ŠOKantno: I feel sLOVEnia

    Pravkar sem -priznam- prebrala blog Libertarca (aka “Kričač na internetu”). V fizičnem svetu je avtor aktualni svetovalec aktualnemu finančnemu ministru. Beroč njegov blog, objavljen (davnega) leta 2007, se sprašujem, ali je demontaža javnega šolstva (gospod ga je zamešal z državnim) v Sloveniji že dejstvo.

    V slovenskem laboratoriju smrdi. Laboranti ne vejo, kaj točno storiti. Slovenske pameti menda ni. Minister Turk prisega zgolj in samo na OECD (vir: včerajšnji čivki z avtorico tega bloga in drugimi na Twitterju). Strategije nimajo. No, imajo tisto s pretečenim rokom, ki je nastala leta 2005, in ji je urednikoval celo aktualni finančni minister.

    Se še, cenjeni bralci in bralke, spomnite čikaških fantov (punc menda takrat ni bilo)?

    Socioekonomske transformacije na prelomu desetletja, na prehodu iz socialistične v ”kapitalistično” družbo, so med politično elito povzročile nemalo dilem, kako vzdrž(ev)ati/porezati javno porabo. Odvisne od finančne pomoči te ali one mednarodne institucije (Svetovne banke, Mendarodnega denarnega sklada, kasneje EU), so mladoameriški vzhodnoevropski fantje odprli vrata Zahodu.

    Tako so leta 1990 mednarodni finančni svetovalci, znani kot ”Chicago Boys” in ”Wild-East Thatcherites”, odkrili evropski vzhod. Geostrateško zmedeni so na svojih turnejah zavzemanja evropskega vzhoda predlagali (kar isti) stabilizacijski paket (ki je vključeval tudi prestrukturiranje sistema socialne zaščite), kakršnega so bili pripravili Argentini, Čileju in … Opremili so ga s klasično ambicioznimi načrti masovne privatizacije in trženja prej vobčega (o tem več v npr. Kovács 2002). Evropski vzhod so eksplicitno posvarili pred nevarnostjo ”tretje poti”, tržnega socializma, javnega lastništva, in, ah, samoupravljanja (npr. Sachs 1990).

    Evropski vzhod se je v 1990ih posvetoval zgolj in izključno z ’zunanjimi’ svetovalci. Poljski reformator Leszek Balcerowicz in Sachs sta sodelovanje institucionalizirala v strateškem partnerstvu; Varšava in Praga sta slovesno odprli Ministrstvi za privatizacijo (npr. Shields 2003). Uradna Budimpešta tega sicer ni storila, a je svoje predstavnike poslala na usposabljanje k USAIDu (Meaney 1995). Pri tem ne gre spregledati, da so uživali lokalni reformatorji svojevrstno avtonomijo – jasno zamejeno z Washingtonskim konsenzom (dolg je dolg). Tako je bil končni reformni paket domač izdelek. Made (g)locally.

    In v Sloveniji? Kaže, da aktualna slovenska politična elita ni predelala ”mladoameriškega” kompleksa. Po vzoru predhodnikov evropskega Vzhoda in vernikov šok terapije se, v modernejši različici, posvetuje zgolj z OECDjem. Ki, po logiki modusa operandi in vivendi, zanika obstoj lokalnih posebnosti in tradicij.

    Ukrepi bojo. V varnem zavetju krize. I Feel sLOVEnia.

    Jeffrey Sachs (vodilni zahodni strateg tranzicije) se je pokesal za grehe, ki jih storil evropskemu vzhodu, a šele bogatejši za izkušnjo (in trdo valuto) neuspele šok terapije po enotni recepturi ”za vse velja ista logika”.

    47 KOMENTARJI

      • On ni ničesar zmešal, pač pa je Jana S. Javornik zamešala javno financiranje zagotavljanja neke dobrine in javno izvajanje zagotavljanja neke dobrine. Prvo je pomembno, kadar je "polje zagotavljanja splošnega dobrega v domeni države", drugo je pa pomembno, kadar želimo imeti monopol na področju zagotavljanja neke storitve, za katerega vemo, da praviloma pomeni dražje in manj kakovostne storitve ter udobne službice za izbrance.

      • Državni monopol nad izvajanjem "storitve" šolanja na nižjih in srednji ravni je dobra in zaželena stvar.

        Ker (1.) omejuje reprodukcijo družbenega elitizma (skrajni primer so britanske zasebne šole tipa "Eton");
        in (2.) predstavlja moment enakosti v družbi, ki jo premoženjske neenakosti tudi socialno razdružujejo. Če so šole le državne, revni otroci vendarle sedijo v istih klopeh kot bogati. Kar vsaj malo izenačuje neenake "štartne pozicije". In je v resnici dobro za vse.

      • Večje bedarije ne bi mogel napisati. Ravno nediskriminatorno financiranje programov v javnih in zasebnih šolah (npr. po vzoru Švedske) omogoča otrokom revnejših staršev, da sedijo v klopeh privatnih šol, skupaj z otroci bogatejših staršev. S tem se otrokom in njihovim staršem ne odvzame možnosti izbire, za državo je pa finančno vseeno. Eton in podobne šole pa ne financira država. Teoretično jih lahko sicer prepoveš ali podržaviš, ampak to bi morda v Sloveniji šlo, v Angliji pa niso tako nori, da bi kaj takega dopustili.

        PS: Monopol ni nikoli nikjer dober, ker vedno viša ceno in niža kvaliteto izdelkom/storitvam. Je pa res, da včasih ni boljše alternative, ampak za osnovno in srednje šolstvo v Sloveniji to zagotovo ne velja.

      • Ad monopol: v industriji z ekonomijo obsega (padajočim mejnim stroškom) je monopol najbolj učinkovit (učinkovitejši kot oligopol ali popolno konkurenčen trg), le regulirati ga je potrebno.

      • Sašo Dolenc: Seveda imajo Finci tudi privatne šole, financirane z javnim denarjem. Razen tega, da tudi tam, kot pri nas, politika odloča o tem kdo lahko odpre privatno šolo in kdo ne, je način financiranja privatnih šol kompatibilen s tistim, ki ga predlaga Libertarec.

