Znanost je gotovo najučinkovitejši sistem za preverjanje in vrednotenje idej, ki ga je do zdaj iznašlo človeštvo. Ni zaslužna le za hiter napredek v razumevanju sveta, ki smo mu bili priča zadnja stoletja, ampak tudi za velik dvig kakovosti življenja ljudi po svetu. Vendar razvoj znanosti vseskozi spremljajo tudi težave. Večkrat se je že zgodilo, da so učenjaki prehitro zaupali svojim še nepopolnim študijam ali izvajali eksperimente, ki jih po današnjih etičnih standardih ne bi več mogli.

Zadnja desetletja povzroča v znanosti nove težave zelo hitro naraščanje števila ljudi, ki se ukvarjajo z raziskovanjem, prav tako pa tudi vse več objavljenih poročil o izvedenih raziskavah. Pokazalo se je, da ustaljene oblike preverjanja in iskanja napak v raziskavah, ki temeljijo na odprti in argumentirani medsebojni kritiki, marsikdaj niso več tako učinkovite in zanesljive, kot so bile nekoč. Znanost bo morala zato začeti aktivneje preučevati tudi samo sebe in ob tem premišljevati o nadgradnji sistema svojega delovanja, da bo še naprej enako učinkovito in zanesljivo služila človeštvu (Baumberg 2018).

Po ocenah Unesca je bilo leta 2013 na svetu osem milijonov znanstvenikov in znanstvenic, globalna populacija raziskovalcev pa se podvoji na približno dvajset let (UNESCO Science Report: Towards 2030 2015, 33). Čeprav imamo danes na voljo bistveno več podatkov, je fizik in zgodovinar znanosti Derek de Solla Price že leta 1963 analiziral trende naraščanja števila znanstvenih razprav in prišel do zaključka, da bomo prej ali slej priča zlomu sistema.

Ugotovil je namreč, da število znanstvenikov in njihovih del eksponentno narašča že 250 let, kar se mu je zdelo nevzdržno. Napovedal je, da bomo čez nekaj generacij prišli do stanja, ko bomo imeli v povprečju po dva znanstvenika na družino (Price 1963, 19). Že pred pol stoletja je predvidel, da se bo morala znanost iz stanja eksponentne rasti preoblikovati v nekaj radikalno drugačnega, če bo želela še naprej ohraniti status in ugled, ki si ga je skozi stoletja ustvarila v družbi.

Kriminologija preučuje vedenje ljudi, ko njihova dejanja niso v skladu s pravili in vrednotami skupnosti, ki ji pripadajo. Da bi se preučevanja vedenja znanstvenikov lotili tudi s pomočjo kriminološke metode, so raziskovalci predlagali že pred več desetletji (Ben-Yehuda 1986), ko je bilo znanstvenikov po svetu še bistveno manj, kot jih je danes. Z oznako kriminologija znanosti so označili preučevanje vedenja znanstvenikov, ko njihova dejanja bistveno odstopajo od splošno sprejetih pravil in vrednot, ki veljajo v znanstveni skupnosti.

Temeljna načela in vrednote znanosti

Če želimo govoriti o odklonih od ustaljenega oziroma zaželenega ravnanja, moramo najprej čim bolj jasno opredeliti, kaj sploh so vrednote, načela in dejanja, ki jih znanstvena skupnost podpira in zagovarja? Kakšna sploh je družbena vloga znanstvenikov in znanosti? Da bi čim bolj jasno odgovorili na tovrstna vprašanja, se moramo najprej vrniti nekaj stoletij nazaj v preteklost, ko se je družbena inštitucija, ki ji danes pravimo znanost, šele rojevala.

V obdobju renesanse in razsvetljenstva se nove ideje nekaj stoletij v večini primerov niso rojevale na univerzah, ampak znotraj skupnosti učenjakov, ki so si medsebojno izmenjevali obsežne razprave v obliki javnih pisem. Izmenjava pisem je potekala kot oblika pogovarjanja na daljavo, pisma pa so bila praviloma javna, podpisana in namenjena kroženju in publikaciji.

