Einsteinovi možgani in Galilejev prst

    Čeprav najdemo relikvije kot domnevne ostanke teles pomembnih ljudi iz zgodovine predvsem po cerkvah, kjer delajo čudeže in krepijo vero, saj naj bi pripadali temu ali onemu svetniku, tudi znanost za takšne pojave ni povsem imuna. Skozi stoletja se je večkrat pripetilo, da so kateremu od uglednih znanstvenikov po smrti odvzeli del telesa. Ta je zdaj razstavljen na polici muzeja ali pa krasi vitrino katere od univerz. Čeprav za znanstvenike tovrstne relikvije nimajo takšne vrednosti, kakršno imajo domnevne kosti svetnika za vdane vernike, so z njihovo zgodovino vseeno povezane zanimive zgodbe.

    Einsteinu ukradejo možgane

    Sedemnajstega aprila 1955 so šestinsedemdesetletnega Alberta Einsteina sprejeli v bolnišnico mesta Princeton, kjer je prebival zadnja desetletja svojega življenja. V prsih je čutil močno bolečino, že nekaj časa pa se je zavedal, da je na smrt bolan. Anevrizme aorte ni bilo mogoče operirati, zato se z medicinskega stališča kaj dosti ni dalo storiti. Že naslednji dan je ugledni fizik umrl.

    Avtopsijo trupla je izvedel mlad patolog dr. Thomas Stoltz Harvey. Truplu je le nekaj ur po smrti odstranil možgane z očmi vred ter jih shranil v stekleno posodo, čeprav je Einstein pred smrtjo dal natančna navodila, naj njegovo truplo upepelijo in v strogi tajnosti raztresejo na neznanem kraju. Že v času svojega življenja je namreč postal medijsko tako izpostavljena osebnost, da nikakor ni želel, da bi njegov grob postal nekakšno romarsko središče.

    Vendar pa se mladi patolog Einsteinovih navodil ni držal. Čeprav ni bil strokovnjak za možgane, je izrezal prav omenjeni del telesa. Ko je možgane odstranil, jih je najprej fotografiral, nato pa shranil v formaldehidu. Šele ko je delo na truplu že končal, je prosil Einsteinovega sina za dovoljenje. Poseg je opravičeval z zagotovilom, da naj bi možgane velikega znanstvenika uporabljali zgolj za potrebe znanosti, rezultati raziskav pa bi bili objavljeni v uglednih znanstvenih revijah. Seveda dovoljenja družine kljub pojasnilom ni dobil. Preostale dele Einsteinovega telesa so kmalu zatem upepelili.

    Harvey je možgane zadržal zase, oči pa poslal Einsteinovemu oftalmologu, tako da so še danes shranjene v nekem newyorškem trezorju. Zaradi škandala z Einsteinovim truplom so ga po nekaj mesecih odpustili, saj možganov nikakor ni hotel predati, temveč jih je odnesel domov. Hranil jih je v kleti svoje hiše v Princetonu, zanj so postali nekakšna svetinja, ki je ni hotel predati nikomur. Najprej ga je to vztrajanje stalo službo, kasneje ga je zapustila še žena.

    Da bi si našel delo, se je preselil na drug konec Amerike, možgane je seveda odnesel s seboj. V novem kraju jih je hranil kar v zaboju pod hladilnikom za pivo. Medtem je izgubil zdravniško licenco, tako da je delal kot tovarniški delavec za tekočim trakom. Čeprav njegovih dejanj nihče ni prav dobro razumel, se je vseskozi branil, da v prostem času preučuje strukturo možganov in da bo svoje izsledke kmalu objavil. To je ponavljal več kot štirideset let.

    Občasno je znanstvenikom predal dele možganov za druge raziskave. Približno petina vsega možganskega tkiva je zdaj na Michael G. DeGroote School of Medicine v kanadskem Ontariu. Tamkajšnja profesorica dr. Sandra Witelson je bila ena od srečnih prejemnic nenavadnega darila, čeprav ni zanj nikoli zaprosila. Konec devetdesetih let ji je Harvey poslal faks, ali bi želela del Einsteinovih možganov.

    Čeprav Harveyja ni poznala, je Witelsonova na faks odgovorila in izrazila željo po delu možganov, ki je odgovoren za sklepanje in matematične operacije. Ostareli Harvey se je tako z Einsteinovimi možgani v prtljažniku odpeljal v Kanado. Na osnovi tkiva, ki ji ga je dostavil, je leta 1999 Witelsonova objavila študijo z naslovom The Exceptional Brain of Albert Einstein.

