O vzponu prekernega dela

    Iz intervjuja s prof. dr. Vesno Leskošek z UL v današnjem Delu

    Prekerne oblike zaposlovanja so v Sloveniji že prevladujoče. Delež potreb po delavcih za določen čas, ki jih slovenski delodajalci posredujejo na zavod za zaposlovanje, se od začetka devetdesetih let stalno povečuje in je leta 2011 dosegel že 81,7 odstotka vseh potreb po delavcih. Za strokovnjake, med katere spadajo visokošolski delavci, vzgojitelji, učitelji in drugi primerljivi poklici, je 71,5 odstotka delovnih mest za določen čas. Najmanj začasnih delovnih mest, le 40 odstotkov, je razpisanih za generalne direktorje, menedžerje in prokuriste. Videti je, da porast ponujenih zaposlitev za določen čas postaja dolgoročni trend na slovenskem trgu delovne sile.

    2 KOMENTARJI

    1. http://www.pogledi.si/druzba/kako-do-boljsih-diplomantov

      Na fakultetah konkurenco omejujemo tudi tako, da delovnih mest ne razpišemo javno ali celo mednarodno, ampak zgolj interno, ker smo kandidata že vnaprej izbrali. To so običajno asistenti, ki kandidirajo za mesta docentov in so jih mentorji že predvideli za nasledstvo. Izbranci so imeli v preteklosti relativno lahko pot do redne profesure, nirvane akademskega poklica, saj nekateri v celotni karieri – 40 letih – niso objavili niti enega mednarodno odmevnega članka. Le na fakultetah, kjer je število mest omejeno (denimo Fakulteta za matematiko in fiziko), so napredovali resnično najboljši po objavah, kar se kaže tudi v teži, ki jo imajo takšne fakultete pri uvrstitvi univerz na Šanghajski lestvici 2000 najboljših fakultet. Predavatelje, ki bi raziskovalno povsem zaspali, bi morali brez stroškov odpuščati, saj v bistvu niso zmožni opravljati delovnih nalog. Poleg tega je plača učitelja z enakim nazivom (na primer redni profesor) povsem neodvisna od števila objav ali kakovosti predavanj.

      in še odgovor ministrstva
      http://www.pogledi.si/node/476

      • Vse skupaj je staro sicer že dve leti, a vseeno zanimivo. O tem kako malo vedo na ministrstvu kaj pomeni ustvarjanje primernega okolja za kakovostno visoko šolstvo mi največ pove že drugi odstavek:

        Uvodoma izpostavljamo, da je potrebno na visokošolski sistem gledati širše in celovito, z upoštevanjem vseh vlog visokega šolstva v družbi, zato se ne moremo strinjati, da besedna zveza »akademski cilji« pomeni le uvrstitev na šanghajski lestvici univerz med prvih sto na svetu. Če naj bi celoten slovenski visokošolski sistem organizirali tako, da bi naše univerze dosegle višje mesto na tej lestvici, bi bilo dovolj zaposliti le nekaj Nobelovih nagrajencev in/ali oseb, ki so objavili v revijah Nature ali Science. Vendar to ne bi pomenilo bistvene spremembe v kakovosti ali delovanju naših visokošolskih institucij, njihovi organizaciji ali odgovornosti ter nenazadnje motivaciji študentov za študij, …

        Če bi uspelo UL privabiti "nekaj" Nobelovcev bi bil to izjemen dosežek in si bi ga prav lahko postavili za cilj. Za seboj bi namreč potegnil spremembo v marsikaterem načinu delovanja, skoraj zagotovo bi morali spremeniti celoten sistem nagrajevanja (plače), pridobivanja grantov, napredovanj, itd…, da bi sploh imeli možnost privabiti znanstvene superzvezdnike. To je tako kot da bi direktor Union Olimpije izjavil, da za osvojitev evrolige potrebujejo zaposliti le nekaj Kobe Bryantov…

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.