Ko se sonce vrti okoli zemlje

    Ugledna revija American Sociological Review je v zadnji številki objavila članek, ki analizira dinamiko zaupanja Ameriške (ZDA) javnosti v znanost med leti 1974 in 2010. Objavljena študija ugotavlja, da je zaupanje v znanost močno upadlo med ljudmi, ki se opredeljujejo za konzervativne, med ostalimi pa se ni občutno spremenilo. Med socio-demografskimi kazalci je na dinamiko zaupanja v znanost vplivalo edino redno obiskovanje verskih obredov, ki na zaupanje vpliva negativno.

    Padec zaupanja v znanost med ljudmi, ki se identificirajo s konzervativizmom, je po avtorjih posledica sprememb v javni podobi o vlogi znanosti v zadnjih 35 letih. Nekoč se je v znanosti poudarjal inženirski problem osvajanja vesolja, zdaj pa sta v ospredju globalno segrevanje in teorija evolucije. Oba sta v konfliktu z vrednotami, ki motivirajo ameriško konzervativno gibanje – nasprotovanje omejitvam v ekonomiji in zagovarjanje (verskih) omejitev v intimnosti. Konflikt med znanostjo ter intuicijo ali družbenimi normami sicer ni novost (spomnimo se Galilea).

    Znanost ima vse pomembnejšo vlogo v ekonomskem in družbenem napredku razvitih držav. Poleg tega so v zadnjih 35 letih vse discipline doživele izjemen napredek v strogosti metod raziskovanja (ekonomska teorija, na primer, ki je pred desetletji temeljila na intuiciji in ideoloških predpostavkah, zdaj uporablja metodo nadzorovanih poskusov – o tem piše Sašo, tule pa je predavanje v DZ). Ignoriranje znanosti zaradi parcialnih interesov ali nepreverljivih prepričanj je torej neodgovorno. Ravno tako je neodgovorno omejevanje znanosti na reševanje zgolj tehničnih oziroma inženirskih problemov, saj je znanstvena metoda uporabna za racionalno odločanje na vseh ravneh družbe, vključno z ekonomijo.

    Zanimivo bi bilo videti kakšno je zaupanje znanstveni metodi v slovenski javnosti. Sam opažam težnjo k ideološkim delitvam na t.i. “prave” in “druge” znanosti in pomanjkanje javnega komuniciranja o metodi in družbenem pomenu znanosti. V medijih ideološki boji zasenčijo bolj strokovna vprašanja (npr. ekonomska). Pomena znanstvene metode se ne zaveda niti država: pogosto daje občutek, da se pri odločanju boji neodvisne strokovne presoje.

    Na zaupanje v znanost verjetno najbolj vplivajo tematike, kjer so znanstvena dognanja v nasprotju z ideologijo ali intuicijo. Oglejmo si javno razpravo o posvojitvi otrok ob nedavnem referendumu o družinskem zakoniku. Društvo psihologov Slovenije je predstavilo mednarodne znanstvene študije, ki dokazujejo, da družinska struktura na razvoj otroka vpliva manj kot njegovo družbeno okolje. Študije so objavljene v najbolj kritičnih in vplivnih mednarodnih znanstvenih publikacijah in podprte s strani najbolj relevantnih mednarodnih strokovnih združenj. Podobno strokovno mnenje so podali Zbornica kliničnih psihologov Slovenije, Združenje psihoterapevtov Slovenije ter Katedra za razvojno psihologijo Univerze v Ljubljani (njihova mnenja so tukaj in tukaj). Znanost in stroka torej podpirata sporne člene družinskega zakonika. Kljub temu je javna razprava večinoma obšla znanstvene zaključke.

