V sredo, 20. novembra 2019, bodo znova podelili Zoisove nagrade, najvišja državna priznanja za znanstvene dosežke, s katerimi v Sloveniji izpostavljamo raziskovalke in raziskovalce, katerih dosežki naj bi bili vsem za zgled. Ob svečanem dogodku velja opozoriti, da se pri podeljevanju znanstvenih nagrad pri nas vedno bolj kaže zelo skrb vzbujajoč trend nagrajevanja ustvarjanja čim boljšega videza velike znanstvene produktivnosti, ne pa dejanskih vsebinskih znanstvenih dosežkov, ki so pomembni za napredek znanja.

Verjetno najbolj skrb vzbujajoč in za zdaj še povsem nerazrešen problem za našo akademsko znanstveno skupnost predstavlja mladi znanstvenik z Univerze v Mariboru, ki ga mediji naslavljajo kot »najbolj citiranega slovenskega naravoslovca«. Lani je dobil prestižno državno Zoisovo nagrado, pravkar pa še novo Blinčevo nagrado, ki jo za raziskovalno in strokovno delo na področju fizike skupaj podeljujeta Fakulteta za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in Institut Jožef Stefan.

Ob nedavno podeljeni Blinčevi nagradi je pozornost marsikoga pritegnila obrazložitev, v kateri piše, da raziskovalec nagrado prejme »za pomemben doprinos k teoretičnemu opisu človeškega sodelovanja, še posebej za rešitev problema močne recipročnosti in problema defekcije drugega reda ter za razvoj podsistemske stabilnostne analize agentskih sistemov kot nove metode za analizo družbenih modelov«.

Za pomoč pri razumevanju besedila v obrazložitvi nagrade sem se neuspešno najprej obrnil na kolege znanstvenike in znanstvenice, nato pa še na nekatere člane komisije, ki je izbrala nagrajenca. Po pravilniku Blinčeve nagrade odbor svojo soglasno odločitev o podelitvi priznanja namreč utemelji, to besedilo pa nato javno preberejo na podelitvi.

Žal se je izkazalo, da tudi člani komisije, ki naj bi stavke izbrali kot utemeljitev svoje odločitve, besedila ne znajo prav dobro obrazložiti. Ugotovili smo tudi, da je besedilo dobesedno enako, kot je bilo že pri obrazložitvi Zoisove nagrade. Vse, kar je znal kdorkoli povedati o delu nagrajenega znanstvenika, je bilo le, da mu je uspelo zbrati zelo veliko »znanstvenih točk«, da ima nekatere objave tudi v uglednih strokovnih revijah in da se ukvarja z novim interdisciplinarnim področjem znanosti, zato težko vsebinsko ocenjujejo njegovo delo.

Nenavadno je tudi, da člani obeh odborov, ki sta podelila nagradi za znanstvene dosežke, menda za mnenje niso povprašali nikogar od dejanskih in mednarodno priznanih strokovnjakov za področje »evolucijske teorije iger«, na katerem raziskovalec deluje in dejansko ni tako novo, kot se morda zdi. Komisiji sta preprosto slepo zaupali zbranim »točkam« oziroma metriki, ki naj bi merila produktivnost znanstvenika in tako odražala njegovo kvaliteto. Kar seveda že samo po sebi veliko pove o »stanju duha« v naši akademski znanstveni srenji.

Ko sem se o »najbolj citiranem slovenskem naravoslovcu« pozanimal pri mednarodno priznanih strokovnjakih za področje, s katerim se ukvarja, so me takoj opozorili na veliko problematičnih elementov, ki bi že sami po sebi morali zagnati alarm, pa ga, kot kaže, niso. Raziskovalec že skorajda vsak teden objavi nov raziskovalni članek (letos jih je že skoraj 40), sedi v uredniškem odboru revije Chaos, Solitons & Fractals, ki je bila pred nekaj leti v središču odmevnega škandala z lažnimi objavami in trgovanjem s citati, za zdaj pa mi tudi ni uspelo najti še niti enega resnega strokovnjaka, ki bi videl v objavah mladega učenjaka resnično vrednost za napredek znanja. Žal!