Skupnost učenjakov, ki so bili medsebojno povezani preko pisem, ni imela nacionalnih, rasnih, generacijskih, stanovskih in verskih omejitev. Vsi člani so bili enakovredni in zanje se je pričakovalo, da se spoštljivo vedejo drug do drugega. Znanost, kot oblika sodelovanja med ljudmi preko izmenjave pisem, je uspela zelo hitro in učinkovito vrednotiti nove ideje, ne glede na njihovo uporabno vrednost. A da je takšen sistem vrednotenja idej dejansko deloval, so se morali vsi udeleženci ves čas posebej truditi. Ljudje smo namreč po naravi neprestano podvrženi mnogim slepilom in predsodkom, ki se jih pogosto sploh ne zavedajo. Znanost poskuša vseskozi vsa ta slepila aktivno odmisliti in se truditi, da bi ideje vrednotila neodvisno od tega, kdo, kje in kdaj jih izreka.

Znanost temelji na sistemu javnega objavljanja novih odkritij, ki jih lahko vsakdo preuči in opozori na ­morebitne napake (Dolenc 2011). Takšen pristop se je skozi stoletja izkazal za zelo učinkovitega in transparentnega, saj se morebitne napake razmeroma hitro razkrijejo in odpravijo, družba pa ima neprestano zanesljiv pregled nad tem, katerim idejam in teorijam velja zaupati in katerim ne.

Marca 1665 so pri britanski Kraljevi družbi izdali prvo znanstveno revijo Philosophical Transactions. Šlo je za ključni trenutek v zgodovini znanosti, saj je bil temeljni namen revije, da nova znanstvena odkritja predstavi čim širšemu krogu ljudi. Urednik Henry Oldenburg, ki je bil hkrati tudi tajnik Kraljeve družbe, je kolege prepričal, naj javno objavljajo svoja odkritja, v zameno pa pridobijo družbeno priznanje, da so prav oni nekaj prvi odkrili.

Načela, ki jih je Oldenburg uveljavil kot urednik nove revije, so vključevala javno dostopnost objavljenega znanja in načelo strokovnega pregleda pred objavo. Vsak nov članek je namreč urednik poslal v oceno strokovnjakom, ki so imeli pregled nad posameznim raziskovalnim področjem, in šele po njihovi pozitivni recenziji je besedilo sprejel v objavo. Načela znanstvenega poročanja, ki jih je sredi sedemnajstega stoletja vpeljal Oldenburg s sodelavci, veljajo še danes.

Odkloni od pravil znanstvene skupnosti

Za posebej resne odklone od sprejetih pravil obnašanja v znanosti, oziroma za hude kršitve raziskovalne integritete, velja predvsem: izmišljevanje, ponarejanje in plagiatorstvo. V evropskem kodeksu raziskovalne integritete je trojica IPP (v izvirniku The FFP Standard of Research Misconduct Fabrication-Falsifcation-Plagiarism) opredeljena kot: “Izmišljanje pomeni izmišljevanje rezultatov in poročanje o njih, kot da bi bili resnični. Ponarejanje pomeni bodisi manipuliranje z raziskovalnimi materiali, opremo ali postopki bodisi neutemeljeno spreminjanje, izpuščanje ali prikrivanje podatkov ali rezultatov. Plagiatorstvo je prilastitev dela ali zamisli drugih ljudi, ne da bi ustrezno priznali prvotni vir, s čimer se kršijo pravice prvotnih avtorjev do njihovih intelektualnih rezultatov.” („Evropski kodeks ravnanja za raziskovalno integriteto“ 2018) To so tudi dejanja, ki jih znanstvena skupnost vsaj na načelni ravni dokaj jasno obsoja in kaznuje (Bülow in Helgesson 2019).