    Nekoliko presenetljivo pa je, da so ob tem vprašanju znanost ignorirali nekateri slovenski znanstveniki. V medijih sem zaznal naslednji primer. Ob tiskovni konferenci Svetovnega Slovenskega Kongresa (tukaj in tukaj) je bilo predstavljeno mnenje, ki je po mojem razumevanju v nasprotju z zgornjimi znanstvenimi dognanji. Kljub temu so ga podprli prisotni znanstveniki, med njimi predsednik Slovenske Akademije Znanosti in Umetnosti. Ponudili so tudi apokaliptično napoved, da bi zakonik vodil v “propad in izumiranje družbe in človeštva”. Svojih trditev niso podkrepili z znanstveno analizo. Vsaj od znanstvenikov bi pričakoval več zaupanja v znanost.

    37 KOMENTARJI

    1. To pa res, ej 🙂 Še malo pa bomo slišali, da se sonce vrti okoli Slovenije! Znanost naj bi odpirala obzorja, prinašala sveže in nepristanske poglede, ne pa da se jo zvija v klobčiče, ki morda prijajo našim navadam in običajem…

    2. Si je že kdo kdaj pogledal v Cobis-u, koliko znanstvenih ali strokovnih objav ima prof. Gams, ki naj bi bil raziskovalec na področju demografije?
      Kakšen je to znanstvenik? Kako lahko ON karkoli govori o demografiji in družinskem zakoniku? To, da ima goro otrok, še ne pomeni, da je strokovnjak na tem področju! Ali pa samo jaz ne razumem, kaj znanost in raziskovalno delo pravzaprav je.

    3. Predsednik SAZU, odlikovanec za etiko s strani predsednika RS D. Türka, sicer večkrat preseneča s svojimi "povsem etičnimi in neideološkimi" izjavami. Mislim, da je bilo o tem pred časom pisano tudi na straneh Kvarkadabrinega bloga…

    4. par stvari, ki so čisto iz znanstvenega vidika dvomljive v tem "blogu": če se spomnimo, kako smo zaupali znanosti in predvsem ekonomiki pred letom 2008, lahko rečemo, da je glede na trenutno ekonomsko stanje sveta nauk te zgodbe, nikoli ne zaupaj znanosti.

      poleg Gamsa so tudi nekateri drugi psihologi podali ločena mnenja glede problematičnih členov zakona, avtor članka pa jih evidentno zignorira in se spravi v tipično varianto pisanja člankov: najdi nek slab primer in pokaži, da si boljši od njega.

      Pa še par primerov tega, kaj vodi v propad človeštva: preberite Salustija, ki piše o tem, kdaj je začel propadati Rim. Nato dodajte še tisti- nekaterim, ki imamo klasično izobrazbo – znani stavek "Začni se sekirat takrat, ko ima tvoja žena več ljubic kot ti".

      Ampak iz zgodovine se seveda ne bomo učili, raje poslušajmo naše strokovnjake. In zaplujmo še v eno krizo.

    5. "par stvari, ki so čisto iz znanstvenega vidika dvomljive v tem "blogu": če se spomnimo, kako smo zaupali znanosti in predvsem ekonomiki pred letom 2008, lahko rečemo, da je glede na trenutno ekonomsko stanje sveta nauk te zgodbe, nikoli ne zaupaj znanosti."

      Mislim, da nihče ni govoril o ekonomiki kot znanosti. Fizika je znanost.
      Zato ta izjava "nikoli ne zaupaj znanosti" pritiče zelo slabemu človeku. Pravzaprav nasprotniku civilizacije, če se tako izrazim.

      (ZdravaPamet)

      • seveda, vsak, z drugačnim mnenjem od tvojega, je nasprotnik, anti element in še kaj … sploh pa to ni bila izjava, temveč implikacija. Takšno obtoževanje nekoga kot slabega človeka pa dejansko pritiče slabemu človeku. Nikoli še nisem srečal "strpneža", ki bi bil strpen do drugače mislečih.

