V sredo, 20. novembra 2019, bodo znova podelili Zoisove nagrade, najvišja državna priznanja za znanstvene dosežke, s katerimi v Sloveniji izpostavljamo raziskovalke in raziskovalce, katerih dosežki naj bi bili vsem za zgled. Ob svečanem dogodku velja opozoriti, da se pri podeljevanju znanstvenih nagrad pri nas vedno bolj kaže zelo skrb vzbujajoč trend nagrajevanja ustvarjanja čim boljšega videza velike znanstvene produktivnosti, ne pa dejanskih vsebinskih znanstvenih dosežkov, ki so pomembni za napredek znanja.

Verjetno najbolj skrb vzbujajoč in za zdaj še povsem nerazrešen problem za našo akademsko znanstveno skupnost predstavlja mladi znanstvenik z Univerze v Mariboru, ki ga mediji naslavljajo kot »najbolj citiranega slovenskega naravoslovca«. Lani je dobil prestižno državno Zoisovo nagrado, pravkar pa še novo Blinčevo nagrado, ki jo za raziskovalno in strokovno delo na področju fizike skupaj podeljujeta Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Institut Jožef Stefan.

Ob nedavno podeljeni Blinčevi nagradi je pozornost marsikoga pritegnila obrazložitev, v kateri piše, da raziskovalec nagrado prejme »za pomemben doprinos k teoretičnemu opisu človeškega sodelovanja, še posebej za rešitev problema močne recipročnosti in problema defekcije drugega reda ter za razvoj podsistemske stabilnostne analize agentskih sistemov kot nove metode za analizo družbenih modelov«.

Za pomoč pri razumevanju besedila v obrazložitvi nagrade sem se neuspešno najprej obrnil na kolege znanstvenike in znanstvenice, nato pa še na nekatere člane komisije, ki je izbrala nagrajenca. Po pravilniku Blinčeve nagrade odbor svojo soglasno odločitev o podelitvi priznanja namreč utemelji, to besedilo pa nato javno preberejo na podelitvi.

Žal se je izkazalo, da tudi člani komisije, ki naj bi stavke izbrali kot utemeljitev svoje odločitve, besedila ne znajo prav dobro obrazložiti. Ugotovili smo tudi, da je besedilo dobesedno enako, kot je bilo že pri obrazložitvi Zoisove nagrade. Vse, kar je znal kdorkoli povedati o delu nagrajenega znanstvenika, je bilo le, da mu je uspelo zbrati zelo veliko »znanstvenih točk«, da ima nekatere objave tudi v uglednih strokovnih revijah in da se ukvarja z novim interdisciplinarnim področjem znanosti, zato težko vsebinsko ocenjujejo njegovo delo.

Nenavadno je tudi, da člani obeh odborov, ki sta podelila nagradi za znanstvene dosežke, menda za mnenje niso povprašali nikogar od dejanskih in mednarodno priznanih strokovnjakov za področje »evolucijske teorije iger«, na katerem raziskovalec deluje in dejansko ni tako novo, kot se morda zdi. Komisiji sta preprosto slepo zaupali zbranim »točkam« oziroma metriki, ki naj bi merila produktivnost znanstvenika in tako odražala njegovo kvaliteto. Kar seveda že samo po sebi veliko pove o »stanju duha« v naši akademski znanstveni srenji.

Ko sem se o »najbolj citiranem slovenskem naravoslovcu« pozanimal pri mednarodno priznanih strokovnjakih za področje, s katerim se ukvarja, so me takoj opozorili na veliko problematičnih elementov, ki bi že sami po sebi morali zagnati alarm, pa ga, kot kaže, niso. Raziskovalec že skorajda vsak teden objavi nov raziskovalni članek (letos jih je že skoraj 40), sedi v uredniškem odboru revije Chaos, Solitons & Fractals, ki je bila pred nekaj leti v središču odmevnega škandala z lažnimi objavami in trgovanjem s citati, za zdaj pa mi tudi ni uspelo najti še niti enega resnega strokovnjaka, ki bi videl v objavah mladega učenjaka resnično vrednost za napredek znanja. Žal!