Poleg navedenih resnih kršitev pravil znanosti so v kodeksu navedeni še drugi primeri odstopanja od sprejetih načel, ki prav tako močno škodijo integriteti raziskovalnega procesa: “Manipuliranje avtorstva ali blatenje vloge drugih raziskovalcev v objavi. Ponovno objavljanje zajetnih delov prejšnjih objav, vključno s prevodi, brez ustreznega priznanja ali citiranja originala („samoplagiatorstvo“). Selektivno citiranje, da se poudarijo lastne ugotovitve ali izpolnijo želje urednikov, pregledovalcev ali kolegov. Neobjavljanje rezultatov raziskav. Dopuščanje, da financerji/sponzorji ogrozijo neodvisnost v raziskovalnem postopku, ali poročanje o rezultatih na način, da se uvedejo ali spodbujajo predsodki. Nepotrebno razširitev bibliografije študije. Zlonamerno obtoževanje raziskovalca, da se je neprimerno vedel ali zakrivil druge kršitve. Napačno prikazovanje raziskovalnih dosežkov. Pretirano poudarjanje pomena in praktične uporabnosti ugotovitev. Zamujanje ali neprimerno oviranje dela drugih raziskovalcev. Zloraba nadrejenega položaja za spodbujanje kršitev raziskovalne integritete. Neupoštevanje domnevnih kršitev raziskovalne integritete s strani drugih ali prikrivanje neustreznih odzivov na neprimerno vedenje ali druge kršitve s strani ustanov. Ustanavljanje ali podpiranje revij, ki ogrožajo nadzor kakovosti raziskav („predatorske revije“).” („Evropski kodeks ravnanja za raziskovalno integriteto“ 2018)

Klasičnim odstopom, ki so opisani v kodeksih raziskovalne integrate, lahko dodamo še problem ustvarjanja navideznih znanstvenih dosežkov, o čemer se bistveno premalo govori in kar se le redkokdaj sankcionirana. Z oznako navidezna znanost opišemo znanstvene razprave, ki jih na prvi pogled ne moremo ločiti od prave znanosti, po podrobnejšem pregledu pa se izkaže, da imajo zelo malo ali nič vsebine, ki bi imela kakršno koli znanstveno težo oziroma pomen. Navidezna znanost posnema le zunanjo formo znanstvenih poročil, vsebina pa je zelo skromna, lažna, ali je sploh ni.

Znanstvena skupnost se ob soočenju z odkloni od ustaljenih vrednot in načel sicer trudi, da bi pokazala, da so problem predvsem neetični posamezniki, ki bi jih z boljšim nadzorom lahko izločili (Chawla 2019). A že v eni prvih razprav s področja kriminologije znanosti je Ben-Yehuda ugotovil, da ne gre za problem nekaj gnilih jabolk, ki bi se jih dalo preprosto izločiti, ampak najverjetneje za efekt ledene gore, pri kateri je večina skrita pod gladino (Ben-Yehuda 1986). V meta-analizi iz leta 2009 so raziskovalci sicer ocenili, da je hujšo obliko ponarejanja podatkov priznalo 2 % znanstvenikov, lažje oblike pa približno tretjina (Fanelli 2009). A v tem primeru gre za ankete, ki temeljijo na iskrenosti priznavanja lastnega nespoštovanja pravil, zato je dejanska pogostost kršenja norm najverjetneje večja.

Študija urednikov velike znanstvene revije

Uvid v odstopanje od načel znanosti lahko poda tudi dokaj nova veda znanosti o znanosti, ki analizira množico podatkov, ki so na voljo o znanstvenih objavah. (Dolenc 2019b) Obsežno študijo anomalij in pristranskosti odločanja urednikov pri veliki znanstveni reviji PLOS ONE je izvedelAlexander M. Petersen (Petersen 2019). Prav ta revija je bila zanimiva za analizo, ker je po številu objavljenih člankov ena največjih in ker je pri vsakem objavljenem članku navedeno tudi, kdo je bil urednik, ki je vodil recenzentski postopek in sprejel odločitev o objavi. Tega podatka skorajda nobena druga znanstvena revija do takrat ni navajala, zato je bila to v resnici ena prvih študij domnevnih anomalij in pristranskosti uredniškega odločanja v znanosti.