      • Ma ja. A si rekel: "če se spomnimo, kako smo zaupali znanosti in predvsem ekonomiki pred letom 2008, lahko rečemo, da je glede na trenutno ekonomsko stanje sveta nauk te zgodbe, nikoli ne zaupaj znanosti."? No, a si?
        A se zavedaš, kaj pomeni biti zoper znanost, tj. proti znanosti. Mislim, da se sam ne zavedaš implikacije lastnih izjav. Biti zoper znanost je biti zoper znanstveno metodo. Grem celo tako daleč, da bi rekel, da to pomeni biti za vraževerje, čarovništvo, slepoto razuma, zoper spoznanje itd.
        Človek, ki izjavi v 21. stoletju kaj tako grotesknega, gotovo ne more biti "strpnež". Čeprav je morda res moja oznaka "slab človek" neprimerna. Moral bi najti še bolj neprimerno.

        You better not be against science!

        (ZdravaPamet)

    6. "Mislim, da nihče ni govoril o ekonomiki kot znanosti."

      Avtor bloga piše o tem.

      Zdi se mi, da "znanstvena metoda" pri družbenih vprašanjih ne daje dovolj dobrih odgovorov. Morda se bo nekoč v prihodnosti bolje razvila (morda pa tudi ne, kdo ve), zaenkrat pa ne zmore dati dobrih napovedi in konsistentno odkrivati vzročno-posledične zveze (ne samo statističnih korelacij). Zaradi tega se mi ta zapis na blogu zdi pretirano reklamiranje znanosti tam, kjer si reklame ne zasluži.

    7. Najprej je potrebno ločiti znanost in znanstvenike. Znanost je pristop k odkrivanju novega in boljšega pristopa do sedaj še nismo našli. Znanstveniki so pa ljudje, ki so pod kožo krvavi, tako kot vsi ostali. Tudi njim se občasno zgodi, da govorijo o stvareh, o katerih nimajo pojma in tudi njim se zgodi, da zavoljo kakšnih osebnih interesov zavajajo javnost.

      Torej: Moje zaupanje v znanost je 100% (negotovost oz. odsotnost odgovora na določeno vprašanje je itak del znanosti), moje zaupanje znanstvenikom pa je precej nižje od 100%, a še vedno višje od zaupanja v politike in novinarje.

      • Urban koliko se zavedaš, da je tvoj pogled na znanost povsem "teološki", čista religija, dogmatizem? Besedi znanost in znanstvenik zamenjaj z besedama religija in duhovnik in še enkrat preberi.

        Na podlagi česa veš, kaj je nov in boljši pristop? Na podlagi katerih atributov oziroma parametrov to ocenjuješ?

        Zaupanje je 100%, sploh če omejimo pomen pojma znanost na: Edina znanost je fizika. A kaj, ko temu ni tako.

        Pa da ne bo pomote, strinjam se da je najboljši "dokaz", ki ga človek premore, matematični dokaz.

        Tudi vernikovo v religijo je 100%.

        Priporočam: http://vimeo.com/38096013

      • "Besedi znanost in znanstvenik zamenjaj z besedama religija in duhovnik in še enkrat preberi."

        Ni res. Pozabljaš na metodo.

      • O ne nisem pozabil. 🙂 Govoril sem o njegovem "odnosu" do vprašanja in nisem primerjal "metod". Če pa ciljaš, da je moč znanosti 100% zaupati, zaradi nje metode, se pa žal ne strinjam s teboj. Žal ni moč, so omejitve. No, seveda je že "opletati" s 100%, glede zaupanja v kar koli, nesmiselno.

      • Mislim, da si slabo prebral moj post. V njem sem jasno povedal, da znanost vključuje tudi negotovost v odgovoru in tudi odsotnost odgovora na določena vprašanja. V tem kontekstu pač lahko znanosti 100% zaupaš, saj v primeru, ko znanost nima odgovora na neko vprašanje, ali pa ima zelo negotov odgovor, pač dobiš tak odgovor. Znanost ti pač pove, da ti glede konkretnega primera ne more (skoraj) nič povedati. Zakaj temu odgovoru ne bi 100% zaupal?