        Jana S. Javornik: Libertarec v 2. in 3. točki lepo pojasni razliko med državnim in javnim šolstvom.

        Aljaz Ule: Pojav mi je znan in če si dobro prebral moj prejšnji prispevek, si to lahko razbral iz njega. Zato sem zadržan glede proliferacije privatnih univerz v Sloveniji (v resnici smo premajhni za eno dobro univerzo – mislim tako dobro, da bi konkurirala najboljšim na svetu). Smo pa dovolj veliki za nekaj deset vrhunskih srednjih šol, kar je dovolj, da konkurenčni trg deluje.

    1. Vsakokreat znova me presune, kako trdožive in z vsemi dejstvi so skregane neoliberalne dogme! Ideja, da bo šolstvo, če bo polprivatno ali povsem privatno in zato pluralno, bolj kakovostno in cenejše, je enako mora kot ideja, da bo tako zdravstvo, kjer je ta proces kljub vsem naporom civilne družbe, da bi ga ustavili, že tako daleč napredoval, dalahjko ocenimo posldice. V gnilem socializmu smo za vsem dostopno in res kvalitetno zdravstvo dajali 5% tedanjega BDP, danes dajemo 9% in iz lastnih žepov prispevamo največji delež k ceni zdravljenja v vsej Evropi, a je zdravstvo bistveno manj dosotopno,in vedno večjemu štev ilu ljudi povsem nedostopno, če nimajoza dodatno zavarovanje. Glede kvalitieite pa je jasno, da koncesionerji nimajo pacientov, ampak kliente. Zdravnik v javnem zdravsstvu, ki ima pasciente, jih zdravstv eno proscvetkljuje in zdravi, zdravnik koncesionar pa je majhen podjetnik, ki svoje paciente skube s tem, da jih usmerja v dodatne, dostikrat nepotrebne samoplačniške posege in zdravila, hkrati pa varčuje na dragih preiskav ah i9n posegih, dokler se le da.
      Strinjam se, da javnio šolstvo potrebuje močnejši kadrovski prepih in mnogo višjo kvalitieto poučevanja in sploh dekokratičnega inteelektualnega dela s študenti, a ne mi trobezljat, da je na privatnih šolah, kjer tezgarijo isti profesorji kot v javnem šolstvu, le da večinoma malo manj uveljavljeni, kaj bolje, in tam, kjer se študij plačuje, pada kakovost, ker študentje ne kupujejo samo pravice do študija ampak tudi lažjo pot do diplome. Tako je z večino na hitro sklepanega provatnega visokega šolstva po vsej Evropi in drugopd po razviz+tem svetu. Samo nekaj je odličnih elitnih šol, kamor se prigrebejo bogatio in nekaj srečnih supernadarkjenih, ostala raja pa hodi v slabe šole, in nikar mi ne prodajajte trditve, da je samo Slovenija zu blesteča izjema. Vse, kar nam ponuja novi minister za šolstvo je na ravni najbolj divjih iodej Bručanove klike v zdravstvu. Torej ne, najlepša hcvala!!! Reformo šolstva res potrebujemo, a bolj v smislu usmerive v vseživljensko javno dostopno učenje cele populacije,predvsem možnosti posodablanja znajna za delo v neneho spreminjajočem se tehnoliškem in znanstvenem okolju, saj znanje zastareva z neverjetno hitrostjo. Namesto tega pa se ponuja selekcija po rpincipu: če me moreš plačati šolnine, bivanja v univerzitetnem centru ali prevoza do njega, pač ne boš študiral. Takega raznmetavanja z edino dobrino, ki jo Slovenija ima in se ji grdo reče človeški kapital, si tako majhna skupnopstz kot smo, preprosto ne moremo privoščiti. Torej še enkrat: NE, HVALA! Sonja Lokar

      • – Za časa gnilega socializma so tudi razvite države dajale bistveno nižji delž BDP-ja za zdravstvo, kot dajejo sedaj. Verjetno ti še ni znano, ampak v zadnjih nekaj desetletjih je medicina doživela ogromen napredek, in vse to tudi stane.
        – Za časa gnilega socializma je "dostopnost zdravstva vsem" v primeru naprednejših metod praviloma pomenila "dostopnost nikomur".
        – Za razliko od zasebnih visokošolskih zavodov v Sloveniji, ki so poglavje zase in niti niso tema Libertarčevega bloga, so zasebne osnovne in srednje šole v Sloveniji zelo kakovostne, so za državo precej cenejše od javnih in so zaradi (od države neodvisnih pomoči za šolnine) večinoma dostopne vsem. Če pa komu niso dostopne, je kriva država, ker jih (za razliko od Švedske) obravnava izrazito diskriminatorno.

      • Hm … Vse lepo in prav. Tudi jaz se ne strinjam z jugonostalgijo in ne razumem, zakaj jo je potrebno povsod vleči zraven, ampak g. Anonimni, dajte tudi povedat ge. Lokar, kakšne so prednosti zasebnega zdravstva? In odkod vam podatki, da so v Sloveniji zasebne OŠ in SŠ "zelo kakovostne". Jaz še nisem naletel na nobeno raziskavo, ki bi to potrjevala. In tudi zelo močno dvomim, da bi podatki to potrdili. Da ne omenim podatka, da so "za državo precej cenejše" – ravno nedolgo tega sem nekje prebral, da država nekatere zasebne šole financira tudi do 80 %. Je to tisto cenejše? 20 %?
        Če bi bila privatizacija suho zlato, bi bile ZDA raj. A res še obstajajo romantiki, ki verjamejo, da so ZDA raj?

      • Glede javnega in zasebnega zdravstva – vprašajte Švede zakaj so pred leti zavrgli model javnega monopolnega zdravstva. Pa Švicarje, ki že dolgo razumejo, da je zdravstvo v zasebni izvedbi lahko cejenše od javne izvedbe. Pa Nizozemce, Nemce, Avstrijce, … Problem zdravstva v ZDA je vse kaj drugega, kot is ti predstavljaš in kot ti govori Michael Moore in drugi marksistični dobičkarji.