    Večina Einsteinovih možganov je zdaj na patološkem oddelku univerzitetne bolnišnice v Princetonu, kamor jih je Harvey oddal, ko je dopolnil petinosemdeset let in se je želel znebiti velike odgovornosti, ki jo je čutil pri varovanju te nenavadne svetinje. Karkoli si že mislimo o čudaškem dejanju dr. Thomasa Harveyja, študij, narejenih na Einsteinovih možganih, seveda ne bi imeli, če bi mladi patolog spoštoval željo pokojnega. Zagotovo pa znanost zaradi tega ne bi bila prikrajšana.

    Galileja so pokopali šele sto let po smrti

    Od vseh nenavadnih instrumentov in osebnih predmetov znanstvenikov, ki so razstavljeni v muzeju zgodovine znanosti v Firencah, je morda najbolj nenavadna majhna steklena posodica, v kateri se nahaja nič drugega kot posušen človeški prst. Ta je bil nekoč last samega Galileja, a je po spletu okoliščin kot nekakšna relikvija pristal v muzeju.

    Kot vemo, je imel Galilej proti koncu svojega zelo plodovitega življenja hude težave z inkvizicijo. Cerkev ga je namreč preganjala, ker je zagovarjal kopernikanski model sveta, ta pa se žal ni skladal s podobo sveta, kakršna je bila pogodu katoliški cerkvi. Na inkvizicijskem procesu so ga prisilili, da se je pokesal, zato so ga milostno obsodili le na hišni pripor. V osami je tako hudo bolan preživel še skoraj deset let, 8. januarja 1642 pa je v visoki starosti umrl.

    Galilej je želel, da bi bil pokopan v družinski grobnici v florentinski baziliki Svetega križa. Ker pa so se sorodniki in prijatelji bali, da bi Cerkev zaradi inkvizicijske sodbe prepovedala pogreb in pokop v baziliki, so truplo na hitro skrili v majhno odmaknjeno sobico pod zvonikom bazilike, kjer ni motilo nikogar. Pogreb so odložili na kasnejši čas, ko ozračje ne bi bilo več tako naelektreno.

    In res je bilo treba čakati skoraj sto let, preden so se Florentinci počutili dovolj suverene, da svojega velikega znanstvenika tudi dostojno pokopljejo. A še takrat je inkvizicija skrbno bdela nad programom pogreba in odobrila vse napise in govore.

    Pogreb se je začel 12. marca 1737 ob šestih popoldan, na enak datum in uro, kot so leta 1564 iz Rima v to isto cerkev prinesli Michelangelove posmrtne ostanke. Najprej so odšli v majhno sobico pod zvonikom, kjer so takoj po smrti spravili Galilejevo krsto. V delegaciji so bili tudi ugledni profesorji anatomije, da bi potrdili pristnost trupla velikega znanstvenika. Ko so dvignili leseno krsto, jih je čakalo presenečenje, ki kasneje ni bilo omenjeno v javno objavljenem poročilu. Pod Galilejevo krsto so namreč našli še eno, v kateri je bilo truplo mlade ženske, ki je prav tako umrla že pred mnogimi leti. Zaradi šoka ob tej nenavadni najdbi in strahu, da bi izgubili težko pridobljeno soglasje za svečan pokop Galileja, so sklenili o odkritju molčati.

    Obe krsti so tako prenesli v novo grobnico, kjer sta še danes. Vsem je bilo jasno, da gre za osebo, ki je bila Galileju zelo blizu, zato so njuni krsti položili skupaj. Natančnega dokaza o tem nimamo, a skoraj zagotovo gre za Galilejevo najstarejšo hčer Virginio, ki mu je bila vseskozi blizu in s katero sta si veliko dopisovala, kar veliko njunih pisem pa se je tudi ohranilo.

    Med pregledom krste in potrjevanjem istovetnosti Galilejevih posmrtnih ostankov so truplu odstranili nekaj prstov, med drugim tudi tistega, ki je danes razstavljen v florentinskem muzeju znanosti.

    Nagačeni profesor na univerzitetnih sejah

    Izmed vseh nenavadnih zgodb o posmrtnih ostankih velikih znanstvenikov je morda najbolj nenavadna usoda, ki je doletela telo angleškega pravnika in filozofa Jeremyja Benthama. Ta si je v oporoki zaželel, naj njegovo telo preparirajo in ga razstavijo v leseni vitrini, ki naj jo poimenujejo »avto-ikona«. Od sredine devetnajstega stoletja je razstavljena na hodniku University College v Londonu, nedavno pa so jo ponovno restavrirali.

    University College je ustanova, s katero je bil Bentham v času svojega življenja tesno povezan, saj jo je pomagal ustanoviti, zato ga občasno, ob pomembnih sejah univerzitetnih svetov, prinesejo tudi v sejno sobo, kjer jim menda učinkovito pomaga pri razreševanju sporov. V zapisnik zapišejo, da je bil »prisoten, a ni glasoval«.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.