Devetega februarja 1905 se je mlad doktor kemije Maks Samec z vojaškim pilotom odpravil na raziskovalni balonarski polet. Z Dunaja sta se skozi oblake povzpela na 4000 metrov višine, kjer ju je obsijalo zimsko sonce. Ob prelepem razgledu sta izvedla nekaj meteoroloških meritev, nato pa sta poskušala ostati čim več časa nad oblaki.

Dokler je sijalo sonce, nista imela težav, le občutka nista imela, kam ju nese veter, saj sta imela pod seboj le goste oblake. Proti popoldnevu je začel balon počasi padati, a poleta nista mogla kaj dosti kontrolirati, saj sta lahko krmarila le z odmetavanjem balasta. Dokaj trdo sta pristala ob jezeru nekje v alpskem svetu. Kasneje sta ugotovila, da ju je balon ponesel kar 200 kilometrov od Dunaja do jezera Attersee blizu Salzburga.

V zasneženi okolici ni bilo hiš, a ju je k sreči opazil neki pes, ki je začel lajati in priklical kmete. Pomagali so jima priti do bližnjih hiš, kjer sta prespala. Ker sta imela jasna navodila, naj se čim prej po pristanku javita nadrejenim, sta nekega fanta prosila, da odhiti v bližnje mesto in odda brzojav, a tega verjetno ni storil, saj so ju na Dunaju medtem razglasili za pogrešana.

Javiti se jima je uspelo šele čez tri dni, ko so o njuni ekspediciji že poročali v časopisih. Po naključju sta tako postala medijsko zanimiva, kar je mlademu slovenskemu kemiku omogočilo, da so ga opazili nekateri vplivni dunajski znanstveniki in mu omogočili začetek kasneje zelo bogate znanstvene kariere.

Znanstvenik in letalec, ki ga sestrelijo na ruski fronti

Maks Samec jeseni 1917 s hčerjo Teo kot vojak v prvi svetovni vojni.

Maks Samec je sprva raziskovalno sodeloval s svetovno znanim botanikom Juliusom Wiesnerjem, ki so ga zanimali kemijski procesi v rastlinah v odvisnosti od jakosti in sestave svetlobe, kot se je ta spreminjala z nadmorsko višino, za kar je bilo poznavanje balonarstva izjemno pomembno. Mladi kemik je raziskave sprva izvajal v prostem času, saj se je na Dunaju zaposlil kot gimnazijski učitelj kemije. Za tiste čase je uvedel zelo napreden način pouka kemije, pri katerem so dijaki poskuse izvajali sami, saj je bil prepričan, da se bodo tako največ naučili.

Prek skupnih znancev se je kmalu seznanil z uglednim kemikom Wolfgangom Paulijem, s katerim sta začela sodelovati pri raziskavah rastlinskih koloidov, kar je sčasoma postalo Samčevo osrednje raziskovalno področje. Kot koloide označujemo zmesi, v katerih je neka snov v obliki zelo majhnih delcev razpršena v drugi. V vsakdanjem svetu imajo koloidno strukturo recimo mleko, megla in stepena smetana, raziskovalno pa je bil takrat zanimiv predvsem škrob, o katerem je bilo malo znanega.

Med prvo svetovno vojno so Maksa Samca rekrutirali in kot meteorologa poslali na vzhodno fronto. Ruska artilerija je 4. maja 1917 sestrelila njegovo letalo, vendar je pilotu vseeno uspelo zasilno pristati. Samec je imel prestreljena pljuča, a je po več mesecih zdravljenja okreval.

To so bili zanj sicer zelo težki časi, saj mu je umrlo veliko bližnjih sorodnikov. Že leta 1911 mu je takoj po rojstvu hčere umrla mlada žena, tako da je ostal na Dunaju sam z majhnim otrokom. Sprva mu je pomagala sestra, nato pa je spoznal novo ženo, a tudi z njo nista ostala dolgo v zvezi. Ob koncu prve svetovne vojne sta se ločila, saj je bil kot vojak dolgo odsoten, žena pa se je medtem zaljubila v drugega. Kmalu nato se je oženil še v tretje, čeprav so mu znanci ta zakon odsvetovali. Tretja žena Hedy se je namreč izkazala za bolestno ljubosumno in psihično neuravnovešeno. Njene izpade je sicer stoično prenašal, a so z leti postajali prava nočna mora.