Dosežke mladega genija visoko ceni tudi Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), ki razdeljuje državni denar za financiranje znanosti. Približno sočasno s tem, ko so zaradi domnevno pomanjkljivih navedb v prijavnem formularju odvzeli programsko skupino kardiologu Marku Noču, so nov raziskovalni program, kar pomeni dolgoročno stabilno državno financiranje raziskav, podelili nagrajenemu fiziku.

Navedeni primer nikakor ni osamljen, a zelo dobro pokaže, v kolikšni meri se je vrednotenje dosežkov v znanosti že premaknilo od argumentov k algoritmom, od vsebine k formi, od razreševanja dejanskih problemov k čaščenju ustvarjanja videza akademske produktivnosti. Tudi pri najvišjih državnih in stanovskih znanstvenih nagradah dejanski vsebinski dosežki znanstvenikov, kot kaže, niso več pomembni. Če bi bili, stavkov vsebinske utemeljitve nagrade ne bi dobesedno kopirali, ampak bi se morda vprašali, kaj kopirani stavki v resnici pomenijo. Si lahko zamislite, da bi se novinarji spraševali, za katero odkritje je znanstvenik sploh prejel Nobelovo nagrado, ker iz obrazložitve nikomur ne bi bilo nič jasno, pa bi jih člani švedske akademije znanosti usmerili kar na spletno stran nagrajenca, kot se je zgodilo pri nas?

V okoljih z daljšo akademsko znanstveno tradicijo obstajajo neodvisne komisije za preverjanje znanstvene integritete, ki v podobnih primerih natančno in podrobno proučijo vsebino dela posameznega raziskovalca in podajo svojo sodbo. Pri nas smo o takšni komisiji za etiko in integriteto v znanosti pred leti veliko govorili na seriji posvetov, ki jih je vodila Slovenska akademija znanosti in umetnosti, a nato do ustanovitve ni prišlo. Morda je zdaj pravi trenutek, da končno ustanovimo neodvisnega znanstvenega ombudsmana oziroma predstavnika ljudstva, ki bo skrbel za varovanje vrednot znanosti.

V Sloveniji deluje veliko zelo dobrih znanstvenikov in znanstvenic. Da bo tako tudi v prihodnje, se moramo vsi skupaj truditi, da z najbolj prestižnimi nagradami, ki dejansko sporočajo, katere vrednote v skupnosti izpostavljamo kot posebej pomembne, odlikujemo tovrstne posameznike in skupine. Zdi se, da smo prišli do stanja, ko vsebinske utemeljitve v našem akademskem svetu v določenih okoliščinah nimajo več nobene teže, saj se predpostavlja, da so odločitev pretehtali in sprejeli že algoritmi, v katere pa se ne dvomi, tudi če so zelo primitivni.

V minulih desetletjih se je močno zasidralo prepričanje, da znanost družbi najbolje koristi, če jo ta pusti povsem pri miru. Žal se je model »slonokoščenega stolpa« na številnih področjih že sfižil, saj akademski znanstveniki pogosto le še tekmujejo v doseganju nekih abstraktnih, za družbo povsem nepomembnih ciljev, kot je denimo zbiranje določenega števila objavljenih razprav in citatov.

Širša akademska skupnost se težav »avtomatskega vrednotenja« sicer dobro zaveda, a večina raziskovalcev in raziskovalk raje pogleda vstran, glavo zarije v pesek in se aktivno trudi, da se ji o tovrstnih anomalijah ne bi bilo treba opredeljevati. Ker gre pri vsem skupaj predvsem za sistemski problem, konkretnih imen ne izpostavljam, ampak le opozarjam, da bo verjetno treba v sistemu zelo kmalu nekaj spremeniti.

Leta 2015 smo se smejali, ko so algoritmi ARRS za financiranje izbrali serijo knjig o astrologiji. Ko pa začnejo podobno primitivnim algoritmom slepo zaupati tudi strokovnjaki, za katere vsi skupaj predpostavljamo, da so natančno proučili vsebino in podrobno poznajo tematiko, o kateri odločajo, zadeve niso več smešne, ampak postanejo nevarne. Ob tem se sprašujem, ali slovenska akademska znanstvena skupnost v tem pogledu sploh še opravlja svoje delo? Kaj je lahko bolj pomembno kot brezkompromisna skrb za razlikovanje med dejanskim in navideznim znanjem ter dejanskimi in navideznimi strokovnjaki?