        Dvomiti je potrebno v tiste in tisto, ki se zaklinjajo, da "oni pa že vedo", pa v resnici pojma nimajo. Znanost to vsekakor ni. Kako je s posameznimi znanstveniki ob njihovih trenutkih slabosti, je pa drugo vprašanje.

      • Pa še nekaj. Primerjanje zaupanja v znanost in religijo je pa sploh čisto mimo. Religija (če se omejim na današnjo uradno doktrino RKC in odmislim razne verske fanatike in druge religije, ki jih ne poznam) se ukvarja izključno z vprašanji, na katere znanost nima odgovora. Na ta vprašanja ima itak lahko vsak svoj odgovor (v kolikor ga ta vprašanja sploh zanimajo) in vsi odgovori so enakovredni. Religija pač ponuja svoje odgovore na ta vprašanja. Koliko nek posameznik zaupa tem odgovorom, je pa njegova osebna stvar. Vsak normalen človek pa jasno loči med zaupanjem v nekaj na osnovi znanstvene evidence, ter preferiranjem med enakovrednimi odgovori na osnovi verskih prepričanj. To dvoje ni niti malo podobno!

      • Ne vem kakšne povezave vidiš med zgoraj napisanem in mojimi posti v sosednjih temah. Lahko pa me razsvetliš in pojasniš svoje videnje.

    8. @Aljaž: "Ravno tako je neodgovorno omejevanje znanosti na reševanje zgolj tehničnih oziroma inženirskih problemov, saj je znanstvena metoda uporabna za racionalno odločanje na vseh ravneh družbe, vključno z ekonomijo."

      Pa saj ni znanost omejena na reševanje zgolj tehničnih … problemov. Ekonomija je tudi znanost oziroma znanstvena disciplina. Problem, ki ga sam vidim je v tem, da ekonomija obravnava stohastične procese in vsled tega se je ne sme enačiti z narovoslovnimi disciplinami znanosti, ker njih metoda je veliko bolj stroga. Tudi sam sem se pred kratkim spraševal zakaj v ekonomiji ne delajo simulacij možnih razvojov nekega ekonomskega (finančnega) sistema, pa sem potem videl blog od S. Dolenca. Mislim, da je to v ekonomiji pravilen pristop.

      Zavedati se pa moramo še nečasa. Ekonomija ne sme hegemonizirati družboslovnega polja. O istem problemu s katerim se ukvarjajo ekonomisti imajo za poveadti veliko tudi tisti, ki pa dejansko so na nek način izrinjeni iz "polja znanosti", t.i. "druga scena": sociologija, antropologija, kulturologija … in ne nazadnje filozofija. Zgolj na ta način lahko dobimo nek kvaliteten odgovor glede prečih družbenih fenomenov.

    9. @problemi: Ekonomija ni običajen stohastični sistem, saj predpostavljamo, da imajo osnovni delci ekonomije svobodno voljo. Razlog, da ekonomska teorija obstaja, je ta, da se skupine samostojnih ekonomskih posameznikov vedejo "regularno", v smislu da se pogosto v podobnih okoljih vedejo podobno. Zato je tudi smiselno razmišljati o ekonomskih institucijah, ki motivirajo skupine ljudi k ekonomski učinkovitosti (oz. kakemu drugemu kriteriju). Vprašanje ekonomskega vedenja ljudi je v principu empirično, zato so v ekonomskem raziskovanju uporabni laboratorijski poskusi. Zaradi narave problema (svobodna volja, omejena racionalnost, kompleksnost sistema), nedvomnih ekonomskih zakonov verjetno ne bomo odkrili. A ekonomska vprašanja so preveč pomembna, da jih ne bi poskušali obravnavati vsaj parcialno. Znanstvena metoda je primerna tudi za presojo kdaj je teorija "dovolj dobra".

