V zadnjih 30 letih so kolaboracije v eksperimentalni fiziki delcev doživele eksplozivno rast. Medtem ko je konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja običajna kolaboracija štela nekaj deset znanstvenikov, sedaj največje kolaboracije na LHC, npr. CMS in ATLAS, štejejo že krepko prek dvatisoč sodelavcev. Kako individualistične osebnosti znanstvenikov zmorejo delati znotraj takšnih skupnosti industrijskih proporcev je seveda zanimiv sociološki problem. Nič čudnega torej, da je na cernu poleg množice fizikov, tehnikov in administrativnega osebja, vedno tudi nekaj družboslovcev, sociologov, antropologov, itd, ki so se namesto raziskovanja eksotičnega plemena na Papui Novi Gvineji odpravili raziskovati še bolj eksotično pleme fizikov delcev. Tako sem kar nekajkrat med predavanji na teoretične odseku zasledil doktorsko študentko antropologije na UC Berkeley Arpito Roy (pravzaprav je na seminarje hodila celo bolj redno kot marsikateri “staff member” na teoretičnem odseku…). Royeva nastopa tudi v nedavnem novičarskem članku v Nature o raziskovanje fizikov, medtem ko ti raziskujejo.

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
2 - št. komentarjev
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Dorothy
Dorothy
10 - št. let nazaj

Super članek! Bi bilo fino pobrskati, če avtorica opazi tudi razlike med plemeni eksperimentalcev in teoretikov 😉

Anonimni
Anonimni
10 - št. let nazaj

O tem so sedaj pisali tudi v Delu v prilogi Znanost http://www.delo.si/clanek/102852