Zadnje čase smo vse pogosteje soočeni z ekstremnimi vremenskimi dogodki, ki se sicer zgodijo le na nekaj deset ali celo sto let. Priča smo zelo intenzivnim padavinam, pri katerih lahko v zelo kratkem obdobju pade ogromna količina dežja, ki je še tako dobro zgrajena kanalizacija ne more odvesti.

Letošnje poletje so v sredozemskih krajih izmerili tudi nekaj rekordno visokih temperatur, zaradi izrazite suše pa se je Cerkniško jezero prvič po skoraj dveh desetletjih povsem izsušilo.

Bistveno večja pogostost ekstremnih vremenskih pojavov je jasen znak, da se naše podnebje spreminja. Če smo morali še nedavno preučevati grafe z rezultati meritev, da smo dojeli razsežnost podnebnih sprememb, zdaj že iz našega vsakdanjega izkustva izhaja, da verjetnost za nastanek ekstremnih vremenskih dogodkov ni več taka, kot je bila nekoč.

K sreči skoraj nihče javno ne zatrjuje več, da se podnebje ne spreminja, ali da je dogajanje le posledica naravnih ciklov, na katere ljudje nimamo vpliva. Iz množice znanstvenih spoznanj, ki so jih strokovnjaki pred kratkim povzeli v novem poročilu Mednarodnega panela za podnebne spremembe (IPCC), jasno sledi, da so poglavitni vzrok za spreminjanje podnebja toplogredni plini, ki jih izpuščamo v ozračje predvsem z uporabo fosilnih goriv.

A čeprav se vsi bolj ali manj strinjamo, da se podnebje na našem planetu spreminja zaradi človeške dejavnosti, smo bistveno manj usklajeni glede tega, kaj lahko dejansko storimo, da škodljivo in nevarno spreminjanje zaustavimo.

Seveda je dobro, da poskušamo delovati odgovorno, da čim manj potujemo z letali, uporabljamo obnovljive vire energije in nasploh skrbimo, da je naš ogljični odtis čim manjši, a vseeno se moramo zavedati, da le aktivnosti na ravni posameznikov ne bodo imele zadostnega učinka. Tisto, kar bo dejansko prineslo spremembe, so kolektivni ukrepi na ravni držav, korporacij in mednarodne skupnosti, ki morajo biti skrbno premišljeni in pravično porazdeljeni.

Če želimo preprečiti, da bi podnebje prešlo v obliko, ko obsežni predeli planeta ne bodo več primerni za življenje, druga področja bodo pa utrpela močno degradacijo in znižanje kakovosti bivanja, moramo spremeniti kolektivno razumevanje stanja, v katerem smo se znašli. Naša prizadevanja morajo biti usmerjena predvsem v ustvarjanje prevladujoče miselnosti, v kateri politiki, gospodarstveniki in drugi vplivneži ne bodo mogli delovati drugače, kot da bodo sprejemali učinkovite ukrepe za blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe.

Za začetek se moramo volivci v čim večjem številu javno izreči, da na naslednjih volitvah ne bomo glasovali za stranke, ki ne bodo imele dobro pripravljene strategije zelo jasnih podnebnih ukrepov. Podobno kot politične stranke lahko naslovimo tudi podjetja in organizacije. Zavezati se moramo, da ne bomo kupovali izdelkov in storitev podjetij, ki se ne trudijo, da bi zmanjšala svoj ogljični odtis in preprečila druge oblike škodljivega vpliva na okolje.

Prav tako mora vsaka občina svoje prebivalce natančno seznaniti, kako se bo spremenilo podnebje posameznega kraja. Strokovnjaki te podatke že dobro poznajo, težava je le, da jih marsikje še vedno niso dovolj jasno in razumljivo predstavili krajanom. Pričakovane temperature, intenziteta in pogostost padavin, dolžina suš, pogostost in moč hudih neviht ter drugi podatki o podnebju posameznih krajev niso več enaki, kot so bili nekoč. Še posebno vsi, ki se ukvarjajo s kmetijstvom, se morajo zavedeti, da razmere nikakor niso več enake, kot so bile pretekla desetletja, kar pomeni, da se je treba tudi glede kmetovanja prilagoditi na nove okoliščine.

Podobno kot smo bili v preteklih desetletjih soglasni, da moramo svojo zakonodajo prilagoditi evropski, se moramo sedaj poenotiti, da se je treba prilagoditi na novo drugačno podnebje in začeti blažiti vzroke, ki povzročajo težave. A če smo imeli glede približevanja EU možnost, da bi se odločili drugače, te izbire pri prilagajanju na spreminjanje podnebja nimamo. Tudi če nič ne naredimo, se bomo morali soočiti s posledicami.

Nezmožnost resnega strateškega razmisleka, ki smo mu priča zaradi zelo polariziranega političnega in javnega prostora, onemogoča konstruktivno kolektivno ukrepanje. Prihajajoče volitve so morda trenutek, ko lahko poskušamo to škodljivo stanje preseči. Pomembno je, da odpiramo pogovore o skupni viziji našega razvoja in poskušamo zavestno preseči pretekle delitve in zamere, vsaj ko gre za pomembne skupne strateške odločitve.

Veliko bogastvo Slovenije je kvaliteta življenja, ki ga prebivalcem nudi dežela z zelo raznoliko pokrajino in obsežnimi naravnimi predeli. Pred nekaj desetletji smo z odmevno oglaševalsko akcijo »Slovenija, moja dežela« ljudi učinkovito opozorili na pomembnost prijaznega in urejenega okolja za razvoj turizma. Zdaj potrebujemo novo kolektivno akcijo ozaveščanja, ki bo prebivalce prav tako naslovila na čustveni ravni, jih motivirala in jim predstavila raznoliko paleto ukrepov, ki jih lahko sprejmemo, da se nam kvaliteta življenja ne bo poslabšala. Dlje ko bomo odlašali z ukrepanjem, težje bo.

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/moja-dezela-je-moj-planet/

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
1 komentar
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Janko Rušt
Janko Rušt
12 dni nazaj

Spoštovani g. Dolenc, izredno cenim vaš prispevek k promociji znanosti nasploh in vaše članke z užitkom prebiram že več kot 10 let. Bravo !!! Po vprašanju ekologije v svetovne merilu pa pogrešam, da prav noben novinar ali znanstvenik, ki opozarja na podnebne spremembe ne omenja vojske kot največjega nepotrebnega onesnaževalca (proizvajalca CO2). Če sem prav poučen, vojaški lovec porabi približno 60 litrov kerozina na minuto in to med šolanjem, vajami ali v borbi. In čemu ??? V slovenskem merilu pa menim, da bi decentralizacija državne uprave, gospodarstva in bančništva ogromno pripomogla k zmanjšanju obremenitve okolja nasploh. Zakaj mora vsak dan… Beri dalje »