      V blogu je ekonomska teorija povdarjena, ker mi je najbližje in ker je splošno sprejeto, da so ekonomska vprašanja pomembna. Vsekakor pa se strinjam, da so ekonomska le del vseh pomembnih družbenih vprašanj.

      • Mogoče ne razumem najbolje, ampak moje razmišljanje o ekonomiji ne temelji na predpostavki, da imajo osnovni delci ekonomije svobodno voljo. Osnovni delci ekonomije predpostavljajo, da imajo svobodno voljo, to je njihova "napačna zavest", če se tako izrazim.

        Nimam resnično nič proti ekonomski teoriji, seveda načeloma, raziskavam, nudenju različnih rešitev … problem, ki ga vidm je v tem, kako ali na podlagi katerih parametrov ekonomska teorija določi, kaj je ekonomska učinkovitost. Ali se ni pokazalo skozi zgodovino, da so bili ekonomsko najbolj učinkoviti sistemi, po teoriji, energetsko (okoljsko) najmanj učinkoviti. Kaj vse vključit v enačbo učinkovitosti? Kakšen je dober rezultat?

        Moram pa biti natančen, seveda ekonomisti "izmisljujejo" ekonomske sisteme, imajo različne poglede, se prepirajo, eden drugemu dokazujejo kateri je slabši, pa kljub temu, oni to obvladajo. Ergo, na njih je zgolj, da "izmislijo" dejansko učinkovit ekonomski sistem. Za večino, ne zgolj za 1%. Ali je dejansko učinkovit ali ne, bodo pa ocenjevali, preden stopi v veljavo, tudi drugi diskurzi. Vidimo, da se zna ekonomska teorija (za nekatere) hudo motiti.

      • Svojo vrednost si današnje ekonomske teorije odmerjajo kar same: njihove napovedi glede realnosti so slepa ugibanja (pisana in raznovrstna kakor velikonočni pirhi) pospremljena z velikim kupom nakladanja, ki služi le opravičevanju samega sebe.
        Ampak ne potrebujemo boljših ekonomskih teorij, ker ekonomskih teorij ("ekspertiz") sploh ne potrebujemo. Potrebujemo več humanizma in družboslovja, saj kriza ni kriza materialnih sredstev, ampak je kriza diskurza.

      • Na isto sem z vprašanjem ciljal tudi sam. Res je, ekonomske teorije same določajo kateri so tisti relevantni, poglavitni, ključni kriteriji, ki nam kažejo, kdaj je neka družba ekonomsko uspešna. Ker ta diskurz hegemonizira to polje, so mesije praviloma ekonomisti. Oni vedo, so eksperti!? "Ovce" verjamemo. Istočasno so pa "eksperti" s področja sociologije, kulturologije, antropologije, filozofije … vključeni v debato na nivoju okroglih miz različnih televizij.

        Pred kratkim so se dobili finančni ministri in so stuhtali nek pakt. Ali kdo ve, koliko zgoraj omenjenih iz "druge scene" je imelo priliko kaj povedati na omenjenem dogodku?

        Meni je tudi neverjetno naše slepo zaupanje teorijam, ki nikoli niso bile ekperimentalno dokazane, pa tu ne govorim o "metafizičnih" teorijah … kjer imamo vedno opravka z več pomeni, interpretacijami … govorimo o teoriji, ki sebe enači, pa verjetno ne bom pretiraval, kar s fiziko.

        Ampak … 🙂

        Kren, moje mnenje je, da pri ekonomiji ne moremo govoriti ali jo potrebujemo ali ne. V ekonomijo ("zahodne kulture") se že rodimo. Seveda se lahko strinjam, da ekonomskih teorij ne potrebujemo, vendar, katero koli teorijo ki se bo ticala družbe, si bomo izmislili, vedno bo ekonomija notri zajeta. Torej, pomembno je zgolj to, kakšna je ta ekonomska teorija. In po moji presoji je ta v kateri živiva povsem zgrešena.

