Dr. Temple Grandin ima nenavadno sposobnost, da lahko doživlja svet podobno, kot ga občutijo in dojemajo živali. O svojem življenju in delu je napisala že veliko knjig, ki so hitro postale uspešnice. Zlasti med živinorejci ima kot svetovalka za vedenje živali skorajda zvezdniški status. Po njenih načrtih so zgradili polovico vseh hlevov v ZDA, njene tehnološke inovacije pa so bistveno pripomogle k boljšemu počutju živine tudi v nenaravnem okolju velikih farm. O njenem življenju posneli celovečerni film Temple Grandin (2010), v katerem jo igra Claire Danes, pred tem pa tudi dokumentarec z nenavadnim naslovom: Ženska, ki zna misliti kot krava.
Dobre in slabe strani možganskih bolezni
Vendar Temple Grandin svojih nenavadnih sposobnosti vživljanja v občutja živali ne pripisuje kakšni nadnaravni sili, temveč preprostemu dejstvu, da njeni možgani niso povsem običajni. Je namreč avtistka, zato njeni možgani delujejo drugače kot pri večini ljudi. Kot vse kaže, pa ji bolezen ni prinesla samo težav, temveč tudi sposobnost, da se laže vživi v dojemanje sveta skozi oči živali.
Temple so postavili avtistično diagnozo že pri starosti dveh let. A starši niso obupali nad njo, temveč so se zelo potrudili, da je z veliko napora in pomoči spregovorila ter končala šolo. Vzljubila je tudi znanost, doštudirala in doktorirala iz nevroloških raziskav na prašičih. Čeprav so jo kmalu po rojstvu označili za zaostalega otroka, govoriti pa se je naučila šele pri petih letih, je danes, ko ima že skoraj šestdeset let, profesorica na državni univerzi v Koloradu.
Temple je tudi prva avtistka, ki je napisala avtobiografijo. Njene knjige so neprecenljiv dokument o tem, kako občuti in doživlja svet avtistična oseba. A največ je dosegla na področju raziskovanja vedenja živali. Njeni nasveti živinorejcem so v zadnjih desetletjih temeljito spremenili metode množične reje.
Preobčutljivost za zvoke in dotike
Temple je bila že kot otrok zelo občutljiva za nekatere čutne dražljaje. Posebno so jo motili glasni zvoki in dotiki po koži. »Nenadni glasni zvoki me zabolijo, kot da bi mi zobozdravnik zavrtal v živec. […] Zvoke slišim, kot da bi imela ves čas slušni aparat naravnan na največjo jakost. Kot da bi imela mikrofon, ki bi zaznal vsak zvok v okolici. Imam le dve možnosti: mikrofon lahko vklopim in se prepustim zvokom ali pa ga izklopim. […] V hrupnem okolju ne morem govoriti po telefonu. Če poskušam zastreti hrup v ozadju, zastrem tudi govor po telefonu.«
Velike težave ima tudi z oblačenjem. Večina ljudi se namreč navadi na novo oblačilo v zgolj nekaj minutah. Običajno se po zelo kratkem času sploh ne zavedamo več, da imamo na sebi obleko. Naši možgani čutne informacije s kože filtrirajo, da o njih kmalu sploh ne razmišljamo. Temple pa potrebuje od tri do štiri dni, da se navadi recimo na novo spodnje perilo. Za neudobna oblačila pravi, da so zanjo nekaj podobnega, kot da bi imela pod obleko brusni papir.
Že kot otrok je imela velike težave, ko je čez teden nosila hlače, v nedeljo pa se je morala obleči bolj svečano, v krilo. »Kot otroka so me krilo in nogavice v cerkvi spravljali ob živce. […] Težava je bila sprememba s hlač med tednom na krilo ob nedeljah. A če bi ves čas nosila krilo, ne bi mogla prenesti hlač. […] Dražljaji, ki so večini ljudi povsem neznatni, so zame kot kitajsko mučenje s kapljanjem vode na kožo. […] Danes kupujem oblačila, ki so si zelo podobna.«
Nepojasnjeni napadi tesnobe
Kot otrok je bila Temple hiperaktivna, v puberteti pa so jo začele mučiti resne težave zaradi napadov tesnobe. Pravi, da je bilo tako, kot bi imela nenehno veliko tremo: »Zamislite si, kako ste se počutili med svojim prvim javnim nastopom. Zdaj pomislite, kako je, če se tako počutiš vedno, brez kakršnega koli razloga.«
Prav njen boj z napadi tesnobe pa jo je privedel do tega, da je spoznala, koliko skupnega ima z živalmi. Ker se ji zdi, kot da je nenehno zaskrbljena oziroma na preži za nevarnostjo v okolici, je prepričana, da svet občuti podobno kot živali.
