Danes za osnovnošolce kot vse kaže poteka zadnji dan šolanja na daljavo. Mogoče je zato koristno, da poskušamo skupaj zbrati svoje vtise o tem nekajmesečnem zanimivem obdobju. Prepričan sem, da so opažanja otrok, učiteljev in staršev zelo različna. S tem zapisom bi rad predvsem opozoril, da problematika nikakor ni tako črno-bela in enoznačna, kot se morda zdi za osnovi tega, kar trdijo tisti, ki so v medijih najbolj glasni.
Kot starš otroka v višjem razredu osnovne šole lahko učitelje le pohvalim, saj so res dobro organizirali pouk. Nimam občutka, da bi se otroci manj naučili, kot če bi bili v šoli. Vsaj moj vtis je, da so bili otroci ravno prav obremenjeni z nalogami in tudi razmerje med zoom druženji celega razreda ter individualnimi zadolžitvami je bilo primerno. Lahko, da imamo srečo z učitelji in šolo, a pri nas s šolanjem na daljavo res ni bilo težav.
Seveda sem bil otroku ves čas na voljo za kakšna koli dodatna pojasnila oziroma pomoč, a do takšnih prošenj ni prihajalo pogosto. Mogoče enkrat ali dvakrat na teden. Bolj sem bil jaz tisti, ki je med popoldanskimi sprehodi spraševal, kaj so počeli dopoldan in če je kje kaka težava.
Včeraj, ko so sporočili, da se obdobje šolanja na daljavo končuje, pri nas zato ni bilo veselja. Najprej sem mislil, da smo pač mi malo posebni, a kot slišim, veliko otrok v višjih razredih osnovne šole razmišlja podobno.
Če imaš dobre delovne navade in dobre učitelje, si lahko ob šolanju na daljavo celo bolj produktiven, kot bi bil, če bi iste vsebine poslušal v razredu. Na daljavo lahko vsak otrok dela s svojim tempom in ima zaradi tega več časa za druge dejavnosti, ki niso del šole. Več časa je recimo za branje knjig, telovadbo, skupno kuhanje in obedovanje, spremljanje in komentiranje novic ipd.
Ni nepomembno tudi, da so otroci v šoli velikokrat lačni, saj imajo malico in/ali kosilo ob vnaprej določenih terminih, ki se lahko zaradi natrpanega urnika včasih zamaknejo tudi v popoldan. Teh težav, ki gotovo vplivajo na motivacijo, zbranost in zmožnost učenja, pri šolanju od doma ni.
Seveda je pogoj za uspešno šolanje na daljavo, da imajo otroci doma miren prostor in ustrezno opremo. Če tega nimajo, je zanje seveda bistveno bolje, da prihajajo k pouku v prostore šole. A če so izpolnjeni osnovi pogoji, je za marsikaterega otroka lahko šolanje na daljavo ne samo enako dobro kot v živo, ampak celo bolj učinkovito.
V nasprotju s prepričanji nekaterih, se otroci največ naučijo, ko so sproščeni, ne ko so v stresu in pod pritiskom. Seveda pa morajo biti motivirani za spoznavanje novega, česar pri vseh otrocih ni enostavno doseči.
Ker vse babice in dedki še niso bili cepljeni, pred nami pa so zimske počitnice, smo se pri nas dogovorili, da bo imel vsaj naš otrok naslednji teden v razredu masko. V vrtcu, ki je zraven šole, so imeli po podatkih, ki jih zbira MIZŠ, prikazuje pa Sledilnik, nedavno kar velik izbruh virusa. Ni nemogoče, da se zdaj kaj podobnega ponovi tudi na šoli.
Nasploh je tale vrnitev vseh učencev v šole tik pred počitnicami dokaj nenavadna. Razumem nižje razrede oziroma razredno stopnjo, kjer morajo biti starši bistveno bolj aktivni, ampak za predmetno stopnjo pa res ni nobene potrebe, da zdaj, po vsem tem času, hitimo.
Se pa zavedam, da je tole specifičen pogled na situacijo iz našega “mehurčka”.
Dodajam zelo tehtno dopolnitev iz fb debate:
“Veliko otrok je, ki jim starši ne znajo ali zmorejo stati ob strani, veliko jih že tako živi v neurejenih pogojih (med karanteno pa to lahko postane nevzdržno), nekateri še vedno nimajo dobre opreme in internetne povezave. Verjetno je v izolaciji tudi veliko težje živeti najstnikom kot mlajšim otrokom, ki se jim zdita ata in mama še precej kul družba. Bojim se, da je težava te situacije predvsem v tem, da so se razlike med tistimi, ki jim gre (psihološko/akademsko/celostno) dobro in tistimi, ki jim gre slabo, poglobile.”
Šolanje na daljavo na visokošolski ravni naj bi vključevalo tudi izpite na daljavo. Ampak nimajo vsi zahtevne programske in strojne opreme in primernega prostora za to. Ni isto, če spremljaš predavanja ali če opravljaš izpit. Vsem tem, ki se niso mogli prijaviti na izpit ali so se odjavljali zaradi tega, ker ministrstvo za šolstvo oziroma fakultete niso predvidele, da se “niso vsi rodili z zlato žlico v ustih”, so navedene organizacije kršile pravico do izobraževanja zaradi neenakopravnosti na osnovi gmotnega položaja.
“Seveda sem bil otroku ves čas na voljo za kakšna koli dodatna pojasnila oziroma pomoč”
V vašem mehurčku je bilo očitno to možno, ker vaša zaposlitev takšna, da ste si lahko to privoščili. Da ste bili doma, ali delali od doma in si lahko vzeli čas, ko vas je otrok potreboval.
Večina tega ne more. Zato niso bili niti doma, ali pa je njihova zaposlitev ni omogočala, da bi se v delovnem času posvečali otrokom.
Vaš prispevek je zelo ozek, osebni vidik situacije.
Nekateri otroci in šolajoči se mladi ter odrasli ljudje pa ne da nimajo svojcev, ki so v službi, temveč jih sploh nimajo ali pa imajo disfunkcionalne svojce… Šolanje na daljavo je zato pristransko in brezskrbno do različnih osebnih položajev. Pa ravno prikrajšanim bi moralo biti šolstvo še posebej v pomoč.
Tudi to je povedano.