    10. Moderna ekonomska teorija stremi k empiričnemu preverjanju svojih predpostavk in zaključkov. Delitev med pozitivnim pristopom (opisovanje ekonomije in njenih zakonov čim bolj splošno) ter normativnim pristopom (kako spremeniti ali voditi ekonomijo) je precej stroga: ekonomski raziskovalci naj bi se posvečali pozitivnim vprašanjem, ekonomski politiki (v smislu policy-makers) pa normativnim, pri čemer naj bi se čim bolj naslanjali na zaključke pozitivnih ekonomskih raziskav. Pri zadnjem vidim pomembno vlogo splošnega družboslovja in humanistike, saj gre za zahtevne presoje o kompromisih med, na primer, enakopravnostjo ter učinkovitostjo, kratko- in dolgoročno uspešnostjo, itd. Pojmu učinkovitosti se ekonomska teorija posveča med drugim zato, ker je, za razliko od pojmov kot so pravičnost ali enakopravnost, dobro definiran, ter zato ker je še veliko napredka pri povečevanju učinkovitosti na način, ki vsem koristi (za primer: netrajno izkoriščanje skupnih virov, kot so ribolovna območja, onesnaževanje, itd).

      Včasih sta bili pozitivna in normativna vloga ekonomistov bolj zamegljeni. Ekonomska teorija je bila formalna veda, ki je iz nepreverjenih predpostavk o racionalnem vedenju ljudi in podjetij matematično izpeljala navodila za organizacijo gospodarstva. Sistematično preverjanje predpostavk ni bilo možno do razvoja računalniških laboratorijev in teorije so se preverjale na celotnem gospodarstvu. Ker je delanje poskusov na celotnih družbah nemogoče in neetično (čeprav se marsikateri politik tu ne bi strinjal), je tako še vedno na nekaterih področjih ekonomike. Na drugih pa se ekonomska teorija sedaj zanaša na sistematično zbiranje podatkov v laboratoriju ali na terenu. Teorijam, ki so tako empirično preverjene, ni potrebno "slepo zaupati", tiste ki temeljijo samo na nepreverjenih predpostavkah (klasični ekonomski modeli), pa so res bolj hipoteze kot teorije.

      Še tole: nekdo je obtožil ekonomsko teorijo za krizo. Pred krizo so kazalci o naraščanju zadolževanja in razmerju med ceno in donosnostjo delnic bili s stališča ekonomske teorije zelo zaskrbljujoči. Vendar je težko prepričati politike k posegom na trg v času ko imajo trgi visoko rast. Za ekonomske katastrofe je velikokrat odgovorno nepoznavanje ali celo ignoriranje ekonomske teorije. V Sloveniji, na primer, se še vedno bije zastarela bitka med popolnoma prostimi trgi in popolnim državnim nadzorom, čeprav ekonomska teorija že dolgo pravi, da so najboljši dobro nadzorovani trgi.

      • "Pojmu učinkovitosti se ekonomska teorija posveča med drugim zato, ker je, za razliko od pojmov kot so pravičnost ali enakopravnost, dobro definiran…"

        Me prav zanima kakšna je ta 'dobra definiranost' pojma učinkovitosti.

      • Razdelitev je učinkovita kadar ne moremo povečati zadovoljstva enega, ne da bi zmanjšali zadovoljstvo drugega. Poraba virov v proizvodnji je učinkovita kadar z njimi proizvajamo proizvode v razmerju, ki je enako razmerju v povpraševanju potrošnikov. Proizvodnja je družbeno učinkovita kadar so vsi zunanji učinki na družbo in okolje (npr. onesnaževanje) vključeni v ceno proizvodov.

      • Kako ste pa "zadovoljstvo" enega in drugega ovrednotili? "Učinkovitost", "konkurenčnost", "napredek", vse to so čisti ideološki pojmi.

