Oznaka: Univerza v Ljubljani

Spolnega nadlegovanja na univerzah se moramo lotili sistemsko. Enako velja tudi za druge oblike kršitev pravil in vrednot znanosti, ki jih v našem znanstveno-akademskem prostoru ni malo.

Objavljamo povzetek odzivov, ki smo jih dobili preko vprašalnika Kriminologija znanosti - pojavne oblike.

Povzetek posveta o vrednotenju raziskovalne dejavnosti, ki je 27. 11. 2020 potekal v organizaciji Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

Pred natanko letom dni sem napisal sestavek, ki je močno vznemiril tako znanstveno kot tudi splošno javnost. V komentarju 'Koga nagrajuje slovenska znanost?' sem na konkretnem primeru opozoril na zelo hude sistemske težave, v katerih se je zašla znanost v Sloveniji. Kje smo danes, natanko leto dni po objavljeni zgodbi?

Mentorica leta 2019 je izmed več kot petdesetih nominirancev s strani več kot sedemdesetih predlagateljev po mnenju petčlanske komisije postala prof. dr. Kristina Sepčić z Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Britanska ministrica za znanost Amanda Solloway je imela 14. septembra 2020 odličen govor o razmerah v znanstveno-akademski skupnosti. Navajamo nekaj odlomkov.

Pisanje 15-stranskega projekta vzame povprečnemu raziskovalcu dober mesec časa, a mu tudi vrhunska ocena ter celo najbolje ocenjen projekt na področju ne zagotavljata financiranja. Zaradi tega menim, da bi lahko razmislili o zmanjšanju zahtevanega obsega prijavne vloge.

Odločila sem se primerjati uspešnost raziskovalcev pri pridobivanju (so)financiranja projektov s strani ARRS v zadnjih petih letih, pri čemer sem se osredotočila na primerjavo raziskovalcev, ki so vodje programskih skupin in tistih raziskovalcev, ki to niso.

Oglašanje raziskovalk in raziskovalcev z argumentiranimi kritikami mora biti povod za razmislek o izboljšavah, nikakor pa ne sme biti kaznovano.

Začetki biotehnologije v naših krajih segajo v zgodnja sedemdeseta leta dvajsetega stoletja, ko so v tedanji Tovarni farmacevtskih in kemijskih proizvodov Lek pričeli z razvojem prvih fermentacijskih tehnologij za proizvodnjo ergot alkaloidov. K uspešnemu uvajanju novih biotehnologij so izjemno pripomogle raziskave skupine, ki jo je na Kemijskem inštitutu vodila dr. Helena Sočič.

Milan Vidmar je bil gotovo eden najpomembnejših slovenskih intelektualcev prve polovice 20. stoletja. Ni veljal le za uglednega strokovnjaka s področja elektrotehnike in enega najboljših šahistov na svetu, imel je tudi veliko intelektualno širino in dober uvid v probleme takratne lokalne ter globalne družbe.

V sredo, 20. novembra 2019, bodo znova podelili Zoisove nagrade, najvišja državna priznanja za znanstvene dosežke, s katerimi v Sloveniji izpostavljamo raziskovalke in raziskovalce, katerih dosežki naj bi bili vsem za zgled. Ob svečanem dogodku velja opozoriti, da se pri podeljevanju znanstvenih nagrad pri nas vedno bolj kaže zelo skrb vzbujajoč trend nagrajevanja ustvarjanja čim boljšega videza velike znanstvene produktivnosti, ne pa dejanskih vsebinskih znanstvenih dosežkov, ki so pomembni za napredek znanja.

Milan Vidmar, eden prvih profesorjev Univerze v Ljubljani, je v svojih Spominih opisal Ljubljano, kakršna je bila v času njegove mladosti. Danes se malokdo sploh še zaveda, da so imele ljubljanske ulice tedaj imena na tablicah izpisana le v nemščini, prav tako je: »v tistih časih vsa 'boljša' slovenska Ljubljana govorila neki mešani slovensko-nemški jezik«.

»S svojo postavo, nasmejanim licem in vencem las okoli glave je zbudila mojo pozornost. Ne da bi zapazila, sem ji izmaknil indeks, prebral ime in rojstni kraj in tako sklepal, da utegne biti Slovenka.« S temi besedami je svoje prvo srečanje z Ángelo Piskernik opisal njen sošolec na dunajski univerzi fizik Lavo Čermelj. Študij je končala tik pred prvo svetovno vojno in konec leta 1914 postala prva Slovenka, ki je pridobila doktorski naziv iz naravoslovja.

Samostojna država, v kateri lahko suvereno odločamo o svoji usodi, prinaša tudi veliko odgovornost. Naloga znanosti je, da zelo jasno pove, kakšne bodo posledice naših dejanj. Javno angažiranje znanstvenikov je v demokratični družbi izjemno pomembno.

Avgusta 1945 so se »trije Antoni« (Peterlin, Kuhelj in Moljk) odpravili na nenavadno misijo v tujino. Kot učitelji na ljubljanski univerzi so ugotovili, da nimajo laboratorijske opreme, zato so se odločili, da gredo po nakupih v Milano. Predsednik slovenske vlade Boris Kidrič jim je priskrbel tri milijone lir v gotovini, a v bankovcih po sto lir, zato so imeli s seboj kar za tri kovčke denarja.

Ženske žal dolgo niso mogle postati znanstvenice, kar se je začelo spreminjati šele v začetku dvajsetega stoletja. Ana Mayer iz Lož pri Vipavi je bila ena prvih, ki ji je uspelo premagati mnoge administrativne in ideološke prepreke. Leta 1920 je kot prva oseba zagovarjala doktorat na novoustanovljeni Univerzi v Ljubljani in postala prva ženska, ki se je na univerzi tudi akademsko zaposlila.

Devetega februarja 1905 se je mlad doktor kemije Maks Samec z vojaškim pilotom odpravil na raziskovalni balonarski polet. Z Dunaja sta se skozi oblake povzpela na 4000 metrov višine, kjer ju je obsijalo zimsko sonce. Ob prelepem razgledu sta izvedla nekaj meteoroloških meritev, nato pa sta poskušala ostati čim več časa nad oblaki.

Ko je Lambert von Pantz leta 1895 umrl na Tirolskem, se je v Ložah pri Vipavi rodila Ana Mayer, 72. ženska na svetu, ki je prejela naziv doktorice znanosti, in hkrati prva oseba, ki je doktorat zagovarjala na Univerzi v Ljubljani.

Objavljamo govor, ki ga je imel prof. dr. Alojz Kodre na nedavnem srečanju alumnov Oddelka za Fiziko FMF UL, 29.9.2018 v Ljubljani. V njem se...