Dosežke mladega genija visoko ceni tudi Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), ki razdeljuje državni denar za financiranje znanosti. Približno sočasno s tem, ko so zaradi domnevno pomanjkljivih navedb v prijavnem formularju odvzeli programsko skupino kardiologu Marku Noču, so nov raziskovalni program, kar pomeni dolgoročno stabilno državno financiranje raziskav, podelili nagrajenemu fiziku.

Navedeni primer nikakor ni osamljen, a zelo dobro pokaže, v kolikšni meri se je vrednotenje dosežkov v znanosti že premaknilo od argumentov k algoritmom, od vsebine k formi, od razreševanja dejanskih problemov k čaščenju ustvarjanja videza akademske produktivnosti. Tudi pri najvišjih državnih in stanovskih znanstvenih nagradah dejanski vsebinski dosežki znanstvenikov, kot kaže, niso več pomembni. Če bi bili, stavkov vsebinske utemeljitve nagrade ne bi dobesedno kopirali, ampak bi se morda vprašali, kaj kopirani stavki v resnici pomenijo. Si lahko zamislite, da bi se novinarji spraševali, za katero odkritje je znanstvenik sploh prejel Nobelovo nagrado, ker iz obrazložitve nikomur ne bi bilo nič jasno, pa bi jih člani švedske akademije znanosti usmerili kar na spletno stran nagrajenca, kot se je zgodilo pri nas?

V okoljih z daljšo akademsko znanstveno tradicijo obstajajo neodvisne komisije za preverjanje znanstvene integritete, ki v podobnih primerih natančno in podrobno proučijo vsebino dela posameznega raziskovalca in podajo svojo sodbo. Pri nas smo o takšni komisiji za etiko in integriteto v znanosti pred leti veliko govorili na seriji posvetov, ki jih je vodila Slovenska akademija znanosti in umetnosti, a nato do ustanovitve ni prišlo. Morda je zdaj pravi trenutek, da končno ustanovimo neodvisnega znanstvenega ombudsmana oziroma predstavnika ljudstva, ki bo skrbel za varovanje vrednot znanosti.

V Sloveniji deluje veliko zelo dobrih znanstvenikov in znanstvenic. Da bo tako tudi v prihodnje, se moramo vsi skupaj truditi, da z najbolj prestižnimi nagradami, ki dejansko sporočajo, katere vrednote v skupnosti izpostavljamo kot posebej pomembne, odlikujemo tovrstne posameznike in skupine. Zdi se, da smo prišli do stanja, ko vsebinske utemeljitve v našem akademskem svetu v določenih okoliščinah nimajo več nobene teže, saj se predpostavlja, da so odločitev pretehtali in sprejeli že algoritmi, v katere pa se ne dvomi, tudi če so zelo primitivni.

V minulih desetletjih se je močno zasidralo prepričanje, da znanost družbi najbolje koristi, če jo ta pusti povsem pri miru. Žal se je model »slonokoščenega stolpa« na številnih področjih že sfižil, saj akademski znanstveniki pogosto le še tekmujejo v doseganju nekih abstraktnih, za družbo povsem nepomembnih ciljev, kot je denimo zbiranje določenega števila objavljenih razprav in citatov.

Širša akademska skupnost se težav »avtomatskega vrednotenja« sicer dobro zaveda, a večina raziskovalcev in raziskovalk raje pogleda vstran, glavo zarije v pesek in se aktivno trudi, da se ji o tovrstnih anomalijah ne bi bilo treba opredeljevati. Ker gre pri vsem skupaj predvsem za sistemski problem, konkretnih imen ne izpostavljam, ampak le opozarjam, da bo verjetno treba v sistemu zelo kmalu nekaj spremeniti.

Leta 2015 smo se smejali, ko so algoritmi ARRS za financiranje izbrali serijo knjig o astrologiji. Ko pa začnejo podobno primitivnim algoritmom slepo zaupati tudi strokovnjaki, za katere vsi skupaj predpostavljamo, da so natančno proučili vsebino in podrobno poznajo tematiko, o kateri odločajo, zadeve niso več smešne, ampak postanejo nevarne. Ob tem se sprašujem, ali slovenska akademska znanstvena skupnost v tem pogledu sploh še opravlja svoje delo? Kaj je lahko bolj pomembno kot brezkompromisna skrb za razlikovanje med dejanskim in navideznim znanjem ter dejanskimi in navideznimi strokovnjaki?