        Kakovost zasebnih srednjih šol v Sloveniji se kaže recimo v rezultatih mature in rezultatih na tekmovanjih. Ja, ti rezultati obstajajo in potrjujejo moje navedbe.

        Zakaj so cenejše, si pa prav ugotovil. Samo ne vem, kaj ti je tako čudno. Kaj, a 20% prihranek ni nič?

      • No, kakšen pa je potem problem zdravstva v ZDA? In kolikor sam poznam zadeve na Švedskem tudi ni res, da so zdravstvo tam povsem privatizirali. Poleg povsem očitnega dejstva, da mi pač nismo Švedska, ne po standardu, ne po davčnem sistemu.
        In me prav zanima, o kakšnih rezultatih o govoriš. Preberi si tole:
        http://psy.ff.uni-lj.si/iGuests/Obzorja/Vsebina1/Vol15-3/cankar.pdf
        Imaš lepo razloženo, da taki rezultati pri nas ne obstajajo in da tudi, če bi, bi bili precej nerelevantni.
        Ne, ni problem, da 20 % prihranek ni nič, problem je v tem, da je taka šola samo kvazi-privatna. In gotovo ni "precej cenejša", kot trdiš ti.

      • Pa da ne bom govoril na pamet, še tole, kar se da dovolj hitro najti na Wikipediji:
        "The Swedish health care system is mainly government-funded and decentralized, although private health care also exists. The health care system in Sweden is financed primarily through taxes levied by county councils and municipalities."

      • Aha, očitno imam opravka z nekom, ki mu logično sklepanje dela hude probleme. Iz trditve, da so Švedi pred leti zavrgli model javnega monopolnega zdravstva seveda ni mogoče sklepati, da so ga popolnoma privatizirali. Saj ga tudi niso. Pravzaprav ne vem za nobeno državo, ki bi imela popolnoma privaten zdravstveni sistem. Tudi v ZDA obstaja javno financiranje zdravstvenih storitev za določene profile (starostniki, reveži, vojni veterani). Še več, tudi v ZDA obstajajo bolnice, ki so v lasti in upravljanju države/zvezne države/občine. In tudi v ZDA je za te bolnice značilno, da investicije trajajo celo večnost in vedno nad njimi visi senca korupcije. Tisti tvoj citat o švedskem zdravstvenem sistemu samo dodatno podkrepi ugotovitev, da si tudi ti eden izmed tistih, ki ne ločijo javnega financiranja in javnega izvajanja storitev. Ja, Švedska ima pretežno javno financiranje zdravstvenih storitev, pri izvajanju pa zasebniki konkurirajo javnim ustanovam. Nekaj podobnega je itak značilno bolj ali manj za vso zahodno Evropo, izključujoč Slovenijo, kjer zasebnih izvajalcev skoraj nimamo. Imamo nekaj "garažistov", nimamo pa niti ene same zasebne splošne bolnice.

        Problem ameriškega zdravstva je v tem, da tam ni zagotovljenega javnega financiranja zdravstvenih storitev za vse. Poleg tega je sistem predimenzioniran, deloma tarča zdravniškega lobija, ki pod pretvezo zagotavljanja kvalitete omejuje dotok tujih zdravnikov in si s tem viša cene. Sami stroški za zdravstvo pa so med drugim tako visoki tudi zato, ker v ZDA dobiš tisto, kar hočeš in plačaš. Tudi če tistega ne potrebuješ.

        Glede zasebnih šol: eno iskanje v Googlu ti najde link, da so na zadnji maturi tri od štirih cerkvenih gimnazij dosegle znatno nadpovprečen rezultat. Lahko sicer kontriraš, da je to irelevantno. OK, saj ni absolutno merilo. Nekaj objektivnega pa vseeno je…

        Glede cene: ne vem, če je 20% res točna številka. Kolikor vem, država plača 85% cene učiteljskega kadra in 0% materialnih stroškov. V razpravo, če je prihranek reda 20% velik ali majhen, se pa ne mislim spuščati.

    2. Nerad sem apokaliptik ali cinik, ampak bojim se, da nam bo moralo iti še precej slabše, preden bomo neoliberalizem poslali tja, kamor sodi, na smetišče zgodovine, namreč.
      Kar vlada napoveduje v svojem "varčevalnem paketu" je neverjetno omejevanje ne le socialne države, pač pa tudi demokracije. Ne glede na to, kako konzervativna naj bi bila (slovenska) desnica, z neznosno lahkoto posega v temeljni pravni akt države. In prisega na neoliberalizem s še večjo lahkoto kot t. i. leva opcija, ki ji je žal edinole za to, da ni (z)mogla podobnih rezov sama in ostati na oblasti.
      Njuna ekonomska politika se ne razlikuje niti za mišjo dlako – in to je tudi vse, kar imata; saj so druge teme kot da nevažne. Na žalost politiki ne vidijo niti osnovne razlike med tem, da ustvarjaš pogoje za inovativnost in da jo nagrajuješ; in med tem, da inovativnost zapoveduješ in finančno kaznuješ vse tisto, kar se ekonomsko ne splača.

    3. Danes sta izginila dva moja posta, kar pomeni, da imate bodisi zanič server, ali pa brišete prispevke sogovornika, ko vam zmanjka argumentov. Karkoli od tega je dovolj dober razlog, da se umikam iz nadaljne debate.

      Pa obilo užitkov v debati z enako mislečimi!

      PS: Štopam koliko časa bo trajalo, da izgine ta prispevek 🙂

      • Kot kaže, gre zgolj za težave s serverjem, saj sta se oba moja izginula prispevka vrnila na svoje prvotno mesto.

