Jeseni leta 2008 je Islandijo prizadela huda finančna kriza, ki so jo močno občutili vsi družbeni sloji. Naveza med politiki, finančniki in nekaterimi poslovneži je državo spravila na kolena, zato se je začelo množično protestno gibanje, v okviru katerega so se ljudje v velikem številu zbirali pred parlamentom in s tolčenjem po loncih opozarjali, da tako ne gre več naprej.

Protestnikom je hitro postalo jasno, da težave delno izvirajo iz samega modela predstavniške demokracije, v katerem ljudje izrazijo svojo voljo le na vsake štiri leta, pa še to zgolj v primeru, če med ponudbo političnih strank najdejo takšno, ki zagovarja njihove vrednote in stališča. V okviru iskanja načina, kako bi preprečili, da se podobna katastrofa ne bi več ponovila, so se odločili spremeniti več kot zgolj stranko na oblasti.

Poskusno so se lotili pisanja nove ustave, a bolj kot njihov cilj je bila zanimiva pot, ki so jo izbrali. Naključno so določili 950 državljanov in državljank različnih starosti in krajev prebivanja, jih razdelili v skupine po osem in z njimi pod vodstvom posebej izšolanih svetovalcev razpravljali o vnaprej pripravljenih vprašanjih. Vsaka skupina je v okviru strukturiranega pogovora prišla do spiska idej, med katerimi so nato z glasovanjem izpostavili najpomembnejše.

Na osnovi zbranih idej je druga skupina 25 državljanov, v kateri niso smeli sodelovati profesionalni politiki, pripravila predlog nove ustave. Več vmesnih osnutkov besedila so javno objavili, komentarje pa so ljudje lahko pošiljali med drugim tudi prek družbenih medijev. Menda je kar desetina vseh oddanih pripomb dejansko vplivala na končno verzijo dokumenta.

Predlog tako pripravljene nove ustave so potrdili še na referendumu z dvetretjinsko večino, a se je postopek ustavil v parlamentu. Po eni od razlag naj bi bili vplivni ribiči nezadovoljni z novim ustavnim določilom, po katerem bi postala država lastnica trenutno prosto dostopnih naravnih bogastev dežele.

Kljub temu da parlament ustave na koncu ni sprejel, sam postopek slavijo kot »čudoviti neuspeh«. Islandska izkušnja je namreč pokazala, da je mogoče demokracijo z modernimi metodami izvajati tudi drugače kot zgolj prek referendumov in volitev predstavnikov v parlament.

Zelo natančno islandsko izkušnjo in druge podobne, ki so sledili, v knjigi Open Democracy : Reinventing Popular Rule for the Twenty-First Century (Princeton University Press, 2020) opiše in analizira politologinja Hélène Landemore. Pravi, da smo pravkar priča novemu valu poskusov, kako bi lahko demokracijo oživili in približali ljudem, ki ne hodijo več na volitve, saj so razočarani nad ponudbo klasičnih političnih strank.

Marsikje po svetu, tudi v državah z dolgoletno demokratično tradicijo, prihaja do upora proti elitam. Ljudje imajo občutek, da, kljub temu da se udeležujejo volitev, nimajo dejanskega vpliva na odločanje. Predstavniška demokracija, katere model izvira iz osemnajstega stoletja in je prilagojena tehnologiji in miselnosti družbe tistega časa, je marsikje zašla v resno krizo.

Razsvetljenski politični ideal temelji na ideji abstraktnega posameznika, ki se z uporabo razuma dvigne nad lastne interese in predsodke, ter tako univerzalno odloča o tem, kaj je najbolje za vse ljudi. Prav predstavniška demokracija je bila eden od načinov, kako naj bi se s pomočjo voljenih izbrancev ljudstva približali idealu zaupanja vrednih ljudi, ki lahko suvereno odločajo o skupnih interesih družbe. A je žal v praksi takšen etični ideal zelo težko doseči. Tudi najbolje šolani in inteligentni ljudje z veliko osebne integritete so podvrženi najrazličnejšim vplivom, ki se jih pogosto sploh ne zavedajo.

Demokratični politični sistem seveda ne predstavlja naravnega stanja odnosov med ljudmi, ampak je posledica naporov mnogih generacij, ki so se učile na napakah. V vedno novih okoliščinah se moramo zato truditi, da tudi s pomočjo novih tehnologij in spoznanj ljudem omogočimo, da čim lažje izražajo svoja stališča ter sodelujejo pri vrednotenju idej, ki se tičejo upravljanja skupnosti.

