The disposable academic

    Datumsko ne čisto svež, pa zato nič zastarel prispevek o uvodih v svet neodvisnih raziskav in raziskovanj, nerazmerju med ponudbo in povpraševanjem, o tem, kako postdoci, “the ugly underbelly of academia”, opravijo večino raziskav. Nenazadnje tudi o tem, kako briljanstnost (uma) in trdo delo nista (vselej) dovolj:
    http://www.economist.com/node/17723223

    6 KOMENTARJI

    1. S povecano produkcijo doktorantov se po mojem s tovrstnim problemom Slovenija sele zacenja srecevati. Na fakultetah so vec kot jasne napetosti med mlajsimi generacijami, ki nimajo moznosti napredovati (permanentno na asistentskih pozicijah) in starejsimi generacijami. Vse skupaj je se bolj zaostreno zaradi tega, ker se akademskim delavcem ni potrebno upokojevati ob doloceni starosti. In produkcija PhD-jev naj bi se v Sloveniji se povecala, tako da bo vse skupaj verjetno v prihodnosti se bolj na noz… Zanimivo bi bilo slisati tudi iz slovenske industrije, kaj menijo o vescinah novopecenih doktorantov.

      Cesar se clanek v Economistu ni dotaknil, je to, kako pomembno je s katere institucije ima clovek doktorat. Vsaj v ZDA in vsaj v teoreticni fiziki visokih energij, je dominacia nekaj oddelkov vec kot ocitna. Statistiko zbira Erich Poppitz z U. of Toronto, in je na voljo tukaj.

    2. Vprašanje je, kaj narediti, ker je tako? Kakšne akcije podvzeti, kako to spremeniti?

      Ste postdoc, imate pogodbo za določen čas, a želite delati raziskave. Šef vam predlaga, pišite prijavo na ta razpis, na oni razpis, glavni podpisnik je šef. Dobite raziskavo, opravite raziskavo, šef jo podpiše. No, za podpis ga lovite medetm ko on lovi ribe v Španiji. Za uspešno opravljeno raziskavo šef dobi točke. Šef je uspešen. Vas nikjer COBISS / SICRIS mašinerija na zabeleži. Vi ne obstajate. V zahvalo vam po poteku šef pravi: mi te imamo še vedno radi, ti si v redu, ampak ni denarja, prijavi še tale razpis.

      Vmes si v luknji. In prosiš šefa za miloščino, za še en 6 mesečni podaljšek med projekti v nizu aneksov k pogodbam, ki jih imaš že pol fascikla. In se te usmili. Ampak pod pogojem, da se odpoveš honorarju, potni stroškom, ali pač nečemu že. Ta podaljšek ne sme biti brez cene.

      In napišeš prijavo. In prijavitelj je tvoj šef. Po pogovoru z njim, v katerem se oba strinjata, da je bolje prijaviti za šefa tistega, ki ima dober COBISS/ SICRIS.Saj veš, tako je več možnosti, da boš izbran. No, ne ti. Tvoj javni alter ego.

      Itn.

      Star si 40 let. Opravil si kopico prijav, raziskav, imaš dovolj. Menjal bi službo. Kaj napišeš v C.V.??

      From the underbelly znojilnice

    3. Draga Jure in Postdoc, slovenske postdoc scene ne poznam, v Angliji, pa na Nizozemskem in Danskem, pa v Italiji (drugje na žalost nimam izkušenj) pa je postdoc najpogostejši način vstopa na akademsko pot, a samo, v kolikor so od doktorata do prijave minila maks 3 leta (porodniški, vojaški… niso všteti). Pogodbe za določen čas so stalnica, pa sploh ne samo za postdoce. A je, predvidevam, taka situacija še hujša v Sloveniji, kjer je večinski sistem (ki določa, npr. bančne kredite ipd.) še vedno naravnan na zaposlitev za nedoločen čas. COBISS scena gotovo ne pomaga. Zadnjič me je kolega vprašal, če imam v Sloveniji raziskovalno cifro. ?!? Vedno manj razumem slovensko, se mi zdi.