Veliko razodetje je Temple doživela, ko je kot najstnica prebila poletje na tetinem ranču. Z zanimanjem je opazovala, kako se nervozno govedo hitro pomiri, ko vstopi v posebno napravo, ki žival objame po vsem telesu. Napravo rejci uporabljajo predvsem takrat, ko morajo žival pomiriti, da jo lahko cepijo ali kako drugače pregledajo. Temple je opazila, da se veliko krav vidno sprosti in pomiri, ko začutijo objem takšne naprave, ki je v veliko pomoč predvsem veterinarjem. Vse kaže, da tudi kravam prija, če jih kdo objame, četudi je to stroj.
Stroj za pomirjanje nervoznih krav
Ker je imela Temple sama velike težave z občutki tesnobe, je prosila teto, ali bi lahko na sebi preizkusila to nenavadno napravo, ki je pomirjala krave. Rezultate je bil presenetljiv. Tudi njo je stisk stroja sprostil in pomirjujoči učinek je trajal tudi več ur. Da bi se lahko tako občasno pomirila, si je doma postavila za ljudi prilagojeno napravo, ki je delovala enako kot stiskalnik za govedo. Še danes ima v spalnici izpopolnjen model takšne naprave, v katero zleze nekajkrat na teden, ko se hoče pomiriti.
Čeprav učinek še ni povsem pojasnjen, deluje enakomeren stisk po vsej površini telesa zelo pomirjujoče na avtistične bolnike. Takšne naprave imajo danes tudi v nekaterih psihiatričnih bolnicah. Poleg naprave za objemanje pa pozna Temple še dve rešitvi, kako se obraniti pred napadi tesnobe: intenzivno se osredotoči na eno samo dejavnost ali pa se zapre sama vase in poskuša ignorirati zunanje dražljaje. »Osredotočanje na eno samo aktivnost ima pomirjujoči učinek. Ko sem bila urednica revije za vzrejo živine, sem v eni noči napisala po tri sestavke. Ko sem besno tipkala, sem se počutila bolj umirjeno. Najbolj živčna sem bila, ko nisem imela pravega dela.«
Misliti v podobah
Temple pravi, da ne razmišlja v besedah, temveč skozi slike. »Mislim v podobah. Besede so zame šele drugi jezik. Govorjene in zapisane besede prevajam v barvne filme, opremljene z zvokom, ki jih kot videokaseto pregledujem v svoji glavi. Ko kdo spregovori z mano, se njegove besede takoj spremenijo v slike.« Le za glasbo pravi, da je ne dojema skozi slike.
Z razmišljanjem o predmetih praviloma nima težav, saj si jih takoj prikliče pred oči v obliki konkretnega predstavnika posamezne skupine. »Če nekdo izreče besedo ‘mačka’, si jo predstavim s pomočjo posameznih mačk, ki jih poznam. Ne razmišljam o posplošeni ideji mačke.«
Ko mora pomisliti na abstraktnejše pojme, kot so recimo odnosi med ljudmi, uporablja vizualne pripomočke ali pa si pomaga z analogijami. Mir si predstavi s spominom na televizijski posnetek podpisa mirovnega sporazuma, poštenost pa s prizorom, ko nekdo priča na sodišču, položi roko na Biblijo in priseže, da bo govoril samo resnico.
Kako vidijo svet živali?
V zadnjih letih je na voljo vse več raziskav delovanja možganov. Ena od hipotez pravi, da avtizem povzročijo motnje v povezavah med različnimi deli možganov. Vizualne zaznave in spomin delujejo praviloma povsem normalno, motena pa je povezava z delom, v katerem se informacije procesirajo.
Temple pravi, da ta odkritja pojasnjujejo njen postopek mišljenja skozi podobe. Ker ima del njenih možganov, odgovoren za pojmovno mišljenje, slabe povezave z drugimi deli, je morala razviti drugačne postopke urejanja in procesiranja čutnih vtisov. Znanstveniki ugotavljajo, da se avtistični možgani osredotočajo predvsem na posamezne, konkretne podrobnosti, medtem ko normalni ignorirajo podrobnosti in poskušajo dojeti širšo sliko dogajanja.
Kako avtistična oseba dojema svet, si lahko najlaže predstavljamo, če brskamo po internetu z iskalnikom slik, kot je recimo google. »Moje mišljenje deluje natanko tako kot internetni iskalnik, ki lahko išče samo po slikah. Več slik ko imam shranjenih v svoji glavi, več predlog imam, da se lahko odzovem na nove dražljaje.«
Prepričana je, da njeni možgani nimajo enako dobro razvitih vseh funkcij, zato mora uporabljati miselne trike, da lahko sploh normalno deluje v družbi. Njena domneva je, da prav zato, ker njeni možgani niso povsem normalni kot pri večini ljudi, lahko razmišlja podobno kot živali. Meni, da so njeni avtistični možgani prav zaradi pomanjkljivosti podobni možganom živali. To naj bi bil povsem razumen razlog, zakaj se jim zna tako dobro približati in denimo občutiti, kako je biti v koži krave, ki se iz pašnika vrača v hlev.
