V večini slovarjev je beseda zgodba opredeljena kot »v celoto povezano zaporedje resničnih ali izmišljenih dogodkov, o katerih nekdo pripoveduje«. Čeprav gre pri mnogih zgodbah res za pripoved o seriji dogodivščin, pa v tej definiciji vseeno manjka nekaj zelo pomembnega. Dobra zgodba namreč pri poslušalcih doseže bistveno več, kot zgolj združi dogodke v celoto.

V možganih poslušalcev se namreč poleg sistema za razumevanje in procesiranje govora ob poskušanju zgodb sproži tudi čustveni odziv. Šele v tem primeru običajno rečemo, da smo slišali dobro zgodbo.

Pripoved, ki se naslovnika emocionalno ne dotakne, še ni prava zgodba. Šele ko nekemu besedilu uspe v publiki vzbuditi tudi čustva, lahko rečemo, da gre za zgodbo, sicer predstavlja le zaporedje podatkov, ki imajo lahko videz enotnega besedila, a gre le za golo nizanje informacij. Vendar vzbujenih čustev ne smemo razumeti le ozko kot izraze veselja, žalosti ali jeze. Tipična čustva pri poslušanju zgodb so tudi pričakovanje, navdušenje, zadovoljstvo, ponos in še marsikaj drugega.

Zgodbe v nas vzbudijo čustva

Zgodbe so tako besedila, ki se nas ne dotaknejo zgolj na ravni prenosa informacij, ampak v nas sprožijo tudi čustveni odziv. To pomeni, da se v naših možganih med poslušanjem zgodb aktivira bistveno več različnih sistemov kot takrat, ko zgolj prejemamo podatke.

Poleg procesov, ki se jih zavedamo, se v naših možganih namreč neprestano dogaja tudi veliko dejavnosti, ki nam neposredno zavestno niso dostopne, se pa zavemo njihovih rezultatov. Zelo zapleten je denimo možganski sistem za prepoznavanje obrazov, a ker se identifikacija osebe zgodi praviloma v trenutku, soočeni pa smo le s končnim rezultatom procesa, ob tem ne čutimo nobenega napora. Podobno je s sistemi za prepoznavanje medsebojne hierarhije v skupini ljudi, občutkom za pravičnost in podobnim.

Ključno pri zgodbah je, da poleg razumskega, zavestnega procesiranja informacij vzbudijo še veliko drugih nezavednih procesov v možganih. Prav zato, ker večina teh procesov deluje avtomatsko in brez zavestnega napora, se nam zdi, da je poslušanje dobrih zgodb ponavadi čisti užitek.

Kemija pripovedovanja zgodb

Ampak kaj natančno se dogaja v možganih med poslušanjem in pripovedovanjem zgodb? V čem je skrivnost dejstva, da si človeški možgani zlahka zapomnijo zgodbe, velike težave pa imajo s pomnjenjem nepovezanih podatkov?

Možgane lahko v prvem približku razumemo kot napravo, ki se je s pomočjo evolucije milijone let izpopolnjevala, da zna v okolici zelo hitro zaznati za preživetje pomembne spremembe. Zato ni presenečenje, da se večina dobrih zgodb začne z nečim presenetljivim, nenavadnim, novim. Tudi prvi stavki velikih romanov so znani po tem, da vzbudijo stanje zanimanja že zgolj z nekaj besedami. Bistvo začetka dobre zgodbe je, da možgane zdrami tako, da vzbudi zanimanje.

Molekula v možganih, ki se začne sproščati ob pričakovanju sprememb na boljše, je dopamin. Njegova naloga je, da nas motivira, da se naprezamo, dokler ne dosežemo želenega cilja. Povzroča navdušenje v pričakovanju, da se nam bo zgodilo nekaj dobrega, da smo blizu ciljne črte in nagrade. Spodbudi tudi učenje, saj je namen njegovega izločanja tudi v tem, da si zapomnimo, kako smo do ugodja prišli.

Zelo pomembno je, da z zgodbo spodbudimo izločanje dopamina, saj je prav vzbujanje pričakovanja in zanimanja ključno pri tem, da poslušalce pridobimo na svojo stran. Prav tako si v stanju povečanega dopamina možgani informacije lažje zapomnijo.

Vendar dopamin ni edina možganska molekula, ki se sprošča ob dobrih zgodbah. Pomemben je tudi oksitocin, ki mu pravijo tudi molekula povezovanja. Oksitocin je kemikalija, ki bi jo lahko po učinku povezali z zaupanjem, saj se izloča takrat, ko se vzpostavijo prijateljske vezi z osebami, ki nas obkrožajo. Otrokovi možgani začnejo že takoj po rojstvu ob stiku z materjo izločati večje količine oksitocina, ki poskrbi, da se otrok ne oddaljuje od varnega zavetja staršev.

