V današnjem Delu ekonomist Bogomir Kovač opozarja na namero nove vlade (isti ukrep je imela menda v programu tudi leva koalicija), da razdeli zdaj enotni Direktorat za znanost in tehnologijo v okviru Ministrstva za znanost. Tehnologija bi se po novem priključila gospodarstvu, znanost pa šolstvu, kulturi in športu. V znanstveno-tehnoloških krogih sicer že dlje časa opozarjajo na problematičnost te delitve.
»Tehnološke inovacije omogočajo zniževanje stroškov, to pa požene gospodarski stroj naprej. Glavni dokazi o prednostih ekonomike ponudbe ne poudarjajo toliko ekonomsko-političnega ukrepa, zniževanja davščin. Rast je bila po navadi tehnološko pogojena. V koalicijskem programu zato vidim neko drugo napako. Z resorno ločitvijo znanosti in tehnologije smo pokazali, da tehnološkega preboja ne razumemo. Nimam upanja, da nova vlada razume, da ekonomika ponudbe privede do pospeševanja rasti skozi tehnološki preboj. Brez tehnološkega dela stvar odpade. Ločitev teh znanosti in tehnologije v okviru vlade kaže, da tega sosledja ni mogoče pričakovati,« meni Kovač. (Miha Jenko: Konservativna kontrarevolucija pod Alpami – Delo.si)
Zanimivo je tudi nadaljevanje članka:
Pod črto: opraviti imamo z dvema doktrinama, z diametralno nasprotnimi stališči o prioritetah v kriznih časih. Keynesijanci zagovarjajo zaposlenost in rast, šele nato bo na vrsti varčevanje za fiskalno konsolidacijo; fiskalni konservativci bi najprej varčevali in izravnali proračun, temu sledita nov zagon in rast.
Dogajanje v Sloveniji je mogoče razumeti kot lokalno specifiko v globalnem spopadu med prokeynesijanci in zagovorniki ekonomike ponudbe oziroma neoliberalci (kar je širši pojem), ki se srdito bije na teoretski in praktični ravni.
Najbolj eminentni predstavniki obeh šol so Nobelovi nagrajenci za ekonomijo: keynesijanca Joseph Stiglitz in Paul Krugman (sem lahko prištejemo še direktorja Federal Reserve Bena Bernankeja in ameriškega finančnega ministra Timothyja Geithnerja), prvi teoretik ekonomike ponudbe je nobelovec Robert Mundell, omeniti pa velja seveda vsaj še Miltona Friedmana.
»Kar zadeva ekonomske doktrine, je zdaj položaj v Evropi in ECB strašno zanimiv,« poudarja tudi Brščič. »Na eni strani imate Italijane, Belgijce, Grke in Američane in celo Mednarodni denarni sklad, ki so rekonstruirani keynesijanci in se zavzemajo za ekspanzivno fiskalno politiko. Drugačno linijo imajo le Nemci in delno Britanci: zavzemajo se za restriktivno fiskalno politiko, tudi za ceno potopa.«
Mislim, da gre pri preurejanju ministrstev in služb predvsem za politično igro moči, manj za različne koncepte. Zmanjšanje števila ministrstev prinaša veliko koncentracijo moči in močnejši si bodo zagotovili boljši izhodiščni položaj. Morda je proces najbolj očiten pri dekonstrukciji ministrstva za okolje in prostor. Ker gre za v Sloveniji tradicionalno šibko ministrstvo, je bilo razdeljeno med dva, v tej konstelaciji, močnejša centra. Okolje bo priključeno kmetijstvu, prostor pa prometnemu ministrstvu.Pri teh odločitvah so bili, vsaj po moji oceni, razvojni koncepti močno sekundarna zadeva. Konec koncev, ali je bilo kdaj sploh razloženo, kakšni naj bi bili racionalni razlogi za takšne (in… Beri dalje »
Jasno, da gre za koncentracijo moči. Kaj menijo, na primer, Kvarkadabrovci o tem, da bo veleministrstvo za šolstvo, visoko šolstvo, znanost in šport vodil en človek. In za nameček, verjetno, bo to Žiga Turk – mojster za vse.
Človek, ki bo vodil VSE izobraževanje in vso znanost v Sloveniji, bi moral biti neverjetno izobražena oseba. Tako družboslovno kot naravoslovno. Nekakšen Kodre bi to moral biti, če se konkretno izrazim.
In kako to, da nihče resno ne nasprotuje temu. Samo za kulturo se dviga glas. A bo kdo dvignil glas za znanost? Za izobraževanje? Za dijake in študente? Za filozofsko misel?
(ZdravaPamet)
Saj itak ni od njih nobene koristi. Najbolje da jih kar ukinejo te direktorate za mešanje megle.
Švica ima 6 ministrstev.
Ja, in Švica je federacija iz 26 kantonov. Vsak kanton ima svoj parlament in vlado…
(ZdravaPamet)