Ustanavljanje ljubljanske univerze

Prvi doktorat na ljubljanski univerzi, ki ga je zagovarjala Ana Mayer.

Konec novembra 1918 so v Ljubljani pri lokalnih oblasteh ustanovili vseučiliško komisijo, ki naj bi pripravila pogoje za začetek delovanja slovenske univerze. Člani komisije so morali poiskati ustrezne prostore za izvedbo predavanj in učiteljsko osebje, ki bi predavanja lahko izvajalo. Pošiljali so pisma po Evropi in pri uglednih profesorjih pridobivali mnenja o posameznih kandidatih. Maksa Samca je Wolfgang Pauli močno pohvalil in priporočil, tako da so mu poverili organizacijo študija kemije.

Konec poletja 1919 so ga imenovali za prvega rednega profesorja kemije na tehniški fakulteti, prva univerzitetna predavanja iz kemije pa so potekala v poslopju realke na Vegovi, kjer so vzpostavili tudi prvi zasilni laboratorij. Na začasnem laboratorijskem pultu iz lesenih zabojev je Anka Mayer, ki je Samcu pomagala tudi pri izvedbi prvih predavanj, začela raziskovati kemijo škroba. Skupaj sta objavila daljši raziskovalni članek, kar velja za prvo znanstveno objavo kemijskega oddelka tehniške fakultete. Članek je bil hkrati temelj prve doktorske disertacije na Univerzi v Ljubljani, ki jo je zagovarjala prav Mayerjeva.

Mlada univerza se je v prvih desetletjih soočala z mnogimi težavami, saj ni imela ustreznih prostorov, prav tako je bilo zaradi gospodarske krize življenje nasploh težko. Maks Samec je sprva živel z ženo Hedy in hčerko Teo pri sorodnikih v Višnji Gori, saj si v mestu ni mogel privoščiti stanovanja. Vsak dan se je z vlakom vozil v Ljubljano, kar ga je močno utrujalo. Oktobra 1922 se je končno preselil v novo hišo na Mirje, ki je takrat veljalo za blaten in samoten predel Ljubljane, a domače okolje zaradi ženine psihične bolezni zanj in za hčer nikoli ni bilo sproščujoče.

Laboratorij v poslopju realke na Vegovi v Ljubljani.

Spor glede rektorja

Leta 1935 se profesorji na ljubljanski univerzi nikakor niso mogli dogovoriti, kdo naj postane novi rektor, ko je s tega mesta odstopil Fran Ramovš. Po takratnih pravilih so si fakultete zaporedoma izmenjevale to funkcijo, zato naj bi filozofska fakulteta predlagala nadomestnega kandidata. Ker se niso mogli odločiti med biologom Jovanom Hadžijem in umetnostnim zgodovinarjem Izidorjem Cankarjem, se je zapletlo. Nasprotniki Hadžija so trdili, da rektor slovenske univerze ne more postati nekdo, ki ni Slovenec, čeprav je vrhunski znanstvenik in organizator dela. Šlo naj bi za najpomembnejši položaj v slovenski kulturi, saj naj bi rektor skrbel tudi za gradnjo univerzitetne knjižnice, ustanovitev akademije ter vodil druge nacionalno pomembne projekte. Boj za rektorsko mesto je sčasoma postal tako silovit, da so o dogajanju začeli pisati tudi časopisi.

Maks Samec (v sredini prve vrste v beli obleki) s študenti in sodelavci 17. junija 1922. Njegova asistentka Anka Mayer je peta z leve v prvi vrsti.