Iz poskusov odpiranja demokracije v različnih evropskih državah zadnja leta izhaja, da so oblike forumov naključno izbranih državljanov in podobni novi demokratični pristopi lahko zelo koristni pri iskanju novih političnih idej ter pri pripravljanju konkretnih zakonov, a le če so dobro organizirani in imajo močno podporo strokovnjakov.

Ob islandskem je morda zanimiv še primer Francije, ki so jo pred nekaj leti pretresli nasilni protesti rumenih jopičev, ko je država uvedla nov ekološki davek na gorivo. Takrat se je pokazalo, da predstavlja za mnoge državljane že dodatnih nekaj evrov na mesec kapljo čez rob potrpljenja. Odšli so na ulice in politično elito obtožili, da je odtujena od dejanskih vsakdanjih problemov običajnih državljanov.

Na začetku leta 2019 je predsednik Macron zato odprl večmesečno strukturirano javno razpravo, v okviru katere so lahko prebivalci izrazili svoja stališča. Po vsej Franciji so organizirali veliko srečanj, na katerih so ljudje povedali, kaj jih moti in kakšne spremembe si želijo. Predloge so zbirali tudi po internetu in klasični pošti.

Na podlagi analize skoraj dva milijona zbranih odzivov so nato pripravili serijo ukrepov. Med drugim so ustanovili nov posvetovalni forum 150 naključnih državljanov, ki naj bi pripravil predloge za zeleni prehod, zaprli pa naj bi tudi elitno šolo za državne uradnike ENA, ki je postala sinonim za odmaknjeno elito.

Podobne eksperimente z odpiranjem demokracije zadnja leta izvajajo marsikje po svetu. Bi morali tudi pri nas začeti razmišljati o novih modelih demokracije, s katerimi bi moč in vpliv pridobili običajni državljani? Bi tako lahko okrepili vključenost, odzivnost in odgovornost v družbi?

Predavanje Hélène Landemore o izkušnjah s pristopom odprte demokracije v Franciji leta 2019 in 2020: “Citizens vs Experts in Deliberative Experiments: French Convention on Climate Change”

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/demokracija-za-21-stoletje/

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
4 - št. komentarjev
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Jure
Jure
19 dni nazaj

“Bi morali tudi pri nas začeti razmišljati o novih modelih demokracije, s katerimi bi moč in vpliv pridobili običajni državljani”

dvorezen meč – dati oblast nekomu, ki nima znanja, izkušenj ipd. Aja, saj to se že zdaj dogaja 😂

Brane Slevec
Brane Slevec
18 dni nazaj

Tako pa to vidi izumitelj ‘Block Chain’ tehnologije (bitcoinov), Ralph Merkle, zanimivo pa je tudi, da je edini citat, ki ga je priobčil v prvi verziji tega pisanja – Stalinov.

Zadnja verzija tega pisanja je na: https://merkle.com/papers/DAOdemocracyDraft.pdf

Brane Slevec
Brane Slevec
15 dni nazaj

Enaindvajseto stoletje, med drugim, zaznamuje tudi poplava različnih ‘decentraliziranih sistemov’, katerih površen vsebinski opis bi brez famozne navedbe citatov mimogrede napolnil nekaj sto strani obsežen opisni seznam, zato naj se z njimi ukvarjajo tisti, ki so za to delo poklicani, recimo v okviru kakšne ‘disertacije’, pogosto pa tudi plačani, saj smo vendarle dežela, kjer že obstaja skoraj dvanajst tisoč raznoraznih disertacij naravoslovno humanističnih in ostalih znanosti. Tak opis navedbe citatov niti ne potrebuje, najbrž pa tudi citatov samih ne, saj gre pogosto za nekakšno ‘+/- like’ glasovanje, ki pa v duhu nepristranskosti in objektivnosti ni sprejemljiva. To ‘lajkanje’ in ‘dislajkanje’ praviloma… Beri dalje »

Brane Slevec
Brane Slevec
10 dni nazaj

Na koncu koncev pa ni preveč jasno, čemu bi človek, kot je dr. Ralph Merkle, sicer državni, s tem pa tudi globalni kriptograf, ki pa se na delovanje umetne inteligence dobro spozna in jo je večino svojega življenja tudi soustvarjal, tako občutljivo ‘zadevo’, kot je upravljanje nečesa, kar imenujejo ‘demokracija’, prepustil tej isti umetni inteligenci. Vsa tehnologija, imenovana ‘Merkle Tree’, na kateri ‘bazirajo’ tehnologije, kot je ‘BlockChain’ ali ‘kriptovalute’ deluje ‘po zaslugi’ operaterja XOR, ki bi ga logično opisal tudi kot: (a == b) = 0 in (a != b) = 1 : kadar sta a in b enaka, je… Beri dalje »

DAO_Democraty_01.jpg