Na Univerzi v Cambridgeu je 18. junija 1929 potekal verjetno najbolj nenavaden zagovor doktorata v vsej zgodovini tega akademskega rituala. Kandidat za doktorski naziv je po začetni izmenjavi vljudnostnih fraz najprej odgovarjal na vprašanja komisije, po daljši intenzivni izmenjavi argumentov pa se je odločil, da ima vsega dovolj. Pred odhodom je znana profesorja ene izmed najbolj uglednih univerz na svetu, ki sta bila v komisiji, potrepljal po ramenih in izrekel besede, ki jih verjetno v enaki situaciji ni ponovil nihče: »Ne skrbite, vem, da tega ne boste nikoli razumeli!«

Člana komisije za zagovor, filozofa Bertrand Russell in G. E. Moore, nad nenavadnim dogajanjem nista bila kaj dosti presenečena. V uradno poročilo o poteku zagovora je Moore zapisal naslednji stavek: »Menim, da gre za delo genija; a tudi če sem v zmoti, vsekakor močno presega pogoje za doktorski naziv.«

Skrivnostnemu kandidatu, ki se je požvižgal na akademska pravila, rituale in nazive, je bilo ime Ludwig Wittgenstein. Danes velja za enega najvplivnejših filozofov 20. stoletja, doktorat pa je zagovarjal šele, ko je imel že 40 let. Slabo desetletje prej je objavil edino knjigo, ki je izšla za časa njegovega življenja, in prav to delo je bilo predmet zagovora za pridobitev doktorskega naziva na Univerzi v Cambridgeu.

Nenavadno otroštvo na Dunaju

Ludwig Wittgenstein se je rodil leta 1889 kot najmlajši otrok v številni in zelo bogati meščanski družini na Dunaju. Oče Karl je bil vpliven jeklarski magnat in eden najbogatejših Evropejcev, zelo ga je zanimala umetnost. Na obisk k družini Wittgenstein sta med drugimi pogosto prihajala skladatelja Gustav Mahler in Johannes Brahms, ki sta v hiši prirejala zasebne koncerte, poročni portret hčerke pa je naslikal Gustav Klimt.

Člani družine so bili tudi sami izvrstni glasbeniki. Oče je igral violino, mama Leopoldina (roj. Kalmus) je igrala klavir, med otroki pa je še posebej izstopal sin Paul, ki je postal izvrsten koncertni pianist. Med prvo svetovno vojno je žal izgubil desno roko, a se je naučil igrati zgolj z levo, zato so posebej zanj skladatelji pisali prilagojene skladbe. Maurice Ravel je zanj napisal Klavirski koncert za levo roko v D-duru, Sergej Prokofjev pa Klavirski koncert št. 4 za levo roko. 

Tudi Ludwigu je glasba pomenila zelo veliko v življenju. Pogosto si je žvižgal odseke slavnih del klasične glasbe, ob čemer se je včasih spremljal na klavirju, imel pa naj bi tudi absoluten posluh. Za nas je morda zanimiv še podatek, da se je Ludwigova babica po materini strani rodila leta 1825 v Sevnici in je bila edina od njegovih starih staršev, ki ni bila judovskega rodu. 

Čeprav je družina vsaj navzven izpolnjevala vse pogoje, da bi bili otroci v življenju srečni, so vsaj sinovi zaradi zelo zahtevnega očeta, ki ni izkazoval empatije, močno trpeli. Kar trije bratje so storili samomor, z depresijo in samomorilnimi mislimi pa se je vse življenje boril tudi Ludwig. 

Ludwig je kasneje prijatelju povedal, da se ima za neke vrste podjetnika, kakršen je bil njegov oče: »S svojo filozofijo želim nekaj narediti, nekaj doseči.« Po pričevanju starejše sestre se je v mladosti navduševal nad tehniko in že pri desetih uspel narediti kopijo šivalnega stroja. Ker se je šolal doma, ga niso sprejeli na dunajsko gimnazijo, zato je moral obiskovati provincialno šolo v Linzu. Nato je odšel na tehniško univerzo v Berlin, kjer je študiral za letalskega inženirja.

Vznik zanimanja za filozofijo

Prav ukvarjanje z aerodinamiko, pri čemer mu je uspelo neko svojo inovacijo tudi patentirati, ga je pripeljalo do matematike in njenih filozofskih temeljev. Razmišljanje o problemih, povezanih z osnovami matematike, ga je tako prevzelo, da je po posvetu z logikom Gottlobom Fregejem odšel v Anglijo k Bertrandu Russellu, ki je veljal za največjega strokovnjaka s tega področja.

Russell se je spominjal, da je leta 1911 k njemu v Cambridge prispel neki mlad Avstrijec, ki skorajda ni znal angleško, a se vseeno ni želel pogovarjati po nemško. Sprva ni vedel, kaj naj si misli o prišleku, ki je začel vneto poslušati njegova predavanja. A že ko je prebral prvo besedilo, ki ga je zanj napisal Wittgenstein, je bil prepričan, da ima opravka z genijem.