16 št. komentarjev

  1. Sprašujem se kako lahko nekdo pride do 40 odkritij na leto in najde čas za pisanje 40 člankov. Če prav vidim, je Perc letos objavil 15 člankov v revijah, v katerih je on tudi eden od urednikov. Tri članke je objavil celo v istem izvodu revije *Applied mathematics and computation*, ki jo tudi ureja.
    Morda seveda članke pišejo drugi, on je le podpisan kot avtor. Upam pa, da ne gre za fiktivna soavtorstva, kjer se urednik napiše na članek v zameno za objavo, kot se je nekoč že dogajalo v reviji *Chaos, Solitons & Fractals* (in kjer je Perc eden od urednikov).

    • Tako je.
      40 člankov v 10 mesecih pomeni objavo 4 člankov na mesec. To je absolutno nemogoče, če celoten postopek poteka pravilno. In ni mogoče toliko raziskovati ter pisati *poleg* pedagoškega dela. Morda pa je odkril skrivnost potovanja v času …

  2. S citati in članki v reviji CS&F se je manipuliralo že v času, ko je bil urednik še Mohamed El Naschie: https://rationalwiki.org/wiki/Mohamed_El_Naschie

    Iz opisa:
    “Due to El Naschie’s habit of citing his own past articles (and, apparently, instructing authors to cite other articles in his journal), Chaos, Solitons and Fractals soon rose to have a higher impact factor than any legitimate applied mathematics journal. … in the category of citations, The University of Alexandria (where El Naschie holds a visiting professorship) finished no less than 4th place worldwide, ahead of Harvard, Stanford, Berkeley, and a host of other major research institutions. …”

    • Misliš tole?

      “Remarkably, two top-10 editors – Vladimir Uversky (rankr= 1) and Matjaz Perc (r= 7) – are distinguished not only by their power and total citation renumeration, but also by the fact that the trends in the citation impact of articles they have accepted has been negative over time (βτ<0).”

      Lahko morda na hitro razložiš?

  3. Pogledal sem si prvi članek na Percevem impresivnem SICRIS seznamu. Naslov je “Bifurcation analysis of two disc dynamos with viscous friction and multiple time delays” in naj bi opisoval dinamiko ter stabilnost magnetičnega polja. Kar se mojega omejenega znanja dinamičnih sistemov in magnetizma tiče, članek nima širšega pomena za eno ali drugo področje, je napisan dokaj amatersko in je poln slovničnih napak, nedefiniranih in nepojasnjenih pojmov.

    Kljub temu (in čeprav je bil objavljen šele aprila letos) je do danes dobil že 8 citatov. Pa sem pogledal še teh 8 citirajočih člankov in z magnetizmom nimajo nobene povezave. Naj mi kdo razloži zakaj so citirali Percov članek in če ni to primer citiranja v zameno za uslugo urednika? Če so na ta način citirani tudi ostali njegovi članki, potem njegovi citati ne povedo nič o pomenu njegovih člankov za znanost. Če sklepam po tem članku, je vse skupaj ena potegavščina.

    Nekaj primerov kakšne so teme člankov, ki citirajo Percov članek o *dinamiki magnetizma*:

    1. »Positivity preserving operator splitting nonstandard finite difference methods for SEIR reaction diffusion model« predlaga model razvoja infekcijskih bolezni in citira Percev članek v zadnjem stavku zaključka: // … Our future plane includes the construction of NSFD operator splitting techniques for hidden attractors in continuous dynamical systems [citat]. //
    -> Nima veze z magnetizmom ali modelom v Percovem članku.

    2. “Dynamical analysis of antigen-driven T-cell infection model with multiple delays” prav tako predlaga model infekcije T-celic in citira Percev članek v zadnjem stavku zaključka: // … Moreover, the concept of edge-based epidemics with multiple routes of transmission can also be concentrated on HIV-1 as in [citat] //
    -> HIV-1 nima veze z magnetizmom ali modelom v Percovem članku.