    4. Švedski zdravstveni sistem se financira tako kot je zgoraj zapisal Aljoša, odgovornost se deli med vlado, okrožja (18 jih je) in občine (290), 2 regiji + prispevke iz žepov do navzgor omejenega zneska (Hälso- och sjukvårdslagen, HSL – osnovni zakon, ki razmejuje pristojnosti in odgovornosti med posamezne akterje). Vlada pripravi smernice in navodila, kot tudi politično zdravstveno agenda. Pri tem se obvezno posvetuje (in pogaja) z lokalnimi skupnostmi(the Swedish Association of Local Authorities and Regions – SALAR). Zobozdravstvo je iz tega izvzeto, vendar so mestni sveti odgovorni za zagotavljanje javne in 'brezplačne' zobozdr. nege za vse do 20. leta starosti.

      Švedske občine so prav tako odgovorne za nego za stare in psihične bolnike – na domovih ali v posebnih namestitvenih zavodih. Prav tako so odgovorne za zagotavljanje pobolnišnične nege.

      Prispevki iz žepa: vsak obisk pri splošnem zdravniku odšteješ 200-300 SEK (cca 30EUR), do maksimalnega zneska. SEK100 odšteješ za obisk pri medicinski sestri, odvzem brisa ipd. Doplačuje se vsa zdravila, spet do navzgor omejenega zneska. Edini, ki so izvzeti iz tega sistema, so zobozdravniki oz. dentalna nega za odrasle, ki je v celoti plačljiva iz žepa.

      Čakalne vrste so bile problem tudi na Švedski, zato so leta 2005 uvedli obvezo do maks. čakalne dobe 90 dni (približno 75% vseh pacientov jo dobi v tem času).

      Javni stroški za zdravstvo znašajo ~9% BDP, kar ostaja skoraj nespremenjeno od 1980ih. Osnova financiranja so lokalni davki, kar pomeni, da so možnosti financiranja omejene. Tako so uvedli ti. benchmarking in, na primer, letos že ukinili sofinanciranje zdravil alergikom (npr kapljic za oči).

      Približno 10% zdravstvene nege kupijo okrožja od zasebnih izvajalcev, ista pravila za pacienta.
      Več na: http://www.socialstyrelsen.se

    5. Ad Anonimni o tem, da imajo zasebne šole boljše rezultate kot javne ob mednarodnih meritvah: OECD je objavil, da tisti na zasebnih šolah dosegajo boljše rezultate na PISA od tistih na javnih. AMPAK, ko so primerjali (kontrolirali za) socioekonomske spremenljivke obeh skupin, so rezultati enaki za obe skupini. Ob tem dodajajo, da države z višjim deležem zasebnega šolstva ne dosegajo boljših rezultatov na PISI.

      http://www.oecd.org/topic/0,3699,en_2649_35845621_1_1_1_1_37455,00.html

    6. Ne vem sicer, če tale komentar paše sem, ampak rad bi samo opozoril, da se nikakor ne smemo ujeti v zanko, da lahko izbiramo le med opcijama: status quo vs. neoliberalne reforme.

      • Kaj je tretja opcija? Takozvana levica je v preteklih treh letih pokazala, da zmore samo status quo, po volitvah so se pa še spičili (oz. bolj verjetno usrali, ker so vedeli, da statusa quo ni mogoče več vzdrževati). Takozvana desnica dela kar dela.

        Torej, kdo naj bi ponudil kakšno tretjo opcijo? Pa prosim ne mi nakladati s kakšnimi utopisti, ki politiko poznajo samo iz knjig in forumov, ter imajo rešitev za vse probleme.

        PS: Čas za razmišljanje o tem, je bil leta 2005. Sedaj je čas za gasilske ukrepe. In kot vemo, gasilci ne gledajo prav dosti, če z vodo uničijo še kakšno dragocenost. Lahko pa počakamo na gasilske ukrepe pod narekom EU birokratov. Ne bo potrebno prav dolgo čakati.

      • Ne razumem zakaj napadeš človeka z sicer zelo poglobljeno analizo levice in desnice na slovenskem, ko on (zelo verjetno) sploh ni mislil ne na eno ne na drugo.

        Ali si tako dober in našteješ nekaj teh utopistov in podaš krajšo kritiko na njih delo?

        Sam zgornji post S. Dolenca razumem kot poziv k razmisleku, vendarle. Če kaj imamo potem čas imamo. Premisliti moramo nujno že zaradi tega, ker je malce zavajajoče napisano "status quo vs. neoliberalne reforme". Mi dejansko sploh ne vemo v kakšnem sistemu smo. Mi sploh nimamo teorije za to "transformacijo kapitalizma" – mene še najbolj spominja na neko obliko "(azijskega) državnega kapitalizma", tako da bi bilo mogoče natančneje reči "status quo vs. nedoločeno".

      • Praviš, da človek zelo verjetno sploh ni mislil na levico ali desnico? Ja, tudi meni se to zdi in to je problem, ker je človek verjetno stavil na neke utopiste, ki politiko poznajo samo iz knjig in forumov. Da se razumemo, tudi meni ni všeč niti ravnanje levice, niti ravnanje desnice. Vendar pa vsak, ki ima kakšnega znanca, ki je kdaj od blizu videl politiko, dobro ve, da je stvar od znotraj čisto drugačna, kot izgleda navzven.

        Koga sem mislil z "utopisti"? Mislil sem na razne obrobne politične stranke in skupine. OK, imajo nove ideje. Ne rečem, da so vse njihove ideje zanič, sploh ne. Ampak ti ljudje so kvečjemu politični ideologi. Niso niti p od "političnega operativca". Če bi bili, ne bi bili neka obrobna politična stranka ali skupina. Če ti je všeč ali ne (meni recimo ni), politiko vsake države vodijo izključno politični operativci, ki ideologe skoraj nič ne poslušajo, ker jim pač ni treba. Torej, v Sloveniji imamo levico, za katero trenutno ni čisto jasno kdo je njen lider, ter desnico z jasno definiranim liderjem. Vse ostalo je scanje proti vetru. Nobenega ne zanima, samo akter si zmoči hlače. Sorry, tako to je in ti tega ne boš spremenil, pa če ti je prav ali ne.

        Kot rečeno, levica je v preteklih treh letih pokazala, kako se sooča z novimi razmerami, desnica pa to ravno sedaj kaže.