Naroči se
Obveščaj me
guest
18 - št. komentarjev
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Anonymous
Anonymous
8 - št. mesecev nazaj

Sprašujem se kako lahko nekdo pride do 40 odkritij na leto in najde čas za pisanje 40 člankov. Če prav vidim, je Perc letos objavil 15 člankov v revijah, v katerih je on tudi eden od urednikov. Tri članke je objavil celo v istem izvodu revije *Applied mathematics and computation*, ki jo tudi ureja. Morda seveda članke pišejo drugi, on je le podpisan kot avtor. Upam pa, da ne gre za fiktivna soavtorstva, kjer se urednik napiše na članek v zameno za objavo, kot se je nekoč že dogajalo v reviji *Chaos, Solitons & Fractals* (in kjer je Perc eden… Beri dalje »

Anonymous
Anonymous
8 - št. mesecev nazaj
Odgovor na  Anonymous

Tako je.
40 člankov v 10 mesecih pomeni objavo 4 člankov na mesec. To je absolutno nemogoče, če celoten postopek poteka pravilno. In ni mogoče toliko raziskovati ter pisati *poleg* pedagoškega dela. Morda pa je odkril skrivnost potovanja v času …

Anonymous
Anonymous
8 - št. mesecev nazaj

Malo je smešno tudi, da gospod redni profesor dobi nagrado za fizike na začetku kariere.

Anonymous
Anonymous
8 - št. mesecev nazaj
Odgovor na  Anonymous

Nekaterim redna profesura res pomeni začetek kariere in na srečo ne njen glavni dosežek. Kot redni profesorji se ne rabijo le gnati za točkami. In če nekdo postane redni profesor mlad, ker izpolnjuje vse kriterije, je pač še na začetku kariere, ker bo delal še mnoga leta. Zavist in metanje polen kolegom se je na žalost spet izkazalo tipično za Slovence.

Anonymous
Anonymous
8 - št. mesecev nazaj
Odgovor na  Anonymous

Precej za lase privlečena interpretacija. Sem tudi sama pogleda, da mora redni profesor tudi dalje biti vzoren raziskovalec, nikakor pa tega ne gre interpretirati kot “biti na začetku kariere”. Vaše zveni kot prisilna utemeljitev, če bi kdo to nagovoril.

Eden običajnih osnovnih pogojev za to je doktorat v zadnjih 7-8 letih, npr. razpis za znanstvenike na začetku kariere (https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2018004800004/javni-razpis-za-spodbujanje-raziskovalcev-na-zacetku-kariere-2-1-st–5442-1201817-ob-255518) ali ERC (https://erc.europa.eu/funding/starting-grants).

Anonymous
Anonymous
8 - št. mesecev nazaj

S citati in članki v reviji CS&F se je manipuliralo že v času, ko je bil urednik še Mohamed El Naschie: https://rationalwiki.org/wiki/Mohamed_El_Naschie Iz opisa: “Due to El Naschie’s habit of citing his own past articles (and, apparently, instructing authors to cite other articles in his journal), Chaos, Solitons and Fractals soon rose to have a higher impact factor than any legitimate applied mathematics journal. … in the category of citations, The University of Alexandria (where El Naschie holds a visiting professorship) finished no less than 4th place worldwide, ahead of Harvard, Stanford, Berkeley, and a host of other major research… Beri dalje »

Anonymous
Anonymous
8 - št. mesecev nazaj

Kot kaže gospodu tudi ni tuje trgovanje s citati:
https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S1751157718302724

V tem članku sicer ni poimenovan, druga zgodba pa je predobjava tega članka:
https://arxiv.org/abs/1701.04906

Anonymous
Anonymous
8 - št. mesecev nazaj
Odgovor na  Anonymous

Misliš tole?

“Remarkably, two top-10 editors – Vladimir Uversky (rankr= 1) and Matjaz Perc (r= 7) – are distinguished not only by their power and total citation renumeration, but also by the fact that the trends in the citation impact of articles they have accepted has been negative over time (βτ<0).”

