Kako se bo človeštvo odzvalo, ko bo čez nekaj mesecev, let ali desetletij nekje na planetu ponovno prišlo do izbruha nove nevarne nalezljive bolezni? Kaj smo se naučili v spopadanju z zadnjo pandemijo? Imamo dovolj učinkovite mehanizme za hitro ukrepanje? Takšna vprašanja si je zastavljala posebna komisija pri Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO), ki je objavila poročilo z naslovom COVID-19 naj bo zadnja pandemija.
V analizi so pokazali, da ima človeštvo še veliko možnosti za izboljšavo svojega sistema za informiranje in odločanje ob pojavu novih nevarnih bolezni. Po zaznavi prvih primerov atipičnih pljučnic v Vuhanu na Kitajskem je namreč minilo preveč časa, preden se je zagnal načrt obveščanja. Tudi do izjemno pomembne javne objave genoma virusa sars-cov-2, ki je omogočila hiter začetek razvoja diagnostičnih testov in cepiv, ni prišlo avtomatsko, ampak zaradi sodelovanja kitajskega znanstvenika z avstralskim kolegom, s katerim sta si izmenjala podatke.
Komisija je zato predlagala, da bi bilo dobro v kratkem na ravni voditeljev držav vzpostaviti nov učinkovitejši mednarodni institucionalni okvir za odzivanje na resne zdravstvene grožnje človeštvu. Pravijo, da za načrtovanje pripravljenosti na nove potencialne pandemije ne sme biti odgovoren le zdravstveni sektor, ampak mora biti to pomembna naloga vlad in mednarodnega sistema na najvišji ravni.
Ugotovili so tudi, da na ravni posameznih držav učinkovitost odziva ni bila odvisna od bogastva in razvitosti, ampak predvsem od kompetentnosti državnikov. Nekatere države, ki so imele na voljo veliko sredstev, so svoje državljane precej slabo zaščitile pred virusom, medtem ko so bile nekatere revnejše dežele precej uspešnejše.
Za učinkovito spopadanje z epidemijo je namreč izjemno pomembno, da se med stroko, voditelji in javnostjo vzpostavi ozračje zaupanja in transparentnosti, ki pa ne sme biti slepo, ampak se mora potrjevati in nadgrajevati na osnovi neposrednih izkušenj. Če nekdo zavaja ali daje vtis, da želi na račun spopadanja z epidemijo uresničiti lastne interese, bo s tem zaupanje porušil in konstruktivnega vzajemnega sodelovanja ne bo mogoče vzpostaviti.
Pri nas so nekateri strokovnjaki ob začetku epidemije dokaj nesrečno zatrjevali, da oseba brez simptomov ne more biti kužna, nato je bilo veliko zmede glede uporabe mask, hitrih testov in še glede marsičesa drugega. A do takšnih težav pride pogosto, ko se je treba spopasti s povsem novimi okoliščinami in se odločati po občutku na osnovi skopih informacij.
Za ohranjanje medsebojnega zaupanja je pomembno, da vsakdo hitro prizna in popravi svoje morebitne napake. Strokovnjak, ki je prepričan, da se nikoli ne more zmotiti, za družbo ni tako koristen kot strokovnjak, ki se kdaj zmoti, a to hitro opazi, prizna in popravi. Zavedanje lastnih omejitev je namreč pomemben del kompetenc dobrega strokovnjaka, ki mora imeti tudi pogum, da se javno oglasi in pove svoje mnenje.
Dobro sodelovanje voditeljev s stroko je v času pandemije ključno. Na globalni ravni se je pokazalo, da so imele največji delež umrlih zaradi bolezni covid-19 države s populističnimi voditelji, ki so sprejemali za ljudstvo morda všečne ukrepe, zanemarjali so pa nasvete stroke. Na primeru Brazilije in Indije smo videli, da imajo lahko napačne odločitve voditeljev katastrofalne posledice za državljane.
Poleg strokovnjakov in voditeljev imajo v boju z epidemijo veliko odgovornost tudi novinarji, ki o dogajanju ne le poročajo, ampak v imenu javnosti gledajo pod prste tako oblasti kot stroki. Postavljati morajo težka, včasih neprijetna, a pomembna vprašanja, gojiti določeno mero skepse in podatke preverjati pri več virih.
Ko se je veliko govorilo o razvoju domačega cepiva, testov in zdravil za covid-19, ni skorajda noben od medijev za mnenje o tovrstnih podvigih domačih znanstvenikov povprašal še kakega uveljavljenega tujega strokovnjaka, ki ima dejanske izkušnje s podobnimi projekti. Celostno, kritično, razumljivo in kompetentno poročanje medijev o znanstvenih dosežkih namreč bistveno pripomore k izgradnji in utrjevanju zaupanja javnosti v stroko.
Slovenija je trenutno pred pomembnim izzivom, saj je od deleža populacije, ki se bo odločil za cepljenje, bolj ali manj odvisno, kako hitro nam bo uspelo ukrotiti epidemijo. Ker je interes za cepljenje pogojen predvsem s stopnjo zaupanja v stroko, zdravstvene in državne institucije, ni dovolj, da so cepiva dejansko varna in učinkovita, ampak morajo biti o tem prepričani tudi ljudje, ki se cepijo.
Ker si cepiva nihče ne more narediti sam, moramo zaupati strokovnjakom, ki so ga razvili in preizkusili. A če nekdo ne zaupa institucijam, ki skrbijo za varnost in učinkovitost cepiv, potem ga bomo težko prepričali zgolj z argumenti. Za spodbujanje cepljenja je zato izjemno pomembno, da pridejo spodbude do tistih, ki še niso odločeni, iz čim več različnih koncev. Pri odločanju za cepljenje gre namreč bolj kot za pojasnjevanje in soočanje argumentov za vprašanje zaupanja in vsi pač ne zaupamo istim avtoritetam.
https://www.delo.si/mnenja/kolumne/zaupanje-v-casu-pandemije/