Ob odraščanju se navezanost na mamo pri sesalcih preoblikuje v navezanost na širšo skupino, na primer čredo, pri ljudeh pa na družino, narod, stranko, nogometni klub in podobne skupine, s katerimi se identificiramo. Za pripovedovanje zgodb je oksitocin pomemben, ker vzpostavi stanje medsebojnega zaupanja, povezanosti in pozornosti, ko so ljudje pripravljeni sprejemati nove ideje in stališča.

Tretja skupina molekul, ki so pomembne za pripovedovanje zgodb, so endorfini, ki so nekakšne naravne tablete proti bolečini. Mehanizem se je razvil zato, da so živali v divjini lahko bežale pred plenilci tudi takrat, kadar so bile ranjene. Če bi naši možgani ves čas izločali endorfine, bi lahko tekli z zvitim gležnjem, kar se dejansko včasih dogaja športnikom na velikih prireditvah, ko začasno sploh ne občutijo, da so se poškodovali. Endorfini se sproščajo tudi med smehom in povzročijo sprostitev, kreativnost in zbranost. Prav preko humorja so pomembno sredstvo za sproščujoč vpliv na možgane med poslušanjem zgodb.

Četrta možganska molekula, ki je pomembna za zgodbe, je serotonin. To je molekula, ki signalizira stanje sreče in varnosti. Pravijo ji tudi molekula ugleda in samozavesti, saj se sprošča takrat, ko menimo, da drugi cenijo naša dejanja. Sesalci, ki imajo v svoji skupini višji status, imajo tudi višjo raven serotonina, kar pomeni, da so manj nagnjeni k agresiji, saj nizka raven serotonina povzroča impulzivna in asocialna dejanja.

Pri zgodbah je serotonin pomemben zato, ker se pri poslušanju običajno identificiramo z glavnim junakom in podoživljamo enake občutke kot on. Če junak naredi nekaj, zaradi česar postane cenjen in slaven, to preko identifikacije začutimo tudi poslušalci.

Molekule zastraševanja

Poleg molekul, ki nam vzbujajo zadovoljstvo in srečo, se v možganih lahko izločajo tudi molekule, ki vzbujajo strah in tesnobo. Za čredne živali je značilno, da začnejo, ko v njihovem vidnem polju ni vsaj ene živali iz iste skupine, izločati kortizol, kemikalijo, ki se sprošča ob stresu in predstavlja nekakšno nasprotje kemikalijam sreče. Povečanje kortizola je del stresnega odziva in povzroči netolerantnost, razdražljivost, nekreativnost, kritičnost, slab spomin in slabe odločitve.

Le če želite, da se poslušalci oprimejo svojih že utečenih prepričanj, je smiselno, da jih strašite in tako povečate izločanje kortizola. To velikokrat namenoma počnejo nekateri politiki, ko želijo motivirati svoje podpornike preko že dobro ukoreninjenih prepričanj. V primeru, ko želite svojo publiko naučiti nekaj novega, pa vzbujanje stresa in zaskrbljenosti nikakor ni dobro.

Ker si možgani sproti ustvarjajo predstavo o dogajanju, je zelo pomembno tudi, v kakšnem vrstnem redu jim v zgodbi posredujemo informacije. Celo vrstni red besed v stavku je v tem primeru pomemben. Uporabo trpnega način ali pasiva v priročnikih z nasveti za pisanje praviloma odsvetujejo. Razlog za to pa je, da možganom v takšnem zaporedju podajanja informacij začasno zmanjka pomemben podatek, kdo je oseba, ki izvaja dejanje.

V možganih se med poslušanjem zgodb sproža veliko različnih mehanizmov. Dokaj zapleteno dogajanje pa bi lahko povzeli v preprosto spoznanje, da zgodbe na nas ne delujejo le preko informacij, ki jih prenašajo, ampak tudi preko kemikalij, ki se začnejo zaradi njih sproščati v naših možganih. Mnoge študije so pokazale, da zgolj seznanjanje z informacijami ne spreminja prepričanj in navad pri ljudeh, tudi če gre za dobro izobražene in razgledane posameznike. Šele ko se ob prenosu informacij vklopijo tudi čustva, se morda lahko začnejo spreminjati tudi prepričanja.

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
0 - št. komentarjev
Inline Feedbacks
View all comments