Lahko morda na hitro razložiš?

Anonymous
Anonymous
8 - št. mesecev nazaj
Odgovor na  Anonymous

Tole je precej obremenjujoce. Glede na CV je urednik kar lepega stevila revij, ima podobne vzorce tudi tam?

Anonymous
Anonymous
8 - št. mesecev nazaj

Pogledal sem si prvi članek na Percevem impresivnem SICRIS seznamu. Naslov je “Bifurcation analysis of two disc dynamos with viscous friction and multiple time delays” in naj bi opisoval dinamiko ter stabilnost magnetičnega polja. Kar se mojega omejenega znanja dinamičnih sistemov in magnetizma tiče, članek nima širšega pomena za eno ali drugo področje, je napisan dokaj amatersko in je poln slovničnih napak, nedefiniranih in nepojasnjenih pojmov. Kljub temu (in čeprav je bil objavljen šele aprila letos) je do danes dobil že 8 citatov. Pa sem pogledal še teh 8 citirajočih člankov in z magnetizmom nimajo nobene povezave. Naj mi kdo… Beri dalje »

Anonymous
Anonymous
8 - št. mesecev nazaj
Odgovor na  Anonymous

Diffusion and confusion, to je pa dober opis take znanosti.

Anonymous
Anonymous
8 - št. mesecev nazaj

Perc naj bi si Zoisovo in Blinčevo nagrado zaslužil med drugim “za rešitev problema močne recipročnosti”, kot piše v utemeljitvi. Ampak v kar obsežnem geslu o tej temi na Wikipediji (https://en.wikipedia.org/wiki/Strong_reciprocity) njegovo ime sploh ni omenjeno. Kako to?

Anonymous
Anonymous
8 - št. mesecev nazaj
Odgovor na  Anonymous

V katerem članku pa naj bi pravzaprav rešil ta “problem” in kaj naj bi ta problem sploh bil? Kot vem, so problem *obstoja* močne recipročnosti pojasnili Boyd et al 2003, ter Bowles in Gintis v svojih evolucijskih modelih – že pred 15 leti. Saj piše na wikipedia strani.

Naj komisija pove kateri članek je Perc napisal o tem, da lahko vsi pogledamo njegovo rešitev, oziroma vsak kakšno pojasnilo, utemeljitev.

Anonymous
Anonymous
8 - št. mesecev nazaj
Odgovor na  Anonymous

“Strong reciprocity is an area of research on cooperation even when there is no apparent benefit in doing so.” [cca wiki]

Sej potem je jasno kako je rešil ta ‘problem’. Pač neki drugi znanstveniki ga citirajo, brez očitnega benefita kao blabla..šolski primer v glavnem. In kje je njegova rešitev? Ja v emailu, ki ga je komisiji poslal kot obrazložitev tega ‘pojava’. 😉

Anonymous
Anonymous
8 - št. mesecev nazaj

Perc na člankih kot afiliacijo navaja tudi več tujih univerz:
– School of Electronic and Information Engineering, Beihang University – Beijing 100191, China.
– Department of Medical Research, China Medical University Hospital, China Medical University, Taichung, Taiwan.
– Department of Physics, Faculty of Sciences, King Abdulaziz University, Jeddah, Saudi Arabia.
– Complexity Science Hub Vienna, Josefstädterstraße 39, 1080, Vienna, Austria.

Je (bil) zaposlen tudi na teh univerzah?

rx170
rx170
8 - št. mesecev nazaj

Težko se opredlejujem, ker ne gre za moje področje vendar pa je masa objav res ekstremna. Kako mu to uspeva ne želim špekulirati (čeprav sam poznam kar nekaj taktičnih pristopov k večanju števila publikacij)

Tega človeka sicer establišment na UM časti kot božanstvo – kakorkoli že do takih situacij verjetno pripeljejo pretirana bibliometrija in sistem, kjer je nagrajeno število pblikacij. Pri vsme tem publikacije postane cilj, morala pa bi biti posledica.

Anonymous
Anonymous
6 - št. mesecev nazaj
Anonymous
Anonymous
6 - št. mesecev nazaj