Petersen je zbral podatke o več kot 7000 znanstvenikih, ki so kot uredniki delovali pri reviji v desetletju od leta 2006 do 2015. Še zlasti ga je zanimalo, ali lahko pri urednikih, ki so navadno tudi sami aktivni raziskovalci, zazna porast citiranja v člankih, ki gredo skozi njihov uredniški postopek. Ugotovil je, da pri nekaterih najbolj aktivnih urednikih, med katerimi so bili tudi takšni, ki so nov članek v objavo sprejeli v povprečju vsakih nekaj dni, dejansko lahko opazi občutne anomalije.

Za nas je še posebej zanimiv podatek, da se je na sedmo mesto med najbolj aktivnimi uredniki od skupno 7000 obravnavanih uvrstil tudi slovenski znanstvenik. Da gre za slovenskega raziskovalca, je povsem jasno iz predhodnih delovnih objav raziskave (Petersen 2018), ki so javno dostopne na internetu in niso anonimizirane. V končni verziji raziskave je raziskovalec obravnavan pod oznako AE1 (Anomalous Editor 1). Ko so namreč v logaritemski skali izrisali graf, v katerem so na eno os nanesli število člankov, ki so jih uredniki odobrili za objavo, na drugo pa, kolikokrat so v sprejetih člankih avtorji citirali raziskave urednika, so tri imena posebej izstopala, zato so jih še dodatno preučili. Pri teh treh urednikih je bilo število citatov, ki so jih prejeli iz člankov, ki so šli skozi njihov uredniški postopek, namreč več kot desetkrat večje od povprečja drugih urednikov revije.

Za urednika AE1 se je izkazalo, da je članke v povprečju sprejemal v objavo dvakrat hitreje, kot je bil povprečni čas pri večini urednikov, kar samo po sebi seveda ni nujno nekaj slabega, saj je bil lahko le zelo učinkovit. Bistveno bolj problematičen je podatek, da je pridobil iz člankov, ki so šli samo pri reviji PLOS ONE skozi njegovo uredniško sito, kar 57 % več citatov kot iz drugih člankov, ki prav tako citirajo njegova dela. Avtor raziskave pri tem posebej poudarja, da gre za analizo uredniške dejavnosti pri eni sami reviji. Znanstvenik AE1 je po dostopnih podatkih deloval oziroma še deluje kot urednik pri več kot dvajsetih znanstvenih revijah, recenzent pa je bil pri skoraj dvestotih.

​Zaradi navedenih anomalij avtor raziskave Alexander M. Petersen predlaga, da pri velikih znanstvenih revijah postavijo zgornjo mejo, koliko člankov lahko posamezen urednik obravnava na leto. Prav tako predlaga, da začnejo še druge revije pri člankih navajati, kdo je vodil uredniški postopek, saj je edino tako mogoče preverjati morebitna navzkrižja interesov. Svetuje tudi, da se je treba izogibati postopkom, pri katerih odločitve sprejema en sam urednik, ne pa uredniški odbor. Anomalije je sicer zaznal zgolj pri majhnem številu zelo aktivnih urednikov, a prav lahko je to samo vrh ledene gore. Zato je ključno, da se znanstvena skupnost jasno zave, da zgolj zanašanje na štetje publikacij in citatov ne more biti osrednji kriterij pri ocenjevanju kvalitete raziskovalcev.

