Eseji in zgodbe o znanosti

Malokdo ve, da je najvplivnejši slovenski zdravnik v resnici zdravnica. Še manj ljudi dejansko pozna ime slovenske kirurginje, ki se ga zadnja desetletja trudijo izgovarjati profesorji medicine na mnogih univerzah po svetu.

Znanstvenica Aleksandra Kornhauser Frazer (1926–2020) je bila vseskozi prepričana, da mora znanost poleg iskanja resnice ljudem tudi izboljševati kvaliteto življenja in jim širiti obzorja, da si bodo znali pomagati sami.

Za svoje dosežke je leta 2014 kot prva ženska v zgodovini prejela Fieldsovo medaljo, najvišje priznanje na področju matematike, ki ima podoben pomen, kot ga ima za druga področja znanosti Nobelova nagrada.

Čeprav se zdi, da vojaške prispodobe niso najbolj primerne za opisovanje dogajanja v družbi med spopadanjem z nalezljivo boleznijo, pa so povsem ustrezne za opis procesov v telesu, ko se začnejo imunske celice boriti proti mikroskopskim vsiljivcem.

Virusi so zelo nenavadni mikroorganizmi, saj so iznašli način, kako parazitski način življenja do skrajnosti poenostaviti. S seboj večinoma ne prenašajo niti orodij, ki jih sicer nujno potrebujejo za svoje razmnoževanje, ampak hranijo le podatke, s pomočjo katerih si lahko naprave za razmnoževanje po potrebi kar natisnejo.

Imunski sistem nam omogoča, da odkrivamo in uničujemo najrazličnejše vsiljivce, ki vdirajo v naše telo. V armadi celic imunskega sistema delujeta dve veliki skupini vojakov. Prvo sestavljajo celice prirojene odpornosti, ki jih lahko primerjamo s preprosto opremljeno pehoto, v drugi pa so dobro izurjeni pripadniki specialnih enot, ki jim pravimo pridobljena odpornost.

Zakaj si človeški možgani zlahka zapomnijo zgodbe, velike težave pa imajo s pomnjenjem nepovezanih podatkov?

Izraelski zgodovinar Yuval Noah Harari si je zadnja leta pridobil status vplivnega javnega intelektualca. Njegove knjige podirajo prodajne rekorde, njegovi javni nastopi so zelo dobro obiskani, prav tako se pogosto druži s slavnimi politiki, bogataši in zvezdniki. Čeprav je s svojimi idejami nedvomno osvojil veliko ljudi, pa njegove ideje med znanstveniki niso tako cenjene, nekaterim učenjakom se zdijo celo škodljive in zavajajoče.

Fotografija črne luknje velja za najbolj podrobno sliko makroskopske narave doslej. Ločljivost teleskopa, s katero so jo posneli, je skorajda neverjetna, saj ustreza napravi, s pomočjo katere bi lahko iz Ljubljane brali časopis, ki bi bil v New Yorku. Revija Science je fotografijo črne luknje razglasila za najpomembnejši dosežek znanosti v letu 2019.

Milan Vidmar je bil gotovo eden najpomembnejših slovenskih intelektualcev prve polovice 20. stoletja. Ni veljal le za uglednega strokovnjaka s področja elektrotehnike in enega najboljših šahistov na svetu, imel je tudi veliko intelektualno širino in dober uvid v probleme takratne lokalne ter globalne družbe.

Ko so začeli izdelovati hitre ladje na propelerski pogon, se je pojavila težava, ki je sprva niso znali rešiti. Čeprav so znali zgraditi vedno močnejše motorje, ki so ladijske vijake vrteli vedno hitreje, so lahko na ta način hitrost ladje povečevali le do določene mejne hitrosti, nato pa napredka ni bilo več. Ugotovili so tudi, da začne propelerje, ki se zelo hitro vrtijo, skrivnostna sila razjedati, tako da se zelo hitro uničijo.