        In še nekaj: glede časa se prekleto motiš. Če česa nimamo, potem nimamo časa. Če nam tuji finančni trgi ne bodo hoteli posoditi novega denarja, bankrotiramo v nekaj mesecih. That's it!

      • En konkreten primer: Tretja opcija glede razvoja šolstva je recimo finski šolski model. Ni prav nič utopičen in je dokazano uspešen. Hkrati ne predstavlja ohranjanje statusa quo in je očitno povsem nasproten neoliberalnim reformam (več tekmovalnosti med učenci, učitelji, javnimi in zasebnimi šolami ipd.).

        Iskati moramo preverjene dobre prakse in jih potem smiselno prestaviti v naše okolje. Predvsem je treba zmeraj sistematično preučiti, kaj je kdo, ki mu je uspelo, dejansko naredil, ne kaj govori, da bi bilo dobro, da drugi naredijo.

      • Poglej si komentarje pri svojem včerajšnjem prispevku o Finskem modelu. Če imaš malo dostojanstva, se boš posipal s peskom. Pa ne zaradi Finskega modela, ampak zaradi svojega prispevka.

      • Kot je opozorila pred nekaj urami že Jana, poskušamo biti na tem blogu maksimalno odprti tudi za anonimne komentarje, a le, če so spoštljivi do sogovornikov in argumentirani. Če se bodo neargumentirane žaljivke začele množiti, jih bomo začeli brisati oziroma bomo zaprli možnost anonimnega komentiranja.

        Me pa vsekakor zanimajo utemeljeni argumenti proti finskem modelu šol. Zaenkrat jih še nisem uspel nikjer prebrati.

      • OK, pa poglejmo stvar od blizu. Ti predlagaš šolski sistem "povsem nasproten neoliberalnim reformam (več tekmovalnosti med učenci, učitelji, javnimi in zasebnimi šolami ipd.).", ker naj bi to bil finski sistem. Za domnevni neobstoj privatnih šol z javnim financiranjem na Finskem smo upam da že razčistili, da je samo domnevni, ne pa tudi realni.

        Pa poglejmo od blizu še predlog po zmanjšanju tekmovalnosti med učenci, kar naj bi bil eden od temeljev uspeha finskega šolskega sistema. Vse lepo in prav, tega menda res ni kaj dosti v finskih šolah. Je pa problem, da so po rezultatih tik za petami finskim šolam tiste iz Singapurja in Južne Koreje. Kolikor sem uspel razbrati iz interneta, se njihovemu šolskemu sistemu očita zelo hudo tekmovalnost med učenci; torej čisto nasproten pristop od finskega. Rezultati so pa takorekoč primerljivi.

        To, kar si ti naredil, je čisto analogno, kot bi predsednik ene baltiške države z visoko stopnjo kriminalitete odkril Švico, njeno izjemno nizko stopnjo kriminalitete in njeno (v svetovnem merilu) eno najvišjih stopenj orožja v posesti posameznikov. In potem bi sklepal, da mora ljudem razdeliti orožje, pa bodo varna država. Dejstvo, da ima Japonska podobno nizko stopnjo kriminalitete in skoraj prepovedano orožje med posamezniki, ga seveda ne bi motilo. Malo bolj objektiven opazovalec bi pa sklepal, da orožje med ljudimi sicer mora imeti nek vpliv na kriminaliteto (glede na samo naravo teh zadev), vendar pa morajo biti neki drugi, veliko bolj pomembni dejavniki.

        Podobno je s šolstvom. Jez ne vem, kaj je razlog za uspeh finskega sistema, ampak tvoje navedbe so gotovo napačne, ker druge države s popolnoma drugačnim pristopom dosegajo podobne rezultate. Za uspešnost finskega šolstva sem pred leti že sam slišal. Takrat sem slišal razlago, da tam gredo za učitelje najbolj sposobni ljudje. Kdo gre pri nas, pa vsi dobro vemo. Sicer ne vem, če to glede finskih učiteljev res drži, bi pa lahko bil eden od razlogov za uspeh finskega šolskega sistema. In če je to res eden od razlogov, se na kratek rok pri nas ne da narediti nič. Pa tudi za dolgoročne izboljšave na tem področju ni čisto jasno, kako jih doseči. Z dekretom države gotovo ne. Morda je plača eden od dejavnikov. Morda delovni pogoji. Kolikor sem seznanjen, je za naše učtelje celo večji problem od same plače (ki ni visoka, pa mizerna tudi ne) samo dejstvo, da ga lahko vsak učenec nekaznovano pošlje v 3pm kadar se mu zazdi. Ne vem, to je stvar za raziskavo.

        Kakorkoli, za izboljšave našega šolskega sistema bi bilo potebno natančno preučiti različne uspešne modele (ne samo enega), ter pogledati, kaj jim je skupnega in kaj je mogoče prenesti k nam. Poskus uvažanja enega sistema k nam lahko hitro izpade povsem analogno tisti primerjavi s kriminaliteto, orožjem ter Švico in Japonsko.

      • Se strinjam, da se je treba seznaniti s čim več uspešnimi modeli iz raznih koncev sveta in dobre vzore po možnosti prenesti tudi k nam. Točno to je bil tudi namen kratke predstavitve finskega modela.

      • Lepo, da se končno v nečem strinjava. Opristi za malo bolj piker način pisanja. Ko dobim občutek, da nekdo hoče uveljaviti neko svojo rešitev in se zgovarja na en primer, ter namerno ali zaradi lenobe pozabi na vse ostale, mi pač odnese pokrov in začnem malo manj izbirati besede. Upam, da sem s tistim primerom o kriminaliteti in orožju, ki temelji na povsem resničnih statističnih podatkih, pojasnil, da lahko na tak način opravičiš karkoli in posledično tudi zakaj tako argumentiranje slabo toleriram.