      Jure, o kvaliteti slovenskega študija se sprašujem tudi sama – če mislim, da je dodiplomska scena (vsaj v družboslovju) zelo podobna po Evropi, se na podiplomski ravni bistveno razlikuje. Delo z mag. in doktorskimi študenti/kami je popolnoma drugačno, intenzivno. Verjetno že dejstvo, da v tujini poznajo full-time PhD študenta (s priznanimi statusi in pravicami), verjetno pove dovolj.

      Sicer pa, delimo usodo, kjerkoli že smo. V dokaz:
      http://www.phdcomics.com/comics/archive.php?comicid=734

    4. Joj, ne morem se zadrzati, da ne bi opisal svoje COBISS anekdote: super izkusnje imam s COBISSom, ker nisem bil 'napoten od slovenske raziskovalne organizacije, ki ima knjiznicarja'. Jaz sem imel z njimi precejsnjo izmenjavo mailov par let nazaj, ko sem hotel vpisati (prvic in zadnjic) svoj clanek v bazo, ces mogoce pa kdaj prav pride. Pa smo imeli pravi projekt, kjer je bilo nekomu tezko razumeti, da pac nisem napoten v tujino od *nobene* organizacije v RS in zato nimam knjiznicarja, ki bi lahko naredil vnos :). So mi pa parkrat povedali, da lahko to naredijo le 'ustrezne' knjiznice, ki imajo 'ustrezne' licence (?!). Jaz sem se pa pocutil neumno in se opraviceval, ker ne razumem tega samoumevnega sistema.

      Sicer pa, kot pravi originalni clanek, ni situacija nikjer roznata, ker je tako velik presezek phdjev in postdocov. V ZDA je bilo zadnje 3 leta za postdoce precej hudo, ker so faksi zelo zavrli najemanje novih ljudi. Edino tega vecnega nategovanja ni. Za funding postdocov so odgovorni predvsem PIji (torej profesorji), vsaj v ZDA, in obicajno trajanje fundinga je 2-3 leta, z moznimi podaljski (te se potem letno dogovarja, ampak postdoc pri enem mentorju za vec kot 5 let je precej nenavaden). Funding razmerja so, vsaj po mojih izkusnjah, zelo cista: ali si na sefovem denarju in mora on skrbeti zanj, ali si na svojem, in potem nisi postdoc temvec fellow, in z advisorjem delas v cisto prostovoljem, tudi formalno enakovrednem, razmerju.

      V Sloveniji je fundamentalen problem to, da ce si se na zacetku odlocil ostati (in ne imeti odhoda v tujino kot vsaj realne 'backup' moznosti), potem to potegne za sabo vec, kot se zdi na prvi pogled. Predvsem takrat, ce imas nesreco s sefom ali skupino…

    5. Jana: glede COBISSa in tujine. Pripenjam del odgovora, ki sem ga dobil jaz od njih ravno za take primere raziskovalcev, ki niso povezani s slovensko institucijo: "Tokrat pa vam sporočamo, da bo prihodnjo sredo delovno srečanje Osrednjih speciliziranih informacijskih centrov za posamezna znanstvena področja, kjer bodo poskusili najti sistemsko rešitev za raziskovalce, ki so "prosti" (to pomeni, da trenutno niso v delovnem razmerju v neki slovenski raziskovalni inštituciji)."
      (8. sept 2006).

      Predvidevam, da je dandanes to vse zelo trivialno!

    6. Gašper, hvala – posrečen prikaz capljanja za vsakdanjim življenjem raziskovalcev/k se zdi.

      Še ena takih izkušenj: V primeru, da pri slovenskem projektu, ki ga financira slovenska agencija, sodeluje tuja državljanka (in sicer v več kot zgolj konzultativni vlogi), mora slovenski nosilec projekta poskrbeti za dovoljenje za bivanje (!) in dovoljenje za delo. Če to še nekako morda lahko razumem, vsaj z vidika reguliranja trga dela (manj z vidika prostega pretoka intelektuala), pa ne razumem, zakaj je potrebno tovrstna dovoljenja pridobiti tudi v primeru, da ta oseba sploh ne bi delala v Sloveniji.

      Zanimivo se zdi tudi zaposlovanje v raziskovalni sferi v Sloveniji: letna količina ur, ki zadostuje za polno plačo, je 1700, najmanjše število ur pa je 7 – smešno, ampak menda resnično.

    PUSTITE KOMENTAR

    Vpiši svoj komentar!
    Prosimo vpišite svoje ime

    This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.