O Petersenovi raziskavi sta poročali tudi reviji Science in Nature. Pri PLOS ONE so ob tej priložnosti zapisali, da so poostrili nadzor nad svojimi uredniki in z nekaterimi prekinili sodelovanje. Pravijo, da so odstranili urednike, »ki niso ustrezali našim visokim standardom ravnanja z rokopisi, v nekaterih primerih prav zaradi pomislekov glede uredniških praks, ki jih je preučevala študija.« (Brainard 2019)

Kriza ponovljivosti raziskav

Zadnja desetletja se v znanosti pojavlja tudi vse več težav, pri katerih ne gre za klasične oblike kršitve znanstvene integritete, ko raziskovalci namenoma goljufajo oziroma prirejajo podatke. Znanstveniki so lahko pri svojem delu iskreno prepričani, da se držijo pravil dobre raziskovalne prakse, a se vseeno kasneje izkaže, da njihovi rezultati niso zaupanja vredni. Pri krizi ponovljivosti znanstvenih raziskav gre za spoznanje, da vse več znanstvenih odkritij, ki jih raziskovalci objavijo tudi v uglednih znanstvenih revijah, ni mogoče neodvisno ponoviti.

Eden prvih je na težavo opozoril grško-ameriški epidemiolog John Ioannidis s člankom, ki je imel dokaj nenavaden naslov “Why Most Published Research Findings Are False” (Ioannidis 2005). V sestavku je obravnaval težave s statističnim dokazovanjem vzročnih povezav med raznimi parametri v kompleksnih sistemih kot je denimo človeško telo. V mnogih vedah je namreč za potrditev odkritja veljalo, da obstaja manj kot 5 odstotkov možnosti, da bi lahko do enakih rezultatov, kot smo jih izmerili, prišli po naključju. Če dopuščamo nekaj-odstotno verjetnost, da rezultati domnevno uspešnega eksperimenta niso posledica vzroka, ki ga dokazujemo, to pomeni, da je približno enak delež tudi lažno pozitivnih raziskav. Ker znanstvene revije praviloma objavljajo samo rezultate, s katerimi znanstveniki hipoteze potrdijo, lahko postane v določenih okoliščinah teh nekaj odstotkov lažno pozitivnih raziskav tudi relativna večina med vsemi objavami.

Glede ponovljivosti eksperimentov je najbolj na udaru medicina, sledijo še psihologija in druge vede, ki se pri preverjanju hipotez zanašajo predvsem na statistične analize. Raziskovalci ameriškega farmacevtskega podjetja Amgen so v reviji Nature objavili poročilo, da jim je uspelo reproducirati rezultate le 6 od 53 pomembnih raziskav s področja zdravljenja in razumevanja raka. (Begley in Ellis 2012) Podobno je raziskovalcem nemškega podjetja Bayer uspelo v približno istem obdobju reproducirati le četrtino od 67 pomembnih objavljenih medicinskih študij, ki so jih zanimale in so jih želeli preveriti še v lastnem laboratoriju. (Prinz, Schlange, in Asadullah 2011)

Krize ponovljivosti raziskav se sedaj dobro zavedajo tako sami znanstveniki, kot tudi znanstveni založniki in financerji raziskav. Na ravni Evropske skupnosti (EU Directorate-General for Research and Innovation 2020) in znanstvenih združenj v ZDA (National Academies of Sciences, Engineering, and Medicine 2019) so tako že nastali dokumenti, ki sistemsko obravnavajo tovrstne težave in ponujajo rešitve. Poleg zaostritve kriterijev za statistično sklepanje se kot pomembne ukrepe izpostavlja tudi objavljanje negativnih rezultatov študij, predhodne registracije raziskovalnih vprašanj in povečanje transparentnosti ter odprtosti glede podatkov.

Stanje kriminologije znanosti v Sloveniji

O kriminološkem pristopu k obravnavi odklonskega vedenja v znanosti v Sloveniji ni bilo veliko napisanega. Posebej izstopa le kriminološki pregled stanja v Reviji za kriminalistiko in kriminologijo (Mesko in Koporec Oberčkal 2010), ki izhaja iz načel, ki jih je uporabil že Ben-Yehuda v svojem izvornem predlogu za vzpostavitev kriminologije znanosti (Ben-Yehuda 1986).

