jih je trdilo, da ostaja enaka, le 16 odstotkov jih je menilo, da se povečuje. Preostali se niso želeli opredeliti ali so trdili, da imajo premalo podatkov.

Protzko je nato analiziral vse študije marshmallow testov od leta 1968 do danes. Proti pričakovanju je ugotovil, da se sposobnost samokontrole otrok v povprečju povečuje. Ugotovil je tudi, da se samokontrola povečuje s podobno stopnjo kot povprečen uspeh na inteligenčnih testih.

Da se uspeh na testih inteligence postopno povečuje, je znano že dlje časa, ni pa še povsem raziskano, kaj je vzrok zviševanja povprečne inteligence. Domnevajo, da gre za preplet boljše prehrane, boljšega sistema vrtcev in šol, manj hudih otroških bolezni in tudi večje navajenosti na tip abstraktnega razmišljanja, ki ga preizkušajo na tovrstnih testih.

Protzko ob svoji raziskavi opozarja na vzorec, po katerem nove popularne tehnologije vedno znova obtožujemo, da kvarno delujejo na mladino. Pred telefoni in računalniki je bila to televizija, še prej radio, najbolj zanimivo pa je, da so imeli podoben status škodljivcev nekoč celo romani.

Bolj kot nova tehnologija sama po sebi je seveda potencialno škodljiva njena pretirana in napačna uporaba. Če cele noči pri svečah berejo romane, cele dneve gledajo televizijo ali nenehno spremljajo dogajanje na družbenih omrežjih prek pametnih telefonov, to na razvoj najstnikov seveda ne more vplivati najbolje.