Pred natanko letom dni sem napisal sestavek, ki je močno vznemiril tako znanstveno kot tudi splošno javnost. V komentarju (Koga nagrajuje slovenska znanost?) sem na konkretnem primeru opozoril na zelo hude sistemske težave, v katerih se je zašla znanost v Sloveniji. Zapisane trditve so bile dobro argumentirane, podana pa je bila tudi analiza vzrokov za anomalije.

Takoj po objavi so se mi oglasili mnogi znanstveniki in znanstvenice tako z vrha akademske piramide, kot tudi mladi učenjaki, ki se v svet znanosti šele podajajo. Vsi so v en glas izražali prepričanje, da se moramo o tako resnih in pomembnih problemih znanosti odkrito in temeljito pogovoriti ter vzroke zanje čim prej odpraviti.

Vendar se je šok po objavi sestavka dokaj hitro polegel. Fiziki v Ljubljani so se po temeljitem premisleku in internih posvetovanjih odločili, da se na zapisano ne bodo javno odzvali. Do podobnega zaključka so prišle tudi druge institucionalne avtoritete v slovenski znanstveno-akademski skupnosti, zato se javna razprava o tej pereči temi ni niti začela.

Glavni argument, ki sem ga tudi sam pogosto slišal v zasebnih pogovorih z znanstveniki in znanstvenicami, je bila skrb za podobo znanosti v javnosti. Ta naj bi bila razmeroma dobra, zato naj je ne bi kvarili s škandali. Da je treba morebitne težave razreševati interno znotraj skupnosti, je na prvi pogled sicer lepo in razumno stališče, ki ga priporočajo tudi svetovalci za stike z javnostmi. Vendar ima takšen pristop smisel le v primeru, če se skupnost z lastnimi težavami interno dejansko tudi sooči in jih poskuša razrešiti, kar pa se v slovenski znanosti ne dogodi prav pogosto.

Žal se v tem primeru za molk v javnosti niso odločili le akademski funkcionarji, ampak je bila neformalno razglašena tudi nekakšna znanstvena “omertà”. To je pomenilo, da se o konkretnem problemu nihče ni smel javno oglasiti in povedati svojega mnenja. Seveda takšen ukaz ni bil nikoli dejansko izrečen ali zapisan, a v internih znanstvenih krogih se je dokaj jasno vedelo, da če se kdorkoli javno kritično oglasi in opredeli glede problemov z delovanjem slovenskega znanstveno-akademskega sistema, lahko kar pozabi na kakršno koli kariero v znanosti.

Zaradi prepovedi javnega govorjenja o problemih in nepravilnostih, ki jih sicer v domači znanosti ni malo, imajo dokaj zvezane roke tudi novinarji in novinarke, ki pokrivajo področje univerze in raziskovanja. Sprva je nekaj najbolj sposobnih iskreno poskušalo problem, o katerem sem pisal, dodatno osvetliti in o njem vsaj poročati, a žal brez sogovornikov v stroki to ni bilo mogoče. Potreben bi bil malo večji novinarski angažma, kot je to običajno za domače zgodbe s področja znanosti, za kar pa motivacije ni bilo dovolj.

Dober mesec po prvem sestavku sem objavil še nadaljevanje zgodbe, v kateri sem že predstavljene argumente še dodatno nadgradil in pokazal, da v resnici ne gre le za lokalni problem slovenske znanosti, ampak za resno težavo, ki so jo zaznali tudi v mednarodnih krogih (Znanstveniki v vrtincu citiranja). Tudi na ta sestavek ni bilo odziva.

Kje smo torej danes, natanko leto dni po objavljeni izvorni zgodbi? V vmesnem času ni bil o tej temi objavljen niti en sam javni komentar, sestavek ali vsaj poročilo! Prav tako ni bil sprožen noben postopek, preiskava ali karkoli podobnega. Znanstveniki se vztrajno trudijo, da se jim s problemom nikakor ne bi bilo treba kakor koli soočiti. Zadnje čase dobivam tudi vse več “prijaznih” namigov, naj o sistemskih problemih slovenske znanosti ne pišem več, ker ne bom dosegel ničesar, novi zapisi pa bodo škodili le meni.

Seveda ima molk tistih, ki bi morali spregovoriti in se javno opredeliti, zelo konkretne posledice. Obravnavani raziskovalec, katerega identiteta sama po sebi ni pomembna, saj je le simptom sistema, je postal zelo uspešen pri pridobivanju javnih sredstev za raziskave (tudi s področja covid-19), njegov bližnji sodelavec, s katerim sta zadnje leto objavila več skupnih člankov, pa je pravkar postal direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost (ARRS).

Odgovor na vprašanje: koga nagrajuje slovenska znanost, je tako postal povsem jasen, saj skrivanja za nevednostjo in neobveščenostjo ne more biti več. Znana so vsa dejstva kot tudi odziv znanstvene skupnosti nanje. Stanje v slovenski znanosti zato ni več le depresivno, kot je bilo morda lani, ampak je postalo ultra-depresivno.

Ob vsem skupaj pa me še najbolj žalosti, da se je kot vse kaže končalo obdobje, ko so pri nas za spoštovanje temeljnih načel dobrega delovanja znanosti skrbeli ugledni fiziki svetovnega slovesa, kot sta bila denimo Anton Peterlin in Robert Blinc. Fiziki, ki so nekoč veljali za vlečne konje slovenske znanosti in bili hkrati tudi ambasadorji znanstvene odličnosti, so z zavestno odločitvijo za molk v trenutku, ko bi se morali zelo jasno opredeliti, povsem izničili svoj moralni kapital, ki so si ga nabrali v preteklih desetletjih, če ne stoletjih.

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
5 - št. komentarjev
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
abc
abc
7 dni nazaj

Pred nekaj stoletji so v tem delu sveta potekali procesi proti puncam, ki naj bi letale na metlah. To je bila uradna teorija, vse ostale – da kdo še nikoli ni videl česa podobnega, ali da metla že sama ne leti dobro, kaj šele s punco na njej – so sodile med teorije zarote. Če je kdo preveč vztrajno dvomil v uradno verzijo, je lahko obsojenki delal družbo na grmadi. Večina nas pozna to zgodbo in znanstveniki so, če že ne vsi dobri po srcu ali koristni še komu drugemu kot sebi, vsaj dovolj inteligentni ljudje. Vedo, da je danes… Beri dalje »

Borut Jurčič Zlobec
Borut Jurčič Zlobec
7 dni nazaj

Zakaj brišete komentarje?

Borut Jurčič Zlobec
Borut Jurčič Zlobec
7 dni nazaj

Kaj se dogaja, da ne objavljate komentarjev.?

Borut Jurčič Zlobec
Borut Jurčič Zlobec
7 dni nazaj

Ok sadaj vidim komentarje se opravičujem

Brane Slevec
Brane Slevec
7 dni nazaj

Na vsa zgoraj postavljena vprašanja (in popolno ignoranco neodgovornih odgovornih) pravzaprav ni preveč težko odgovoriti: ignoranca vedno in povsod pomneni enostavno – pomanjkanje protiargumentov.

Toleriranje te ignorarnce, torej ignoranca ignorance, pa bi moralo biti že zdavnaj okarakterizirano kot kaznivo dejanje in tudi rigorozno sankcionirano, že če samo pomislim na umirajoči planet, … ki umira zaradi profita.