Zadnja leta smo imeli pri nas kar nekaj medijsko odmevnih primerov publiciranja na osnovi lažnih podatkov, primere lažnega navajanja avtorstev, primere hudih anomalij citiranja in uredniškega dela, primere ignoriranja mnenja stroke pri zagovorih doktoratov in še več podobnih dogodkov, ki pogosto niti ne pridejo v medije. 

Vendar ti primeri sami po sebi niso tako problematični, ampak je težava, da nanje ni ustreznega sistemskega odziva. Posameznike, ki so bili zasačeni pri kršitvi pravil, naš znanstveno-akademski sistem praviloma sploh ne uspe učinkovito zaznati, kaj šele sankcionirati. V določenih primerih se zgodi, da je takšno početje na koncu celo nagrajeno.

Poglavitni vzrok, da se znanost v Sloveniji nikakor ne uspe ustrezno odzvati na zaznane anomalije in napake, je najverjetneje v zelo razširjenem izogibanju odgovornosti na vseh nivojih. Učenjaki z visokimi akademskimi nazivi, ki so na odgovornih položajih, in za katere se predpostavlja, da se bodo odzvali, ko bo prišlo do nepravilnosti, praviloma ostanejo tiho. Pogosto se zgodi tudi, da se postopki ugotavljanja nepravilnosti, če do njih dejansko pride, ne zaključijo z jasnimi ugotovitvami in sankcijami (Dolenc 2020).

V Sloveniji smo zadnja leta prišli celo tako daleč, da v utemeljitvah najvišjih državnih in stanovskih znanstvenih nagrad komisije večinoma navajajo kar število zbranih točk in citiranost, ne pojasnijo pa dejanskih vsebinskih dosežkov (Dolenc 2019a). Izmikanje odgovornosti je marsikje pripeljalo celo do tega, da mnoge pomembne odločitve, recimo glede financiranja in napredovanja, sprejemajo kar algoritmi. Če so v postopke slučajno vpleteni tudi ljudje, pa imajo zaradi množice najrazličnejših pravilnikov, dokaj zvezane roke. V takšnem birokratskem okolju seveda uspevajo predvsem tisti, ki se dobro znajdejo v množici pravil, imajo vplivne botre ali si znajo sistem ustrezno prikrojiti.

Morda bi se stanje lahko začelo izboljševati z ustanovitvijo krovne državne komisije za etiko in integriteto v znanosti, o kateri se pogovarjamo že več kot desetletje. Izvedenih je bilo veliko posvetov in razprav, vendar krovne državne komisije še vedno nismo uspeli ustanoviti. Predlog za njeno vzpostavitev je sedaj del osnutka novega zakona o raziskovalni dejavnosti, ki čaka na obravnavo in sprejem v parlamentu.

Pobude za izboljšanje stanja

Na globalni ravni se je pojavilo kar nekaj pobud, s katerimi poskušajo podobne težave razreševati na sistemski ravni. Izhajajo namreč iz predpostavke, da znanstvenike v kršenje norm sili sistem, ki ne vzpodbuja dovolj ustvarjanja dejanskih vsebin, ampak nagrajuje predvsem ustvarjanje videza raziskovalne produktivnosti.

Ena od pomembnih pobud je Sanfranciška deklaracija o vrednotenju raziskovalne dejavnosti DORA („The Declaration on Research Assessment“ 2012), katere temeljna trditev je, da mora znanost opustiti vrednotenje preko avtomatskih numeričnih metrik. Deklaracija zagovarja povratek k temeljnim načelom znanosti, po katerih je treba vrednotiti ideje, ne pa tega, kdo, kdaj in kje jih izreka: “Nujno potrebno je izboljšati načine, s katerimi agencije za financiranje znanosti, akademske institucije in drugi vrednotijo izide znanstvenih raziskav. … Na revijah temelječih metrik, kot je faktor vpliva, ne uporabljajte za nadomestno merilo kakovosti posameznih znanstvenih člankov in individualnih prispevkov znanstvenikov ali pri sprejemanju odločitev o zaposlovanju, napredovanju. … Kadar sodelujete v odborih, ki sprejemajo odločitve o financiranju, zaposlovanju, stalnih akademskih pozicijah in napredovanju, za podlago pri vrednotenju vzemite znanstveno vsebino namesto kvantitativnih kazalnikov.” („The Declaration on Research Assessment“ 2012)

