Ko se zvečer po napornem dnevu usedemo pred televizor in se želimo predvsem sprostiti in uspavati, si velikokrat raje kot film zavrtimo kako televizijsko nadaljevanko. Posamezni deli teh serij so običajno krajši od ene ure, kar je med tednom ravno prav za večerno pomiritev.

Glede na to, da gledamo televizijske serije predvsem za zabavo, bi pričakovali, da imajo v večini zelo preproste zgodbe, pri katerih nam ni treba kaj dosti misliti. Vendar se je v zadnjih desetletjih izkazalo, da obstaja kar veliko gledalcev televizije, ki potrebujejo za zabavo in sprostitev bolj kompleksne miselne izzive, ki ne temeljijo le na vsakdanjih težavah predvidljivih junakov, ampak so po vsebini povsem primerljivi z izzivi in občutji, ki nam jih ponujajo kakovostni romani in filmi.

Tako kot je kompleksnost pristopov k pripovedovanju zgodbe sčasoma napredovala v filmski umetnosti, se zdaj enako dogaja v ustvarjanju televizijskih serij. Filma Državljan Kane (1941) in Casablanca (1942) sta v hollywoodski način pripovedovanja zgodb vnesla veliko novih inovativnih elementov, ki jih pri velikih komercialnih filmih do tedaj niso poznali. Zgodbe se naenkrat niso več dogajale le linearno v času, ampak so preskakovale med različnimi časovnimi obdobji, zato se je lahko film začel tudi s smrtjo glavnega junaka. Prav tako osebe niso bile več le zgolj dobre ali slabe, ampak so postale psihološko bistveno bolj kompleksne, igralci pa so lahko v prizorih govorili tudi drug čez drugega, kar prej ni bilo dopustno. Uvedli so tudi veliko novih načinov snemanja in montaže, a zato novi filmi niso bili nič manj priljubljeni pri gledalcih.

Podobno revolucijo glede vsebine in načina pripovedovanja zgodb doživljamo zadnja leta pri televizijskih serijah. Verjetno ni še nedavno nihče niti pomislil, da bi lahko postala velika uspešnica nadaljevanka, v kateri bi glavni junaki povsem resno citirali dela filozofov, kot so Friedrich Nietzsche, Immanuel Kant in Aristotel.

Serija The Good Place je priljubljena tako pri kritikih kot pri gledalcih, čeprav redno obravnava filozofske pojme in teorije ter prikazuje različne etične dileme. V nadaljevanki spremljamo nekaj posameznikov, ki po smrti prispejo v nebesa oziroma nekakšno utopično sanjsko deželo, kamor v resnici ne sodijo, saj so jih po pomoti zamenjali za njihove bolj krepostne soimenjake. Ob številnih zabavnih in poučnih dogodkih se gledalci skupaj z junaki postopoma zavemo, da ne gre za napako, ampak za pretkani hudičev projekt, v okviru katerega preizkuša nove načine, kako bi lahko ljudi v peklu mučil tudi psihično, ne le fizično.

Prepričanje, da gledanje televizije poneumlja, branje knjig pa izobražuje in širi duha, ne ustreza več napredku, ki smo ga deležni zadnja desetletja. Če serijsko prebiramo preproste šund romane, to na nas vpliva podobno, kot če spremljamo enostavne in predvidljive televizijske serije. Gledanje bolj kompleksnih sodobnih televizijskih nadaljevank pa lahko brez slabe vesti primerjamo s prebiranjem kakovostnega leposlovja.

(Prvič objavljeno v reviji Goodlife.)