      • Hm … Pomisleki glede tega, ali je uspešnost finskega modela res v antineoliberalnosti so sicer povsem na mestu; ampak malo bolj objektiven opazovalec bo glede Singapurja in Koreje gledal tudi "big picture" – azijsko kulturo bivanja in delovno etiko, ki se ju sploh ne da primerjati z evropsko (kaj šele našo). Moje izkušnje iz Azije so, da so otroci tam v šolah po cel dan – tako kot starši v službah -, in da šolsko leto večinoma traja skoraj kot koledarsko, ko pa niso v šolah pa imajo inštrukcije ali pa kak krožek ali pa se udejstvujejo športno. Tu sploh ne gre za to, ali je njihov način življenja boljši ali slabši, je pa povsem neprimerljiv. In s tega vidika je nam finski model seveda bližje in realnejši. Da niti ne govorim o psiholoških in socioloških vidikih tekmovalnosti, ki jih v Aziji blažijo z različnimi kulturnimi "amortizerji" (religijo, tradicijo …), ki so pri nas skoraj povsem odpovedali.

      • Aha, potem lahko tudi predsednik tiste baltske države z veliko stopnje kriminalitete reče, da so oni bolj podobni Švicarjem, kot pa Japoncem, in oboroži narod?

        Na stopnjo kriminalitete in na uspešnost šolskega sistema vpliva ogromno dejavnikov in ne vem zakaj se pri šolstvu tako koncentriraš na enega, ki očitno zelo variira v različnih uspešnih modelih. Če ti je res toliko za izboljšanje našega šolskega sistema, začni že enkrat raziskovati kakšen drug dejavnik – recimo razliko v tem, kdo iz populacije gre za učitelje; najsposobnejši ali največji škart. To, kar sedaj počneš, ni nič drugega, kot poceni populistično opravičevanje tvoje ideologije.

      • Hm …
        Ne vem, kaj točno naj odgovorim na tvoje izvajanje, Anonimni. Kakor da, če se nekdo zgleduje recimo po ameriškem modelu računalniške industrije, to mora pomeniti, da se mora tudi po vsem drugem, npr. reorganizirati še svojo vojsko, policijo itd. Ali da se morajo po njem tudi vsi drugi (recimo vse druge evropske države, če gre za evropsko državo). Seveda to ne pomeni, da je samo evropski način dober oziroma pravi ali da je en nepovezan primer precendens za vse ostale. Niti nisem nikjer trdil, da je treba kogarkoli posnemati, napisal sem le, da je "nam finski model bližji in zato realnejši". Itak ne razumem, čemu bi sploh morali presajati nek tuj sistem k nam, nenazadnje so vsa spoznanja na voljo v sodobni pedagogiki (res pa je, da se teh najbrž držijo tudi Finci).

        Drugič, ne vem, odkod tebi, da se jaz koncentriram samo na enega od dejavnikov – torej na netekmovalnost. V začetku drugega stavka sem izrecno napisal, da je tvoj dvom v to, da je finski model najboljši ravno zaradi netekmovalnosti na mestu. Če se v nadaljevanju osredotočam na tekmovalnost, je to zaradi koherence besedila – držanja teme pogovora, saj gre za odgovor na predhodni komentar o tej Tekmovalnosti oziroma netekmovalnosti. To ne pomeni, da sem pristranski.

        Jaz ničesar ne "raziskujem" – znova gre za čisti "argument politične korektnosti" (glej spodaj), kjer mojo kritiko točno določenega predmeta (ki je predmet predhodnih komentarjev) bereš, kakor da se ostalih slabosti slovenskega šolskega sistema ne zavedam in mojemu komentarju pripisuješ celo resnost "raziskave". To je, kakor da bi nekomu, ki je napisal razpravo o Gasilskih društvih v Sloveniji v 18. stoletju, zameril, ker ni omenil gasilskih društev drugje ali prej ali kasneje ali drugih društev. Skratka, kot argument, popolnoma neuporabna opazka.

        Jaz nimam nobene ideologije – se imam za intelektualca in znanstvenika, sledim samo boljšim argumentom. Kjer menim, da ima kdo drug prav, se strinjam z njim, kjer ne, pač ne; in kot vidim večina tukajšnjih komentatorjev počne enako, tudi prizna svojo napako, ko jo spozna.

        In to bom naredil spet zdaj: prav imaš, pri nas je problem tudi v učiteljih; morali bi zaostriti pogoje za vpis in dvigniti kakovost študija pedagoških predmetov – predvsem povečati praktične ure. In teh problemov je še pa še: infrastruktura, birokratizacija šol, omejevanje učiteljeve avtoritete … Vsekakor pa tudi financiranje, ki bi ga morali večati ne manjšati – če je naš izhod iz krize izhod v družbo znanja, tja ne bomo prišli brez vlaganja v šolski sistem.

      • Glej, gre za to, da finskega (ali kateregakoli drugega) modela v kompletu ne moreš k nam prenesti. Lahko se le zgleduješ po njem in kopiraš določene rešitve. Upam, da se v tem strinjava.

        Ker torej ne kopiramo modela, ampak samo določene rešitve (ki bodo seveda pri nas delovale malo drugačne zaradi drugačnega okolja), se mi zdi nesmiselno kopirati tiste rešitve, ki so diametralno nasprotne pri drugih uspešnih modelih. Verjetno le-te niso skrivnost uspeha dotičnega modela.

        Saj ne vem, če prav gledam, ampak novejšega reporta na internetu nisem našel, tisti iz testov leta 2009 pa pravi, da je Finska na tretjem mestu, za Korejo in Shanghaiem, ter pred Hong-Kongom, Singapurjem, Kanado, Novo Zelandijo, Japonsko, Avstralijo, Nizozemsko in Belgijo: http://www.oecd.org/dataoecd/54/12/46643496.pdf Zanimivo je, da Švedske sploh ni na seznamu.

        Verjamem, da azijskega drila in tekmovalnosti k nam še Chuck Norris ni sposoben prinesti. Lestvica na pripetem linku pa vseeno kaže, da je pred nami kar nekaj držav z malo bolj sorodno kulturo od azijske, tako da brez težav primerjamo nekaj uspešnih modelov in iščemo skupne značilnosti. Recimo na Nizozemskem, ki je statistično nad povprečjem OECD v vseh kategorijah, je prek dve tretjini državno financiranih šol neodvisnih (beri: privatnih) in mnoge od njih so povezane z verskimi skupnostmi. Za slovenske razmere nepredstavljivo neoliberalna ureditev.

