Kako so znanstvene revije postale dobičkonosen posel

Mož, ki je ustanovil največ znanstvenih revij in z njihovo pomočjo močno obogatel, sam sploh ni bil znanstvenik. Rodil se je v revni judovski družini na ozemlju današnje Ukrajine, od koder je tik pred drugo svetovno vojno zbežal v Francijo, kjer se je v Marseillu najprej pridružil češkoslovaški vojski v izgnanstvu, nato pa britanskim kopenskim silam. Na koncu vojne je za angleško obveščevalno službo v Berlinu zasliševal ujetnike, po prevzemu britanskega državljanstva pa se je iz rojstnega imena Ján Ludvík Hoch preimenoval v Roberta Maxwella in si za življenjski cilj zadal, da postane milijonar.

Morda se sliši nenavadno, a obogateti mu je uspelo z dejavnostjo, ki vsaj na prvi pogled ne daje videza, da obeta hitre zaslužke. Lotil se je namreč reforme znanstvenega založništva in ga iz amaterske dejavnosti, ki je potekala v okviru strokovnih združenj, pretvoril v eno izmed najbolj dobičkonosnih gospodarskih panog.

Bogastvo s tiskanjem znanstvenih razprav

Po drugi svetovni vojni so mnoge države prišle do spoznanja, da je znanost strateško zelo pomembna dejavnost, zato so jo začele sistematično podpirati. Ob tem so Britanci ugotovili, da njihove znanstvene revije, v katerih so raziskovalci objavljali poročila o svojih spoznanjih, izhajajo zelo neredno in v slabi kakovosti. Zato so se povezali z nemškim založnikom Springerjem, da bi se naučili skrivnosti te obrti.

Robert Maxwell se je po končani vojaško-obveščevalni karieri zaposlil prav v novi britanski znanstveni založniški hiši, ki so jo ustanovili, da bi izboljšali kakovost znanstvenih revij. Do leta 1951 mu je uspelo zbrati dovolj denarja, da je založbo lahko odkupil in jo preimenoval v Pergamon Press. Z glavnim urednikom Paulom Rosbaudom sta vzpostavila poslovni model, ki je temeljil na hitrem ustanavljanju novih znanstvenih revij. Pred tem je trajalo zelo dolgo, da so strokovna združenja ustanovila kako novo revijo, zasebna založba pa je morala prepričali le kakega eminentnega znanstvenika, da je postal urednik nove revije, in že so jo lahko prodajali knjižnicam po vsem svetu. Maxwell je ugledne znanstvenike pod okrilje svoje založbe vabil z razkošnimi zabavami, ki jih je prirejal ob pomembnih znanstvenih kongresih, pri čemer ni skoparil z darili, občasno pa se je s povabljenimi strokovnjaki ustvarjanja nove revije lotil kar med križarjenjem z jahto po grških otokih.

Pomembna v Maxwellovem poslovnem modelu je bila ugotovitev, da so univerzitetne in raziskovalne knjižnice brez obotavljanja naročile vse nove revije, ki so jih raziskovalci potrebovali za svoje delo. Leta 1959 je Pergamon Press izdajal 40 znanstvenih revij, čez šest let pa že 150. Ob tem se je Maxwell vseskozi trudil, da so imele revije atraktivna imena. Priljubljen začetek imena je bil denimo »International Journal of«, saj je že takrat pravilno zaznal, da je mednarodna odmevnost raziskav postala pomemben del znanstvenega prestiža. O njegovem dobrem občutku za posel priča tudi podatek, da se je že pred izstrelitvijo sputnika z Rusko akademijo znanosti dogovoril, da bo ekskluzivno prevzel publiciranje njihovih revij v angleščini.

Delitev revij na bolj in manj prestižne

Sredi sedemdesetih let 20. stoletja je prišlo do pomembne spremembe v odnosu znanstvenikov do publikacij, v katerih so objavljali svoja dognanja. Pred tem so članke praviloma poslali v revijo, ki je najbolj ustrezala vsebini posamezne raziskave. Pomembno je bilo le, da so recenzenti presodili, ali je bila raziskava dovolj skrbno izvedena, da si zasluži objavo.

Ta način objavljanja rezultatov se je začel spreminjati, ko so se pojavile revije, ki niso bile ozko specializirane, ampak so želele objavljati članke, za katere so v uredništvih menili, da bodo odmevni in vplivni. Leta 1974 so začeli na MIT izdajali revijo Cell, ki je pokrivala pomembno novo in hitro rastoče področje molekularne biologije. V njenem uredništvu so imeli najrajši daljše članke, v katerih so raziskovalci poskušali odgovoriti na katero od pomembnih vprašanj, zato so posebej iskali prav takšne objave.

Uredniški pristop, ki je promoviral posebno izbran tip raziskav, se je začel širiti tudi na druge revije, zato so znanstveniki začeli svoje članke pisati na način, za katerega so menili, da bo ustrezal trenutnim željam urednikom. Revije so se zaradi tega iz pasivnih medijev za prenos formacij postopoma začele spreminjati v aktivne dejavnike, ki določajo, katere zvrsti raziskav so v nekem trenutku najbolj zaželene.

