“Na mno­gih fa­kul­te­tah vla­dajo ka­ste”

Ranka Ivelja danes v Dnevniku o stanju v našem akademskem svetu, ki ni zmožen avtonomije: Avtonomija kot blagor in palica.

“V jav­no­sti je na pri­mer ostalo ne­o­pa­ženo, kako ne­na­va­dno se naj­ve­čji uni­verzi in sin­di­kati ob­na­šajo do re­ši­tev, ki po­ve­ču­jejo uni­ver­zi­te­tno av­to­no­mijo. Pre­dla­gana spre­memba, po ka­teri bi fa­kul­te­tna vod­stva lahko po­ve­čala ali zmanj­šala ne­po­sre­dno pe­da­go­ško ob­ve­znost uči­te­ljev, je s tega vi­dika uni­verzi pri­ja­zna in ven­dar je mi­ni­ster tudi za­radi te re­ši­tve ostro kri­ti­zi­ran. Kdo bi re­kel, da aka­de­miki av­to­no­mijo na­čelno sla­vijo, v pra­ksi pa za­vra­čajo. Pov­sem ja­sno je na­mreč, da de­kani naj­bo­lje vedo, kdo ko­maj kaj raz­i­sko­valno dela, kdo pa bi kr­vavo po­tre­bo­val več časa za delo pri pro­jektu. Zato bi lahko ve­liko bolj smo­trno do­lo­čali pe­da­go­ško ob­ve­znost od to­gih pred­pi­sov. Javna skriv­nost je tudi, da ni tako malo re­dnih pro­fe­sor­jev – tem se ni treba več po­novno ha­bi­li­ti­rati – ki v re­snici de­lajo le do­brih šest ur na te­den. Ali po­tem­ta­kem uči­te­lji ne za­u­pajo svo­jim de­ka­nom? Se bo­jijo »aka­dem­ske« iz­daje?

Od­go­vor je da. Ce­lo­ten sis­tem na­mreč de­luje tako, da na mno­gih fa­kul­te­tah vla­dajo ka­ste, ka­te­rih moč ni nujno premo so­raz­merna z nji­ho­vimi aka­dem­skimi do­sežki, novo zna­nje pa v ve­liki meri ustvar­jajo pre­kerno za­po­sleni mladi so­de­lavci. In ti bodo po spre­mem­bah 63. člena prvi na udaru, kljub še tako odlič­nim do­sež­kom.”

-