Ko sem že omenjal svojo zaposlenost, ko ima ta blog že ime »Laboratorijski dnevniki« in ker vse skupaj na koncu (v tretji objavi) vodi v še eno poanto, malo za spremembo objavljam nekakšen dnevniški zapis o svojem četrtku in petku.

Četrtek – Rana ura kot golob na strehi

Burns je temu rekel »The best laid schemes o’ mice an’ men / Gang aft agley«. Spremembe terminov so privedle do tega, da sodelujem na dveh konferencah, ki potekata v četrtek in petek, ena v Kranjski Gori, druga v Ljubljani, hkrati pa se zato v petek ne bom mogel udeležiti redne seje Komisije za pravno redakcijo (KPR) historičnih sodb Sodišča ES, ki se sicer dobiva na Službi Vlade RS za zakonodajo.

Četrtek vseeno sredi noči začnem s pregledom »svojih« sodb za KPR, ki ju s pripombami posredujem redaktorjema. Potem se posvetim osnutku deklaracije (Ljubljanske izjave), ki naj bi jo sprejeli v okviru mednarodne konference o nacionalnih jezikih in visokem šolstvu, organizirane s strani Inštituta za slovenski jezik na SAZU, in snovalcem osnutka pošljem svoje prve pripombe – upam, da jih bodo sploh prejeli, kajti konferenca se je že začela. Sam pa se nato, po nekaj nujnih e-pismih, odpravim v Kranjsko Goro, kjer na Sedmih dnevih evropskega prava na vabilo organizatorjev vodim sekcijo o družinskem pravu v EU.

Tja pridem v času kosila in se zapletem v pogovor s predavateljem, ki mi pove, da je nemara edini nepravnik med nami, da pa se menda poznava z njegovo ženo – ime mi je res znano in se spomnim, da gre za prevajalko provokativne knjige mojega profesorja Josepha Weilerja z naslovom Krščanska Evropa. Po kosilu na poti proti dvorani srečam študentko, ki sem jo na prijazno vabilo organizatorjev priporočil za brezplačno kotizacijo za seminar: za to se mi še enkrat zahvali in nato enako prijazno pove, da jo druga sočasna sekcija (o preprečevanju finančnih prevar v EU) vendarle zanima bolj od moje. Tako opogumljen pridem do dvorane, kjer točno ob uri sedijo tri udeleženke. Mar vsi udeleženci prevaro postavljajo pred družino? K sreči ostali zgolj malo zamujajo in deset minut kasneje v dvorani vendarle sedi predvidenih petindvajset do trideset udeležencev, tako da sekcija steče. Aktualna je tudi zato, ker se neposredno nanaša na prvo predhodno odločanje Sodišča ES v kaki slovenski zadevi, o čemer sem že pisal.

Po sekciji konferenco in Kranjsko Goro zapustim – takih konferenčnih »preletov« ne maram, a tokrat niti nimam dosti izbire, saj imam v petek zjutraj že ob devetih referat na drugi konferenci. Tako pridem v Ljubljano ravno še pravi čas, da lahko odhitim na slavnostni ples, ki so ga študenti naše fakultete organizirali v počastitev devetdesetletnice PF v Ljubljani. Festivalna dvorana, predpisana večerna obleka, sama ideja slavnostnega plesa – vsekakor drobna možnost za to, da dogodek spodleti oziroma izpade kot bodisi nerodno prisiljeno bodisi izumetničeno snobovsko poziranje dvajset-in-nekaj-letnikov v maturantskih oblekah; tudi v fakultetnem organizacijskem odboru dogodkov ob devetdesetletnici, katerega član sem, smo sprva imeli nekaj pomislekov, preden so nas študenti z domišljeno zasnovo prepričali, da se idejo splača podpreti.

In večer se v bistvu izkaže za zelo prijetnega! Kar škoda, da se ga nas je poleg več sto študentov udeležilo zgolj pet članov učiteljskega zbora. S še enim kolegom se odločiva, da nama ne preostane drugega, kot da se zato še toliko bolj pomešava med študente. In se podam med šestsedežne mize, na lov za petimi polnimi in enim praznim stolom, ter brez usmiljenja prisedam. Šest miz, šest prijetnih pogovorov – med drugim mi nekje povedo, da je med študenti zaokrožila tudi moja IUS kolumna o tem, kdo (ali kakšen) je pravi študent prava.

S prakso bi vsekakor še nadaljeval, če večer ne bi imel tudi razvedrilnega programa; najprej nekaj dobronamerne in dokaj uspele improvizacije, nato pa – ob pol dvanajstih oziroma pol ure po prvotno načrtovanem času za pobeg – še vokalna skupina Pushluschtae. Tokrat spet zvenijo zelo dobro in ubrano (baje tudi zato, slišim, ker končno že snemajo ono ploščo), tako da bi kot ljubitelj glasbe a cappella rade volje ostal do konca. A kaj, ko se jutri že zgodaj začne še en poln dan.

(nadaljevanje je na voljo tu)

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
0 - št. komentarjev
Inline Feedbacks
View all comments