Vračanje k temeljnih vrednotam znanosti zagovarjajo tudi v okviru svetovnih konferenc o raziskovalni integriteti (The World Conferences on Research Integrity). Skozi leta je bilo oblikovanih in sprejetih že več pomembnih usmerjevalnih dokumentov, ki poskušajo vključne vrednote pretvoriti v prakso. Na 2. konferenci je bila leta 2010 sprejeta Singapurska izjava o raziskovalni integriteti, ki naj bi služila kot univerzalni priročnik za odgovorno ravnanje v raziskovanju. V izjavi so izpostavili štiri temeljna načela integritete znanstvenika: “Poštenost v vseh vidikih raziskovanja. Odgovornost pri izvajanju raziskav. Poklicna vljudnost in korektnost pri delu z drugimi. Dobro upravljanje z raziskavami v imenu drugih.” („Singapore Statement on Research Integrity“ 2010). Na 6. konferenci o raziskovalni integriteti so nedavno sprejeli še Hongkonška načela za ocenjevanje raziskovalcev (Moher idr. 2020), v katerih so dodatno poudarili pomen odgovorne in odprte znanosti, ki priznava vlogo široke palete različnih raziskovalnih dejavnosti, kot so mentorstva, skrb za delovanje znanstvene skupnosti in podobno.

S ciljem poudarjanja vsebine pred metriko ter pred nizanjem domnevno prestižnih inštitucij in publikacij, so pri britanski Royal Society, eni najstarejših znanstvenih ustanov na svetu, predlagali uvedbo nove oblike življenjepisa za znanstvenike. Po novem naj bi učenjak vsebinsko odgovoril le na štiri preprosta vprašanja. Na kratko bi opisal svoj prispevek (1) na področju ustvarjanja novega znanja, (2) pri razvoju in šolanju drugih učenjakov, (3) pri skrbi za delovanje znanstvene skupnosti in (4) pri podpori širši skupnosti oziroma družbi. (Catlow 2019)

Znanost se lahko zgleduje tudi po praksah s področja umetnost, kjer so težave z vrednotenjem umetniških del dokaj uspešno rešili s prikrivanjem identitete avtorjev. Avdicije za glasbenike ob sprejemanju novih članov orkestra se že dlje časa praviloma izvajajo za zaveso. Komisija lahko tako sliši in vrednoti le igranje glasbenika, ne pozna pa njegove starosti, spola in videza. Prav zaradi prikrivanja identitete glasbenika se je zadnja leta močno spremenilo razmerje med spoloma v simfoničnih orkestrih. Če so nekoč prevladovali moški glasbeniki, je sedaj razmerje bistveno bolj uravnoteženo. Podoben pristop prikrivanja identitete že dolgo uporabljajo tudi pri literarnih in arhitekturnih natečajih, saj prispele rešitve ocenjuje pod šiframi, imena pa jim dodajo šele na koncu, ko so nagrajenci že izbrani. V znanosti bi bilo zanimivo poskusiti, da bi slepo brez imen in inštitucij ocenjevali recimo ideje za financiranje raziskovalnih projektov. Predloge projektov bi vrednotili povsem ločeno od imen raziskovalcev. Le tako bi lahko dejansko vrednotili ideje, ne pa posameznikov, ki stojijo za njimi.

Zaključek

Globalno gledano še nikoli v zgodovini ni bilo tako veliko denarja namenjenega za raziskave in znanost ni še nikoli proizvedla toliko odkritij, vendar se je po drugi strani med znanstveniki vzpostavilo izjemno tekmovalno okolje, v katerem ne pomeni nujno, da bo še več denarja in več znanstvenikov ustvarilo več za človeštvo pomembnih novih spoznanj.