Ko se je Žiga Zois leta 1780 vrnil s potovanj po Evropi, je začel okoli sebe zbirati pomembne lokalne izobražence. Skupaj so si za cilj zadali, da v javno življenje pripeljejo razsvetljenske ideje. Ključno pri teh prizadevanjih je bilo, da jezik neizobraženih kranjskih kmetov preoblikujejo v jezik, ki bo v upravnem, gospodarskem in kulturnem življenju enakovreden drugim večjim jezikom.

Med prazniki okoli novega leta 1933 so se v pariški kavarni srečali trije mladi filozofi. Simone de Beauvoir in Jean-Paulu Sartru se je pri pogovoru pridružil še njun znanec Raymond Aron, ki jima je z navdušenjem začel pripovedovati, da se je v Nemčiji seznanil s povsem novim pristopom k filozofiji.

Milan Vidmar, eden prvih profesorjev Univerze v Ljubljani, je v svojih Spominih opisal Ljubljano, kakršna je bila v času njegove mladosti. Danes se malokdo sploh še zaveda, da so imele ljubljanske ulice tedaj imena na tablicah izpisana le v nemščini, prav tako je: »v tistih časih vsa 'boljša' slovenska Ljubljana govorila neki mešani slovensko-nemški jezik«.

Čeprav so bili razsvetljenski misleci prepričani, da razumsko delovanje ljudi zavirajo predvsem lažne ideje in zmotna prepričanja, je človeštvo v naslednjih stoletjih spoznalo, da le večja izobraženost in lažji pristop do znanja nista dovolj, da se tudi dobro izobraženi ljudje ne bi še vedno nespametno odločali.

Danes so skoraj vsa poročila o novih znanstvenih odkritjih objavljena v angleščini. A takšno stanje bi se zdelo učenjakom, ki so delovali v 19. in v prvi polovici 20. stoletja, zelo nenavadno. Pred stoletjem in več je bilo namreč jezikov, v katerih so znanstveniki pisali svoje razprave in medsebojno komunicirali, bistveno več. Učenjaki so sledili novim znanstvenim objavam vsaj v nemščini, francoščini in angleščini.

Metode, ki so jih znanstveniki razvili za določanje količine gensko spremenjenih organizmov v živilih, niso uporabne le za namen nadzora nad GSO. Raziskovalci Nacionalnega inštituta za biologijo iz Ljubljane so nedavno prav zato, ker imajo bogate izkušnje na področju metod za določanje količine GSO v živilih in krmi, sodelovali pri razvoju procesov za proizvodnjo trenutno najdražjega zdravila na svetu.

V zadnjih desetletjih se je vzpostavilo prepričanje, da morajo otroci že zelo zgodaj začeti trenirati šport, vaditi glasbeni inštrument ali se ukvarjati s kako drugo veščino, da lahko postanejo vrhunski mojstri. V dejavnostih, v katerih so pravila natančno določena in se ne spreminjajo, lahko z nabiranjem izkušenj in sistematično vadbo zelo veliko dosežemo. Žal pa na področjih, na katerih pravila niso jasna oziroma se celo spreminjajo, zgolj redna sistematična vadba praviloma ne prinaša rezultatov.

Angleški podeželski zdravnik Gideon Mantell je za zabavo rad zbiral fosile. V njegovi zbirki se je poleg manjših primerkov sčasoma nabralo kar nekaj tudi tako velikih, da mu ni bilo jasno, kateri živali bi lahko pripadali, saj so bile še kosti slonov manjše. Leta 1822 je njegova žena Mary našla še nekaj zelo velikih zob, za katere tudi takrat najbolj ugledni znanstveniki Anglije in Francije niso znali ugotoviti, kateri živalski vrsti so pripadali.

»S svojo postavo, nasmejanim licem in vencem las okoli glave je zbudila mojo pozornost. Ne da bi zapazila, sem ji izmaknil indeks, prebral ime in rojstni kraj in tako sklepal, da utegne biti Slovenka.« S temi besedami je svoje prvo srečanje z Ángelo Piskernik opisal njen sošolec na dunajski univerzi fizik Lavo Čermelj. Študij je končala tik pred prvo svetovno vojno in konec leta 1914 postala prva Slovenka, ki je pridobila doktorski naziv iz naravoslovja.