Ker so tudi drugi založniki začeli slediti zgledu revije Cell, je postajalo v znanstveni skupnosti vse bolj pomembno, v kateri reviji je bila raziskava objavljena, in ne le, kaj je vsebina posameznega članka. Sredi šestdesetih let so iznašli tudi nov način določanja pomembnosti posamezne revije (impact factor), ki meri, kako pogosto so članki revije citirani. To je hitro povzročilo, da so znanstveniki, ki so svoja dela objavili v revijah z večjim faktorjem vpliva, lažje pridobili denar za svoje raziskave in hitreje napredovali po akademski lestvici.

Danes velja za vede o življenju nenapisano pravilo, da se brez objav v prestižni trojici revij Cell/Nature/Science raziskovalec ne more zaposliti v vrhunski znanstveni ustanovi. Nekatere države, kot je denimo Kitajska, ponujajo svojim znanstvenikom za objave v prestižnih revijah celo posebne denarne nagrade. Znanstvene revije so tako postale pomemben sooblikovalec znanosti, in niso več le orodje za prenos znanstvenih spoznanj do širše strokovne javnosti. Ker marsikatere raziskave ne vodijo do prestižnih objav, raziskovalci vedno redkeje ponavljajo že objavljene raziskave, kar za stroko ni dobro. Prepogosto se namreč izkaže, da rezultatov marsikatere odmevne študije neodvisno v resnici sploh ni mogoče ponoviti.

15 milijonov dolarjev kazni

Čeprav se je število znanstvenih revij hitro povečevalo, saj so tudi drugi založniki, kot denimo nizozemski Elsevier, začeli izdajati vedno nove naslove, se cene revij zaradi konkurence niso znižale. Med leti 1975 in 1985 so se letne naročnine v povprečju celo podvojile. Znanstveno založništvo je tako postalo izjemno dobičkonosen posel, saj založnikom vsebin ni treba kupovati, ampak jih dobijo zastonj. Prav tako večino uredniškega in recenzentskega dela volontersko opravijo znanstveniki sami. Na to, da se nihče ni uprl rasti cen naročnin, je pomembno vplivalo tudi dejstvo, da revij praviloma ne naročajo posamezniki, ampak knjižnice, kar pomeni, da se naročnine plačuje iz skupnega fonda, ne iz žepov posameznikov.

Maxwell je leta 1991 zaradi napačnih investicij zašel v poslovne težave, zaradi česar je moral založbo Pergamon Press prodati nizozemskemu tekmecu Elsevier, ki je tako postal največji igralec na področju znanstvenega založništva, saj je zdaj lastnik več kot tisoč različnih znanstvenih revij. Elsevier je po prevzemu spremenil svoj poslovni model. Kot poročajo v članku Is the staggeringly profitable business of scientific publishing bad for science? (The Guardian, 27. 6. 2017), ustvarjanje profita ne temelji več na ustanavljanju vedno novih revij, ampak na optimizaciji že obstoječih. Z ustanavljanjem nove revije so povezani določeni stroški, saj je treba postaviti uredništvo in privabiti kakovostne objave, ko pa je revija enkrat znana, ni z njenim vzdrževanjem skoraj nobenih stroškov več.

Po prihodu interneta se je zdelo, da znanstveno založništvo ne bo več tako dobičkonosno, a so se založniki hitro znašli. Knjižnicam so ponudili elektronski dostop do velikih zbirk člankov, kar je raziskovalcem močno olajšalo dostop do literature. Vsakdo je imel naenkrat pri roki katerikoli članek, če je le njegova ustanova kupila dostop do elektronske knjižnice. Po poročilu iz leta 2015 založba Elsevier obvladuje 24 odstotkov trga znanstvenih revij, sledita pa založbi Springer in Wiley-Blackwell, od katerih vsaka nadzira po 12 odstotkov.

Za ponovno vzpostavitev prostega dostopa do rezultatov znanstvenih raziskav je pred nekaj leti veliko naredila mlada kazahstanska znanstvenica Aleksandra Elbakijan. Vzpostavila je spletno stran Sci-Hub, ki s pomočjo podarjenih gesel vsakomur omogoča prost dostop do večine sicer plačljivih znanstvenih člankov. Revija Nature jo je leta 2016 umestila med deset najpomembnejših oseb v znanosti, newyorško okrožno sodišče pa ji je 21. 6. 2017 zaradi nezakonitega razširjanja plačljivih vsebin v odsotnosti prisodilo kar 15 milijonov dolarjev kazni.

Robert Maxwell, ki je znanstveno založništvo iz amaterske dejavnosti pretvoril v izjemno dobičkonosen posel, je umrl kmalu zatem, ko je moral zaradi dolgov prodati svojo založbo. Novembra 1991 je padel z jahte med križarjenjem ob Kanarskih otokih in utonil. Ob smrti vplivnega bogataša, ki je bil nekaj časa tudi poslanec britanskega parlamenta, so začele krožiti hipoteze, da v resnici ni šlo za nesrečo, a je na koncu obveljala verzija dogodkov, po kateri je doživel srčni infarkt in padel z ladje. Pokopan je na Oljski gori pri Jeruzalemu.

-