Podobno, kot so morali učenjaki v času začetkov znanosti iznajti načine, kako enakovredno obravnavati ideje učenjakov iz različnih družbenih slojev ali različnih kultur, je podobna težava danes, da sistem znanosti pogosto ne obravnava enako idej, ki prihajajo iz razvpitih znanstvenih centrov in idej, ki jih imajo učenjaki, ki jih še nihče ne pozna.

Če težav v znanosti ne bomo sproti zaznavali in jih poskušali razreševati, se lahko zgodi, da znanost v prihodnosti za družbo ne bo več tako koristna, kot je bila do sedaj. Področje kriminologije znanosti, ki preučuje vedenje znanstvenikov, ko njihova dejanja niso v skladu z vrednotami in pravili znanstvene skupnosti, postaja zato vedno bolj pomembno.


Kopija sestavka: Dolenc, S. (2021). Kriminologija znanosti – preučevanje odstopanj od vrednot in načel znanosti. Časopis za kritiko znanosti, 282(49), 74–86. http://dirros.openscience.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=13834

Literatura

-
Podpri Kvarkadabro!
Naroči se
Obveščaj me
guest
4 - št. komentarjev
z največ glasovi
novejši najprej starejši najprej
Inline Feedbacks
View all comments
Vedno Dvomi
Vedno Dvomi
3 - št. mesecev nazaj

V času največjih – morda najbolj obsežnih, škodljivih in najbolj neetičnih (ter celo zelo očitnih) prevar v znanosti po obdobju nacizma govoriti o ‘vrednotah znanosti’… kaj reči? Bodisi imate precej čudaški smisel za humor (obešenjaški, ali nekaj takega), bodisi ste izjemno cinični, bodisi se vam je prav do konca omračil um. Naj bralci kar sami presodijo…

Roman
Roman
3 - št. mesecev nazaj

Samo tipkarska napaka: V zadnjem odstavku pod naslovom “Odkloni od pravil znanstvene skupnosti” piše “ustenjih” namesto “ustaljenih”.

Bojan Radej
3 - št. mesecev nazaj

Pozdravljam intenco članka. Kljub temu – znanost ne bo prišla daleč, če bo še naprej živela v prepričanju o svoji nadveličastnosti. Primer: “Znanost je gotovo najučinkovitejši sistem za preverjanje in vrednotenje idej, ki ga je do zdaj iznašlo človeštvo.” Ta stavek po mojem razumevanju stvari ne drži: ali filozofija ni učinkovit način za preverjanje in vrednotenje idej? In še bolj: ali ni vrednotenje ni primernejše način za vrednotenje stvari? Primer s področja znanosti: Kopenhagenski konsenzus. Znanost omogoča svet spoznati po dejstveni plati – pri tem nima konkurence. Vendar pa dejstva sama lahko zamegljijo pogled na svet, če so preveč ‘učinkovita’.… Beri dalje »

Brane Slevec
Brane Slevec
3 - št. mesecev nazaj

Kriza identitete je eno od možnih stanj kadar inteligenten, organiziran sistem (recimo) analizira svoj status, oceni dosežke in njihovo progesivnost, relevanco, učinkovitost, perspektivo, vizijo in podobno. Ta kriza pogosto sledi evforiji in kaotičnem, na rasti temelječem razvoju, kar se je znabiti primerilo tudi sodobni znanosti, ki se je iz izrazito individualne ‘sfere’ akterjev preselila v velike, okorne sisteme, v takem sistemu pa je pogosto težko vzdrževati nadzor in znosno kontinuiteto hiperprodukcije, vse to pa še najbolj spominja na nekakšno kaotično dinamiko fluida v vseh agregatnih stanjih, ki jo tolmačijo zapletene, tudi še nikoli zapisane enačbe. Ti sistemi so posamezne veje… Beri dalje »