Jeseni 1912 je Ludwig spoznal pravnika Davida Huma Pinsenta, s katerim sta se zbližala in odšla na potovanje na Norveško in Islandijo. Samota in mir ob norveškem fjordu sta mu dobro dela, saj je lahko vstran od množic v miru razmišljal. Sčasoma si je na Norveškem omislil tudi majhno hišo, kjer je v samoti preživel po več mesecev. Prav tam ga je med intenzivnim razmišljanjem dosegla novica, da se je začela prva svetovna vojna.

Takoj se je vrnil na Dunaj in se prijavil za vojaka. Bil je nenavadno navdušen nad odhodom na fronto in nasploh nad nevarnimi nalogami. Znancem je povedal, da mu je začetek vojne rešil življenje, saj je bil od intenzivnega razmišljanja že povsem izčrpan.

Po vojni je iz zapiskov sestavil besedilo, ki ga je uredil v daljši seznam oštevilčenih trditev. Bil je mnenja, da mu je končno uspelo rešiti vprašanja, ki so ga mučila vrsto let. A trajalo je še dve leti, da je za knjigo, ki jo danes poznamo kot Logično-filozofski traktat, našel založnika. Ko je končno izšla, je bila ciljna publika, ki bi jo lahko razumela, zelo majhna, a knjiga je vseeno postala izjemno vplivna. Bertrand Russell je denimo rekel, da se mu zdi knjiga imenitna, a žal ne zna presoditi, ali trditve v njej dejansko držijo.

Vrtnar in učitelj na podeželju

Wittgensteina je zelo prizadela smrt prijatelja Davida Pinsenta, ki je med vojno strmoglavil z letalom, zato je iskal spremembo v življenju. Odločil se je, da dediščino po očetu prepiše na sestre, sam pa se zaposli kot vrtnar v samostanu blizu Dunaja. Vendar ga tudi to ni pomirilo, zato je opravil izpite za osnovnošolskega učitelja in se za več let zaposlil nekje na avstrijskem podeželju. Tam ga je leta 1923 obiskal mlad angleški filozof in matematik Frank Ramsey, ki je njegovo knjigo prevajal v angleščino. Ugotovil je, da živi kot samotar in vaški čudak, zato ga je začel nagovarjati, naj pride v Cambridge. A do odhoda v Anglijo je minilo še kar nekaj let.

Ko je moral leta 1926 zaradi pritožb zapustiti mesto učitelja, je na Dunaju sestri pomagal zgraditi novo moderno hišo. Bil je tak perfekcionist, da so morali enega od stropov med gradnjo podreti in povišati za vsega tri centimetre, ker se mu je zdelo, da bo tako bolje.

Nato ga je spet začela zanimati filozofija. Ugotovil je namreč, da ga rešitve v prvi knjigi ne prepričajo več. Spet je odšel najprej na Norveško, od tam pa nazaj v Cambridge. Filozofi tam so ga sprejeli z navdušenjem, a se je hitro izkazalo, da mu težko priskrbijo akademsko zaposlitev, če nima ustrezne formalne izobrazbe. Kot rešitev so predlagali, da Logično-filozofski traktat zagovarja kot doktorsko delo, kar so junija 1929 dejansko tudi izvedli.

Po zagovoru je dobil še učiteljski naziv in začel predavati študentom. To je s prekinitvami počel nadaljnjih 17 let in za seboj pustil več kot 20.000 strani zapiskov. Po drugi svetovni vojni je zbolel za rakom prostate in leta 1951 umrl. Šele po smrti je v knjižni obliki izšel tudi del njegovih zapiskov, za časa življenja pa ni objavil nič drugega kot le Traktat

Za enega najpomembnejših filozofov 20. stoletja velja med drugim zato, ker je opozoril na velik pomen jezika pri reševanju filozofskih problemov. Sprva se mu je zdelo, da se mora čim bolj zgledovati po jeziku znanosti, a je kasneje ugotovil, da je zelo pomemben tudi vsakdanji jezik, ki ga uporabljamo za običajno sporazumevanje. 

Prav tako filozofije ni nikoli dojemal kot zbirke resnic ali modrosti, ampak predvsem kot orodje za ostrenje uma. Zelo pomembno je bilo tudi njegovo opozarjanje, da moramo za razumevanje nekega problema poznati njegov kontekst. Pristop k reševanju vprašanja je bil zanj vedno enak: najprej je treba proučiti kontekst, v katerem se problem pojavi. Besede imajo namreč pomen v odnosu do stavkov, stavki imajo smisel v sistemu jezika in jeziki so del človeških skupnosti.

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
0 - št. komentarjev
Inline Feedbacks
View all comments