        Glede porabe virov, pridemo do, meni sicer fantastične ugotovitve, da je najbolj učinkovit sistem – ob predpostavki, manjša poraba=večja učinkovitost – tisti v katerem ni povprašavenja, torej ni proizvodnje. No, pustimo šalo.

        Da bomo prišli v stanje, ko bo potrošnik razumen – OK, kaj naj bi to sploh pomenilo – bomo morali menjati sistem oziroma priti bo moralo do korenitih sprememb v družbi (kulturi) "zahodnega človeka". Tudi potrošnik je "proizvod" (kulture).

        Za izračun zunanjih stroškov sicer obstaja nekaj metod oziroma modelov, ampak nalijmo si čistega vina, cenovno vrednotenje zunanjih stroškov je praktično nemogoče. Hrup vpliva na vsakega posameznika različno. Torej gre za neko povprečenje katerega namen je zgolj nova "davščina", nova transformacija krivde odgovornih posameznikov v kolektivno krivdo, ki se bo izrazila s povišanjem cen. Eksterni stroški bodo vključeno v ceno, torej bodo s tem "kaznovani" tudi tisti, ki prav ničesar ne pripomorejo k nastanku teh stroškov.

        Po moji presoji, je proizvodnja družbeno učinkovita izključno kadar so vsi zunanji učinki absolutno minimalni. (Kapitalizem tega ne more doseči.)

      • Kaj pa je v tisti definiciji mišljeno s terminom zadovoljstvo enega in drugega? Zdi se kot da definicija skuša osvetliti pojem učinkovitosti s sklicevanjem na ta drug pojem zadovoljstva, ki pa ni prav nič jasen. Kako pa se meri zadovoljstvo?

        Glede zunanjih učinkov imam podobne pomisleke kot problemi: namreč njihovega vpliva ne samo da ne znamo dovolj natančno ovrednotiti, ampak vseh stvari o delovanju družbe in vplivu na okolje sploh še ne vemo! (zaradi zmožnosti današnje tehnologije je to še posebej problematično) Ne vem kako naj bi potem lahko izdelali zanesljiv model z zanesljivimi napovedmi.

        Ekonomija je točno v takšnem stanju, v kakršnem bi jo človek našel, če ne bi dovolj dobro poznala mehanizmov po katerih družba deluje in bi kar po svoje predpostavljala načine po katerih se stvari odvijajo.

    11. Verjamem, da ekonomska teorija stremi k empiričnem preverjanju svojih predpostavk in zaključkov, vendar mene bolj kot to zanimajo rezultati. In ti so očigledno porazni. Ne vem, ugibam, lahko da ima "matematični model" s katerim empirično preverjajo podatke skrito napako. Mogoče ekonomski politiki ne razumejo ekonomskih raziskovalcev. Se dogaja, sploh v družboslovju.

      Glede delitve ne razumem najbolje, delitev je stroga, vendar povsem naslanjajoča, verjetno v smislu bazična in aplikativna (znanost). Sam tega ne ločujem. Ko to fiziki rečejo, si rečem ajd, ekonomisti pa mislim, da niso opravičeni do takšne delitve. Jure in ostali fiziki lahko naredijo v družbi škodo edino, če bi jim ratalo res narediti kako "hudo črno luknjo" – čeprav bi to bilo pravzaprav trivialno, saj jih je vesolje polno 🙂 – ali pa da porabijo tiste silne milijarde za prazen nič, ampak tudi če do tega pride ne bodo milijoni zaradi napačne empirične raziskave dobesedno lačni.

      Tudi sam vidim veliko vlogo družboslovja in humanistike, če se ne motim o tem tudi govorim – konec koncev je ekonomija družboslovna disciplina – sprašujem zgolj koliko zaključkov, raziskav, empirike ostalih disciplin je vključeno v končni dogovor/teorijo, kateri (ajd) recimo "ekonomska"?