      • No, seveda se strinjava. Ko poveš takole, nimam pripomb.
        Je pa potem jasno tudi to, da brez pravih raziskav ne moreva trditi, da obstaja kakršnakoli korelacija med obstojem privatnih (ali celo "verskih") šol in uspešnostjo sistema. Ali da podobne ravni kvalitete ne bi mogli doseči zgolj z javnim sistemom (zame je konkurenčnost med šolami itak precejšnja iluzija in povsem neumesten motiv za kvaliteto učiteljevega dela oziroma dela šole). Ali še bolje in da se razumeva še pri tem: četudi bi npr. obstajala korelacija med "verskimi šolami" in uspešnostjo šolskega sistema, zame ideja spodbujanja ustanavljanja "verskih šol" ni sprejemljiva (oziroma ne more biti religija odločujoča lastnost takih šol), ker živimo v sekularni družbi in je s tem povezana vrsta drugih problemov.
        Ampak to so že stvari, ki nimajo nobene zveze s temo in glede tega pač ne mislim hoditi v razprave, ki že potekajo pod drugimi objavami, kot vidim.

      • Nimamo časa za razprave o tem, kako zmanjšati razkorak med proračunskimi prihodki in odhodki. Če tega ne bomo urgentno spravili pod streho, bomo pač bankrotirali.

        Seveda imaš vso pravico do izražanja svojega mnenja, da je to navadna grožnja neoliberalcev. Tudi prav. Imaš tudi pravico do rušenja reform s stavko, kolumnami, … Če pa tebi in tvojim somišljenikom slučajno uspe in če se potem moje napovedi uresničijo, prosim imejte še toliko dostojanstva, da boste tudi takrat stopili pred narod in povedali, da ste bili vi tisti, ki ste minirali reforme. Pa povejte narodu še kako naprej.

      • Bolje si je vzeti nekaj časa za premislek kot pa v naglici sprejemati neoliberalne ukrepe, ker taka politika je probleme sploh proizvedla.

        Javni sektor pač ni povzročil ekonomske krize, zakaj naj bi zdaj on nosil breme reševanja ekonomskega stanja? Enako za upokojence, prejemnike socialnih transferjev in tudi za večino delavcev v privatnem sektorju.

        Seveda moramo sedaj zmanjšati razkorak med proračunskimi prihodki in odhodki, ampak breme morajo nositi tisti, ki so to stanje proizvedli (npr. finančne institucije, zgrešena sistemska ureditev, zgrešena politična ideologija). Za to pa potrebujemo čas za razmislek, ne pa breme na vrat na nos naprtiti notranjemu sovražniku tipa 'javni sektor'.

      • Če bi poslušali politiko, potem že vse od začetka prejšnjega stoletja ni časa za razmišljanje.
        A ni točno ta politična opcija, ki zdaj trdi, da ni več časa za razmišljanje, rušila reforme prejšnje vlade, ki je trdila, da tedaj ni bilo več časa za razmišljanje?

      • Razmišljaš lahko vedno, politika pa mora skrbeti za operativo in včasih tudi kakšno stvar hitro ukreniti.

        O kakšnih reformah prejšnje vlade govoriš? O tistem zmazku od pokojninske reforme? Malo delo, ki je bil malo manjši zmazek, so pa rušili sindikati in študentje. Nič od tega pa ne bi niti v teoriji reševalo ključnega problema – trenutnega razkoraka med prihodki in porabo.

      • Res je. Razmišljam lahko vedno. Ampak kaj pa če jaz mislim, da so ti varčevalni ukrepi en "zmazek" – in to precej večji od pokojninske reforme? In da rešujejo "razkorak med prihodki in porabo" na neustrezen način, ki bo prizadel mnoge, ki za nastalo stanje niso prav nič krivi, tistih, ki so pravi krivci, pa ne?
        Nihče nima nič proti ukrepom. Samo naj bodo dobro premišljeni in argumentirani. Trenutni predlogi niso ne eno ne drugo.

      • Če ti tako misliš, lahko to razglašaš na okoli (svobode govora ti res ne mislim omejevati). Lahko stavkaš. Lahko na naslednjih volitvah primerno nagradiš krivce. Lahko tudi pri drugih politično agitiraš vse do volivnega molka. Lahko razmišliš, če se da kaj rušiti z referendumom in začneš zbirati podpise. Verjetno lahko še kaj drugega počneš. Koliko te kdo posluša in upošteva, je pa druga stvar. Upam si pa trditi, da finančnih trgov to prav nič ne zanima. Ne zanima jih, če se te reforme rušijo zato, ker niso dovolj dodelane, ker jih pripravljajo tisti, ki so v prejšnjem mandatu reforme (oz. karkoli od tega je že bilo) rušili, če te reforme prizadenejo tiste, ki za nastalo stanje niso nič krivi. Niti jih ne zanima, kaj bo s Slovenijo, če si ne bo mogla več sposoditi denarja po normalnih obrestnih merah in bo prisiljena v bistveno bolj ostre reze. Zanima jih samo verjetnost, da svoj posojeni denar dobijo nazaj in skladno s to verjetnostjo postavijo zahtevan donos na obveznice.

        Verjetno so zate ti finančni trgi neki lopovi prve vrste. Ampak, kaj bi pa ti rekel na banki, če bi ti uslužbenci prijazno pojasnili, da so s tvojimi depoziti kupili grške obveznice in sedaj ti pač ne morejo vrniti niti glavnice? Grki pač denarja ne morejo vrniti brez bolečih rezov v socialno državo, kar pa je nesprejemljivo. Kaj bi rekel uslužbencem na banki? Jaz bi jih poslal v 3pm in zahteval svoj denar z obrestmi, če pa tega ne bi dobil, bi vložil postopek za stečaj banke.