    3. »Global stability and Hopf bifurcation of a three-component model for cell production systems« preučuje razvojne celice in citira Percev članek takoj v prvem odstavku uvoda s stavkom, ki je povsem izven siceršnjega konteksta uvoda: // … The influence of time delay is interesting, more details can be seen in [citat]. … //
    -> time delay se sicer uporabi v Percovem članku, povezava do razvojnih celic je pa izven konteksta

    4. »Application Based Construction and Optimizationof Substitution Boxes Over 2D Mixed Chaotic Maps« predlaga model na področju kriptografije in citira Percev članek v uvodu: // … Since S-box plays apivotal role in engineering applications including cognitive informatics, information assurance and security, the subject topic of this paper is within the broad scope of cognitive informatics [citat] … //
    -> kognitivna informatika nima veze z magnetizmom ali modelom v Percovem članku.

    5. »Spatio-temporal numerical modeling of reaction-diffusion measles epidemic system« je še en članek o dinamiki epidemij, ki Percev članek povsem generično citira takoj na začetku uvoda, kot da bi bil temeljno delo iz področja kaotične dinamike: // … Various authors have considered dynamical systems which exhibit the chaotic behavior [citat]. … //
    -> Percov članek je obskurno, ne pa temeljno delo področja

    6. »A novel image encryption scheme based on Arnold scrambling and Lucas series« je članek o kriptografiji, ki Percev članek o magnetizmu citira v uvodu takole // … Two general principles that guide the design of block ciphers are diffusion and confusion. These two principles are closely related to the mixing and ergodicity properties of chaotic maps [citat]. … //
    -> “diffusion and confusion” nima veze s Percovim člankom, je pa primeren opis tega kako Perc in vsi ostali na njegovem področju prodajajo članke in citate.

    Ostala dva citirajoča članka sta nedosegljiva. Kakorkoli, očitno je, da je Percov članek citiran povsem brez smisla in so tematike povsem druge. Perc se lahko izvija, da ni odgovoren za citate drugih avtorjev, vendar raziskovalci ne citirajo nekoga kar za hec. Toliko o njegovih citatih.

    • V katerem članku pa naj bi pravzaprav rešil ta “problem” in kaj naj bi ta problem sploh bil? Kot vem, so problem *obstoja* močne recipročnosti pojasnili Boyd et al 2003, ter Bowles in Gintis v svojih evolucijskih modelih – že pred 15 leti. Saj piše na wikipedia strani.

      Naj komisija pove kateri članek je Perc napisal o tem, da lahko vsi pogledamo njegovo rešitev, oziroma vsak kakšno pojasnilo, utemeljitev.

    • “Strong reciprocity is an area of research on cooperation even when there is no apparent benefit in doing so.” [cca wiki]

      Sej potem je jasno kako je rešil ta ‘problem’. Pač neki drugi znanstveniki ga citirajo, brez očitnega benefita kao blabla..šolski primer v glavnem. In kje je njegova rešitev? Ja v emailu, ki ga je komisiji poslal kot obrazložitev tega ‘pojava’. 😉

  4. Perc na člankih kot afiliacijo navaja tudi več tujih univerz:
    – School of Electronic and Information Engineering, Beihang University – Beijing 100191, China.
    – Department of Medical Research, China Medical University Hospital, China Medical University, Taichung, Taiwan.
    – Department of Physics, Faculty of Sciences, King Abdulaziz University, Jeddah, Saudi Arabia.
    – Complexity Science Hub Vienna, Josefstädterstraße 39, 1080, Vienna, Austria.

    Je (bil) zaposlen tudi na teh univerzah?

  5. Težko se opredlejujem, ker ne gre za moje področje vendar pa je masa objav res ekstremna. Kako mu to uspeva ne želim špekulirati (čeprav sam poznam kar nekaj taktičnih pristopov k večanju števila publikacij)

    Tega človeka sicer establišment na UM časti kot božanstvo – kakorkoli že do takih situacij verjetno pripeljejo pretirana bibliometrija in sistem, kjer je nagrajeno število pblikacij. Pri vsme tem publikacije postane cilj, morala pa bi biti posledica.

PUSTITE KOMENTAR

Prosim vnesite svoj komentar!
Prosimo, vnesite svoje ime tukaj