      Ne moreš pojma učnikovitost dobro definirati, če v njega ni vključeno pravično, enakopravno, skratka etično.

      Mogoče zaenkrat zgolj še to, ali bi lahko prosim povedal kaj več o rezultatih, ki jih je pridobila ekonomska teorija, ki se sedaj zanaša na sistematično zbiranje podatkov v laboratoriju ali na terenu?

      • Za definicijo učinkovitosti v ekonomski teoriji si oglejte moj komentar malo zgoraj. Normativno proti pozitivno ni ravno enako kot bazično proti aplikativno. Zdi se mi, da sta dva razloga za slab sloves ekonomiske vede v Sloveniji: napačna (ali celo oportunistično parcialna) uporaba s strani ekonomske politike, ter neupoštevanje (nepoznavanje?) moderne teorije med ekonomskimi teoretiki samimi.

        Za razvoj ekonometrije, ki nam pove kako tudi v nepopolnih podatkih najti ekonomsko pravilo, je bila podeljena prva "Nobelova" nagrada za ekonomske vede leta 1969. Ekonometrija je sedaj najbolj uporabljen pristop makroekonomske analize. Za analizo slovenskega gospodarstva jo uporablja kar nekaj inštitutov, na primer Umar. Za iskanje mikroekonomskih načel je uporabna eksperimentalna ekonomija, za razvoj katere je "Nobelovo" nagrado leta 2002 prejel Vernon Smith. Dva linka na uporabo te vede sta zgoraj v originalnem blogu.

      • Aljaž, oprosti, vendar ali mi lahko poveš, kje na tem svetu je moč zaslediti pravilno rabo ekonomske vede s strani ekonomske politike?

        Razen seveda pri dosledni rabi ekonomske vede v primeru "finančnega inžineringa". Čeprav pravijo da temu ni tako, ta teorija je povsem v redu praksa se je izjalovila. Nekako podobna retorika, kot v priemru komunizma dvajsetega stoletja, teorija je povsem OK, praksa … Ne, ne gre, tega ni moč ločevati. V primeru, da je praksa slaba je (avtomatično) tudi teorija slaba!

        Spoštujem ljudi, ki so s svojim delom dosegli rezulatate, katere je tudi širša skupnost prepoznala in jim v čast dodelila prestižno nagrado. Ampak, upam da ne bom nesramen, sam si ne znam razložiti, zakaj so jo določeni ekonomisti dobili. Nekako kot se še danes sprašujem, zakaj jo je dobil Obama.

        Mene je "strah", da smo globoko zabredli v "Tehonkratski megastroj":

        "Tehnokracija kot tehnično organizirano gospodarstvo, kot dominacija stanja stvari in kot vladavina aparata v kateri vse družbene pojave in procese totalno določa horizont optimalnega učinka in funkcioniranja, v kateri zamenjuje politične odločitve funkcionalna industrijska superstruktura, ki jo sestavljajo tehnika, gospodarstvo in uporabne znanosti." (Gehlen)

    12. Problem ekonomske teorije in njene zaslepljenosti z učinkovitostjo, ki ni nič drugega kot ideološki manever, vrednostno seveda nekaj pozitivnega, vsebinsko pa prazna forma, ker ne vidi al pa noče videti:
      suženjsko izkoriščanje delavcev-to je neplačevanje socialnega zavarovanja, plač;
      skorumpiranosti elite, ki troši za razne pr agencije nepredstavljive vsote,
      izmišljanje služb za znance, prijatelje, sorodnike,etc, etc in nazadnje, kar pa je še najbolj škandalozno-niti potihoma ne omeni, koliko nas stane proizvodnja smrti(ali ekonomske računice vkalkulirajo v svoje račune nesrečo ljudi, ki jih je doletela demokracija z neba?).
      Rafali so res učinkoviti-a ravno zaradi tega jih je potrebno neusmiljeno preganjati.
      agata

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.