Da bi zagato razrešili, so nekateri profesorji predlagali, naj rektor postane dekan tehniške fakultete Maks Samec. Na koncu je na javnem glasovanju Hadži prejel 21, Samec pa 23 glasov in tako postal novi rektor, čeprav je sam glasoval za Hadžija. Zaradi preglasovanja so bili nekateri profesorji, še posebej matematik in prvi rektor Josip Plemelj, tako razočarani, da so gojili zamero še vrsto naslednjih let. Plemelj je denimo izstopil iz akademije, ko so vanjo maja 1940 sprejeli Samca. Po zakulisnem prepričevanju je leto kasneje odstopno izjavo umaknil, a vseeno povzročil, da je le nekaj mesecev po imenovanju iz akademije odšel Maks Samec. V izjavi decembra 1940 je zapisal: »Moj razlog za odstop je spoznanje, da bode matematično-prirodoslovni razred šele po mojem izstopu mogel priti do uspešnega dela.«

Po drugi svetovni vojni lahko le še raziskuje

Leta 1930 je pri Samcu iz kemije doktorirala Marta Blinc in postala njegova dolgoletna znanstvena sodelavka. Ko so med drugo svetovno vojno ukinili predavanja, ne pa tudi razpustili univerze, je Samec nekaterim študentom omogočil, da so diplomirali kar pri njem doma. Tudi med vojno je še vedno objavljal raziskovalne članke v znanstvenih revijah, ki so bile takrat večinoma v nemščini. To so povojne oblasti razumele kot kršitev kulturnega molka, zato so mu po osvoboditvi prepovedale predavati. Zanj oteževalna okoliščina je bila tudi psihično nestabilna žena, ki se je kot avstrijska Nemka udeleževala medvojnih javnih prireditev in se družila z nemškimi častniki, njemu pa je kot uglednemu znanstveniku nemška vlada že leta 1940 podelila odlikovanje zaslužni križ reda nemški orel.

Po vojni so ženo Hedy aretirali, ji odvzeli premoženje in jo obsodili na kratkotrajen zapor. Njegovo asistentko Marto Blinc so predvsem zato, ker je izvirala iz bogate ljubljanske trgovske družine Kollmann, sprva izgnali iz države, a se je po nekaj letih in mnogih prošnjah lahko vrnila. Za to, da Samcu niso povsem prepovedali tudi raziskovalnega dela, je verjetno zaslužen predsednik povojne vlade Boris Kidrič, ki je bil nekoč njegov študent in ga je znanstveno ter organizacijsko zelo cenil. Prav tako se je dobro zavedal, da država za svoj razvoj nujno potrebuje vrhunske znanstvenike. Samca je povabil na pogovor in ga poskusil navdušiti za to, da bi v Ljubljani vzpostavili velik kemijski raziskovalni inštitut.

Maks Samec

Novi inštitut so sprva zasnovali v okviru akademije, ki je imela od 1949 do 1956 tudi pravico podeljevanja doktoratov, nato pa se je postopoma osamosvojil. Samec sicer ni bil več profesor, je pa postal pomemben znanstvenik, ki je reševal tudi mnoge težave industrije. Po letu 1948 železarne niso mogle več uvažati dovolj kvalitetnega koksa, zato so mu naročili, da razišče načine, kako bi lahko koks pridelovali iz domačega premoga. Samec je dobil službeni avto s šoferjem, da je lahko nadziral poskuse na različnih lokacijah. Rezultati so bili ugodni, saj so kmalu začeli graditi dve koksarni.

Težave pa je povzročala žena Hedy, ki moža ni več napadala le verbalno, ampak tudi fizično. Samec je postajal vse bolj slaboten, a je vseeno stoično prenašal domače razmere. Sodelavcem je sicer potarnal, da tako ne bo mogel več dolgo živeti, kar je zaskrbelo tudi državo kot naročnika večine raziskav. Samca so za nekaj tednov poslali na oddih v toplice, ženo pa hospitalizirali v psihiatrično bolnišnico. Naslednja leta je bila deloma v bolnišnici deloma doma, dokler organi UDV niso izgubili potrpljenja in je leta 1952 iz bolnišnice izselili v Avstrijo. Čeprav se sliši nenavadno, je prav ta intervencija Samcu omogočila, da je dokaj normalno živel in raziskoval vse do smrti leta 1964. Kot mednarodni avtoriteti za kemijo škroba mu je Ministrstvo za kmetijstvo ZDA leta 1963 podelilo večletno financiranje raziskovalnega projekta, ki ga je po njegovi smrti uspešno izvajala Marta Blinc.

Več informacij in slik najdete v zborniku Maks Samec 1881 – 1964: Življenje in delo, ki je izšel ob 50-letnici Samčeve smrti.