      • Vse to je seveda res. Ampak način, ki ga opisuješ ti, je gašenje požara, ne pa preprečevanje, da se nikoli več ne bo zgodil oziroma izvajanje postopkov, da bi bilo to čim manj verjetno.
        Jaz se strinjam, da so to trenutno najbrž povsem logične rešitve, ampak logika tu pač ni vse. Reforme, ki jih je predlagala vlada, imajo prehudo ceno, da bi jo bil jaz pripravljen plačati – in kratkoročno najbrž res rešujejo problem, ampak na neustrezen način, ki dolgoročno, po mojem mnenju, pomeni še hujšo krizo. Verjamem, da obstajajo boljše rešitve in da se jih da zelo hitro najti (sam bi predlagal recimo zmanjšanje budžeta za vojsko, do njene popolne ukinitve; ustavitev TEŠ 6 in vseh večjih investicij, ki niso nujne; nekaj narediti za prihranek na porabi energije – ukiniti nočno osvetljevanje javnih zgradb; seveda tudi določeno racionalizacijo javnih služb in nekajodstotno zmanjšanje plač itd.) in da je vmes treba iskati rešitev za neoliberalni sistem.
        In to debato s tem zaključujem, ker je pač jasno, da tu že v temelju ne bova prišla do konsenza (in ker imam cel kup drugega dela).

    7. Komentar na privat šole/univerze: S tem jasno ni problema. Seveda naj bodo 0 (nič) financirane z javnim/državnim denarjem. Privat v 100 %. To bo potem OK. Vzporedno naj teče naprej javno/državno šolstvo. Tako jasno denar iz državnega budgeta ne bo okrnjen. Seveda bo nek % ljudi/otrok lahko šel na te privat in drage šole s šolninami > 10.000 EUR/letno. Prav.
      Pazite: ne mi prodajat koncesije in potem reči da je to privat šola, ker je v tem primeru privat le po nazivu, lastništvu sicer pa financirana z javnim denarjem (saj je vseeno ali je 50 ali 80 ali 100 %). To je čista kraja državnega, mojega, vašega budgeta. Za primere 100 % privat financiranja pa naj odprejo šol in univ kolikor hočejo in so na trgu. Meni v podjetju noben ne da "koncesije" da imam privat podjetje in dejavnost: vse moram najti posel sam in ga sam sfinancirati.
      Škoda da se od zahoda nalezejo le najslabše rešitve, dodatno po Šentflorjansko poslabšane,…

      • Hej, Anonimni (Apr 17, 2012 11:46 PM) – kaj tisti starši, ki pošiljajo otroke v privat šole, ne plačujejo davkov in zato ne bi smeli imeti plačane šolnine s strani države?

        Čudno, zakaj pa že danes naša država daje študentom subvencijo za prehrano (bone)? Ti pa lahko ta denar nesejo tudi v PRIVAT restavracije, ne le javne menze. Bodi dosleden pa bodi tudi PROTI financiranju privat restavracij s strani tvojega denarja.

      • Se strinjam s prvim komentarjem. S privatnimi šolami tudi jaz nimam težav, dokler so privatne. Potem lahko vlada ta denar raje preusmeri v javne šole/univerze in tako izboljšuje njihovo konkurenčnost privatnim (seveda samo ta denar ni dovolj) – s čimer pa pravzaprav ni nobene potrebe po (so)financiranju privatnih.
        Odgovor na ta komentar pa je precej skregan z zdravo pametjo in samo potrdi, kar je že prej napisano. S to isto logiko ("kaj tisti starši, ki pošiljajo otroke v privat šole, ne plačujejo davkov in zato ne bi smeli imeti plačane šolnine s strani države?") bi moralo biti vse zastonj. Tudi jaz plačujem davke, zakaj mi potem država ne plača pijače?
        Drugi odstavek pa je čisti primer t.i. "politično korektne argumentacije": Ko je Günter Grass pred dnevi okaral Izrael in njegovo rožljanje z orožjem, so ga na Arte (ki je drugače ena najboljših evropskih televizij) vprašali, ali ni na Bližnjem Vzhodu veliko drugih držav, ki so še bolj "poredne" od Izraela. Na ta način seveda ni možna nikakršna kritika česarkoli, saj se bo takoj našlo milijon podobnih ali pa še hujših primerov, ki jih bo kritik izpustil (in jih bo moral, če hoče kdaj povedati do konca in če hoče, da je njegova kritika efektivna). No, seveda je pomembno tudi to, na kaj se osredotočimo in kaj zamolčimo; ampak v tem komentarju pač ne more obstajati nikakršen sum, da je komentator zlonameren.
        Komentar se nanaša na temo objave in (zato) pač nikjer ne omenja, da je ZA "financiranje privat restavracij", zaradi česar je napad nanj povsem brezpredmeten. Gotovo pa je tudi, da stanje na področju študentske prehrane ne more biti izgovor za stanje na področju financiranja privatnih univerz. Oziroma, sledeč implikacijam "politično korektnega komentarja", to, da je področje študentske prehrane urejeno tako, da gre javni denar brez pravega razmisleka v zasebne roke, pač ne more dajati legitimitete temu, da gre denar po isti poti še na področju financiranja šol/univerz.

        Se pa drugače povsem strinjam, da je s strani države precejšnja neumnost, da niso študentski boni omejeni na menze v državni lasti, s čimer bi se subvencionirani denar vračal v žep, odkoder je prišel (oziroma žepa najbrž potem sploh ne bi zapustil?) – še en dokaz več, kako se da zelo hitro najti rešitve, kako prihraniti denar, ne da bi bil pri tem kdo pretirano oškodovan (pustimo zaenkrat kakovost hrane v menzah ob strani).

        Odpira pa to tudi zelo zanimivo temo, ki pa je, se bojim, spet povsem politična: ali to, da je vlada iz svojih varčevalnih načrtov skoraj povsem izpustila Študentske organizacije oziroma vsaj neposredno ne posega v študentsko sfero, kaže na to, da med vlado in Študentskimi organizacijami obstaja kak skrivni dogovor še iz časa referenduma o malem delu? Ali je to samo paranoja?

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.